Pisati o Jožetu Berlecu je kot pisati zgodovino gasilstva na Slovenskem

Jože Berlec se je rodil 11. septembra 1919 v Buču, Šmartno v Tuhinju. Jeseni leta 1921 se je družina preselila v Kamnik. Po končanem šolanju, osnovni šoli v Kamniku, Meščanski šoli Zgornja Šiška in kasneje Meščanski šoli Spodnja Šiška, je v letu 1934 pričel z delom vajenca v kamniški tovarni Titan. V Titanu se je zaposlil leta 1938 in bil tu zaposlen vse do svoje upokojitve leta 1978. Najprej je bil orodjar, kasneje pa je ob sprotnem izobraževanju napredoval do glavnega tehnologa v orodjarni. Leto in pol je bil vodja orodjarne. Aktivno je deloval v delavskem svetu, bil član več komisij in kar 25 let opravljal funkcijo tajnika sindikata. Več let je bil tudi predsednik tovarniške organizacije Rdečega križa in organizator krvodajalskih akcij.

Dolga in uspešna gasilska pot

Jože Berlec je svojo simpatijo do gasilstva gojil že od rane mladosti. Prvi večji požar je videl leta 1926, ko je gorela "Rdeča fabrika", leta 1937 pa je z 18 leti (takratni predpisi so za vstop v gasilsko društvo zahtevali starost 18 let in zdravstveno sposobnost) vstopil v Prostovoljno gasilsko društvo Kamnik. S tem je v prostovoljnem delu, ki ga je ves čas opravljal iz ljubezni in skrbi za bližnjega, nasledil očeta Jerneja. Prvi večji požar je gasil 15. avgusta 1939 v Nevljah pri Potokarju, ko je gorela hiša. Žal se je končalo tragično, saj se je v plamenih in dimu zadušil domači komaj 12-letni sin, ki je z branjem knjige ob sveči zanetil seno. Julija 1991 je pogasil svoj zadnji požar na gospodarskem poslopju na Gmajnici pri Komendi.

Gasil oz. vodil je gašenje več kot 2000 požarov, 41 reševanj v prometnih nesrečah in reševal v 12 velikih poplavah v občini Kamnik, enkrat pa tudi v Celju. V svoji dolgi gasilski poti je reševal utopljence, iskal izgubljene otroke, pomagal ob hudih zimah, reševal ljudi iz stanovanj in pomagal pri drugih nesrečah. Največ požarov so gasilci in on sam gasili v letu 1944, ko so goreli kulturni domovi, župnišča, tovarne, gradovi, graščine in šole ter letu 1948, ko je bil v Jugoslaviji informbiro. Večje gasilske akcije, v katerih je sodeloval in jih vodil kasneje so bili požari v kamniških tovarnah (Titan, KIK, tovarna impregnacije v Šmarci, Svit, tovarna kovanega orodja v Šmarci, Menina, Ipog Bakovnik, Svilanit, Utok-največji požar v letu 1980 v Sloveniji), na Agrokombinatu v Komendi, v , Kemofarmaciji Ljubljana, Color Medvode, Heliosu Domžale in Melodiji Mengeš.

Vsi, ki poznajo Jožeta, vedo povedati, da je bil pri poveljevanju gasilskih akcij odločen mož. Pot, ki jo je prehodil po pogoriščih in poplavljenih območjih pa je bila nemalokrat težka zaradi strahotnih doživetij - solza in nemih pogledov tistih, ki so izgubili dom, premoženje, ljubljeno osebo. Večkrat se je soočal s težkimi spoznanji, da ne moreš pomagati in dvomil o učinkovitosti in pravočasnosti posredovanja. Ob vsaki akciji ga je bilo strah, ali bodo še pravočasno prispeli na kraj nesreče, saj je imel vseskozi v spominu obraz otroka, ki se je zadušil v ognjenem dimu.

Opremljanje gasilskih enot, tekmovanja in predavanja

S strokovnim pristopom se je kot poveljnik GZ Kamnik zavzemal za opremljanje gasilskih enot s sodobno opremo. Strokovno je nadziral nabavo gasilskih vozil, več kot štirideset motornih brizgaln in še veliko drugega nujno potrebnega gasilskega orodja in opreme. V denarnem in drugem pogledu je poskrbel za gradnjo sedmih novih gasilskih domov, deset pa so jih znatno povečali. Kar 15 let, vse do 28. novembra 1983, si je skupaj z inž. Francem Dolencem prizadeval, da so v Kamniku zgradili osrednji gasilski dom v velikosti 1000 m2 , ki ima deset garaž, polnilnico za gasilske aparate in osem družinskih stanovanj za dežurne gasilce.
Organiziral in vodil je številna občinska, regijska in eno republiško gasilsko tekmovanje. Najprej je bil občinski, od leta 1970 pa tudi republiški sodnik. Sodil je na vseh nivojih gasilskih tekmovanj po vsej Sloveniji.

Svoje bogato znanje s področja gasilstva je kot predavatelj prenašal na druge. Predaval oz. organiziral je 96 tečajev za izobraževanje 3046 gasilcev na vseh stopnjah. Veljal je za zelo priljubljenega predavatelja, saj je ure popestril z bogatim izkušnjami, ki jih je dobil na več kot 1000 gasilskih akcijah v občini in tudi širše. Leta 1987 je organiziral pomemben tečaj za šoferje C kategorije, ki se ga je udeležilo prek 70 tečajnikov, uspešno pa tečaj opravilo 48.

Skrb za zgodovino in publicistična dejavnost

Ves čas je vestno zbiral in shranjeval gradivo ter eksponate, povezane z razvojem gasilstva. V prostorih PGD Kamnik je uredil arhiv in stalno razstavo razvoja gasilstva na Kamniškem. Z eksponati in zanimivim gradivom Jože še danes bogati gasilski muzej v Metliki.
Izkazal se je tudi s pisanjem gasilskih kronik. Še posebej je ponosen na izdano knjigo o kroniki gasilstva na Kamniškem, ki jo je napisal leta 1982 ob 100-letnici PGD Kamnik, saj je plod triletnega zahtevnega dela, ki prikazuje razvoj gasilstva vse od začetka leta 1882 pa do sodobnega časa. Zajema kroniko vseh prostovoljnih in industrijskih gasilskih društev. Občina Kamnik mu je leta 1983 podelila knjižno nagrado za najboljšo knjigo leta.

Ob 50. obletnici ustanovitve Gasilske zveze Kamnik je leta 2005 napisal še kroniko te zveze. S svojimi strokovnimi prispevki je dolga leta pisal v Gasilski vestnik.

Za 60 let predanega in uspešnega dela na področju gasilstva v občini Kamnik je Jože Berlec leta 2000 prejel naziv častnega občana Kamnika.

V njegovem arhivu imajo posebno mesto še bronasta medalja narodne obrambe (1979), srebrno priznanje kot znak OF (1971), srebrni znak sindikata (1978) in srebrna plaketa mesta Kamnik (1982) ter bronasta plaketa Veronika (1993), ki ju je prejel od Občine Kamnik.

Jože Berlec je tudi velik prostovoljec, pevec

Jože Berlec ni le prostovoljni gasilec, ki brez oklevanja priskoči na pomoč ljudem ob različnih nesrečah, temveč je svojo pomoč s prostovoljnim delom razdajal tudi drugje. Pomagal je pri nevarnih in težkih delih (popravila, postavljanje ter podiranje odrov) na župnijski cerkvi na Šutni in podružnični cerkvi na Žalah, bil je eden izmed tistih, ki so poskrbeli za električno zvonjenje šutenske cerkve, kar 35 let (od leta 1963 do 1998) je v cerkvi na Šutni postavljal jaslice, 45 let (od leta 1953 do 1998) pa tudi božji grob. Več kot 60 let je pel v kamniškem župnijskem mešanem cerkvenem pevskem zboru, 10 let (od 1945 do 1955) pa je »njegov drugi bas« pod vodstvom zborovodje Viktorja Mihelčiča prepeval tudi pri DKD Solidarnost Kamnik.

Jože Berlec je bil krvodajalec, krvodajalske akcije pa je tudi organiziral. Tako je poleg številnih gasilskih priznanj, dobil priznanja tudi za druge oblike prostovoljne pomoči bližnjemu: srebrni znak za 25- kratno oddajo krvi (1977) ter priznanje za uspešno organizacijo in vodenje krvodajalstva v tovarni Titan (1983). ). Za vse svoje nesebično in požrtvovalno prostovoljno delovanje je leta 2009 prejel državno odličje - plaketo, ki jo Državni svet RS podeli najzaslužnejšim prostovoljcem.

Njegov hobi je bil pomoč ljudem pri zidanju hiš. V svojo novo hišo se je preselil z družino leta 1958. Nato je gradil hiše sinovoma Jošku in Francu ter hčerki Olgi. V prostem času je pomagal tudi drugim sorodnikom in prijateljem.

Viri podatkov o Jožetu Berlecu:
Saša Mejač, Jože Berlec je častni občan Občine Kamnik, Življenje je zapisal predvsem gasilstvu, Kamniški občan, 23. marec 2000
Jože Pavlič, Biserna poroka Jožeta in Julke Berlec, Kamniški občan, 6. julij 2007
Franc Resnik, Jože Berlec, 75-letnik, Gasilec, julij-avgust1994
PGD Kamnik in GZ Kamnik, Jože Berlec, 80-letnik, Gasilec, oktober 1999
Osebnost tedna: Jože Berlec, 70 let gasilec, Družina, slovenski katoliški dnevnik, 6.5.2007
arhiv Jožeta Berleca (Kronika za 200 let hiše, drugo)