Viktor Repanšek - vodilni slovenski strokovnjak za vzgojo novih sort krompirja, ustanovitelj skavtske organizacije v Kamniku

Viktor Repanšek se je rodil 2. septembra 1913 v Kamniku v znani družini Repanškov. Preminul je leta 2006.

Po končani ljudski šoli v Kamniku si je zelo želel nadaljevati šolanje na gimnaziji v Ljubljani. Denarne razmere mu tega sprva niso omogočale, a po dveh letih čakanja (v skrajnem roku, ki mu je zakonsko še omogočal redno šolanje v srednji šoli) se mu je goreča želja izpolnila. Brez težav je opravil sprejemni izpit in se pridružil dve leti mlajšim sošolcem. Po končani srednji šoli, maturi in odsluženemu vojaškem roku je nadaljeval študij na univerzi v Zagrebu. Študij si je zaradi finančnih težav težko privoščil, a s pomočjo Franceta Jagodica, inštruiranja francoščine med študijem in pridobljeno štipendijo pri banski upravi v Ljubljani je študij uspešno zaključil. Junija 1938 je na Kmetijsko-gozdarski fakulteti isti dan absolviral in diplomiral in tako postal univerzitetni diplomirani inženir agronomije.

Prvo zaposlitev je Viktor Repanšek dobil na novoustanovljeni kmetijski šoli na Poljčah. Avgusta 1938 se je redno zaposlil na kmetijskem oddelku banske uprave v Ljubljani, kjer je opravlja delo referenta za kmetijsko-gospodinjsko šolstvo. Področje izobraževanja je bila takrat ena prednostnih nalog za izboljšanje razmer v takratnem domačem kmetijstvu. V tistem času je na slovenskem podeželju živelo 82 odstotkov prebivalstva in se s kmetijstvom ukvarjalo 62 odstotkov prebivalcev. Slovenija je klub temu veljala za pasivno območje v tedanji Jugoslaviji, naravne danosti za uspešen razvoj kmetijstva niso bile primerljive z nekaterimi drugimi področji v takratni skupni državi, slovensko kmetijstvo je pestila velika razdrobljenost kmetij, prevladovale so majhne in srednje velike kmetije. Edino šolstvo, 5 banskih kmetijskih šol (v Mariboru, Šentjurju pri Celju, Grmu pri Novem mestu, Rakičanu in Poljčah) in 2 banski kmetijsko gospodinjskih šol (Mala Loka in Svečina), za katere je skrbel Viktor, je bilo dokaj dobro organizirano. Viktor je skrbel za nemoteno delovanje šol in organiziral ter vodil še številne tečaje po Sloveniji.

Med 2. svetovno vojno

1.2.1941 je bil zaradi preteče vojaške nevarnosti mobiliziran v jugoslovansko vojsko. Začetek vojne je dočakal v Mladenovcu, kjer je prišel v nemško ujetništvo. Do osvoboditve je zamenjal tri nemška in tri italijanska taborišča. Po kapitulaciji je spet obstajala nevarnost, da pride v nemško ujetništvo, zato so zaporniki po nasvetu italijanskih paznikov zbežali v hribe in se skrivali po okoliških gozdovih. Po več zapletih se mu je uspelo vrniti v Ljubljano.

Vzgoja novih sort krompirja

Po osvoboditvi je bil Viktor najprej referent za tisk in propagando pri ministrstvu za kmetijstvo. To delo je opravljal do leta 1947. Kot mlad in perspektiven strokovnjak agronomije na Kmetijskem znanstvenem zavodu Slovenije je po letu 1947 oral ledino na področju vzgoje krompirja. Znanstveno teoretično in praktično znanje je izpopolnjeval na Češkem, kjer je na predlog takratnega ministra za kmetijstvo Levstika opravil specializacijo iz selekcije in pridelovanja krompirja, na Poljskem, Nizozemskem (1948) in v Avstriji (1949). Kasneje je bil zaradi vmešavanja politike v stroko premeščen na Kmetijski inštitut, leta 1952 pa je iz političnih razlogov ostal brez službe. Med letoma 1952 in 1954 je služboval v Slovenj Gradcu, Prestranku pri Postojni in v Kranju. Leta 1954 se je vrnil na Kmetijski inštitut, kjer je delal do leta 1973. Nazadnje je bil znanstveni svetnik in šef odseka za krompir. Nato je bil do leta 1982 tajnik poslovne skupnosti za krompir pri GZS. Bil je član številnih uglednih strokovnih združenj v Evropi in doma, med drugim član evropskega združenja za raziskovanje krompirja.

Pred letom 1950 v Sloveniji nismo imeli domačih sort krompirja. Vezani smo bili na uvoz iz Nemčije, Holandije, Češke, Danske in Poljske. Mnoge uvožene sorte krompirja so zaradi bolezni in škodljivcev sčasoma oslabele. Potreba po lastnih sortah krompirja je postala nujna. To delo je bilo zaupano Viktorju Repanšku. Središče njegovega dela je bilo posestvo Češenik pri Domžalah. S sodelavci so v neverjetnih okoliščinah zbrali sortiment krompirjevih sort iz držav pridelovalk krompirja (ZDA, Sovjetska zveza, Češka, Holandija, Poljska, Nemčija in Avstrija) in leta 1949 začeli s križanjem. Do leta 1957 je zvezni komisiji za potrjevanje in rajonizacijo sort v Beogradu Viktor predstavil 13 uspešno oplojenih materinjih rastlin.  Leta 1962 je komisija za potrjevanje posevkov in semenskega blaga LRS na predlog Viktorja Repanška potrdila za sorte 8 krompirjevih križancev, in sicer: I-6 z imenom "igor", I-14 z imenom "jubilej", I-16 z imenom "viktorija", I-38 z imenom "karmin", VII-7 z imenom "vesna", XV-16 z imenom "dobrin", XV-60 z imenom "matjaž" in X 927-3 z imenom "cvetnik". Viktor Repanšek je bil tako vodilni slovenski strokovnjak za vzgojo novih sort krompirja.

Pisec

V strokovnih revijah in publikacijah je Viktor Repanšek objavil več kot sto člankov. Izdal je nekaj samostojnih del (Krompir, Gojimo krompir, Kako bi gnojil) in uredil preko 70 strokovnih knjig (pri Kmečki knjigi, Kmečkem glasu, Kmetijskem inštitutu Slovenije).

V Kamnik je pripeljal skavte

V Ljubljani je kot srednješolec spoznal povsem novi mladinski organizaciji, skavte in gozdovnike, ki sta bili v tistem času izredno priljubljeni med mladimi fanti in dekleti. Odločil se je za skavte in zamisel o skavtski organizaciji prinesel v Kamnik. Leta 1926 je bil eden izmed ustanoviteljev skavtske organizacije - Gamsov steg skavtov, s čimer je aktivno posegel v kamniško društveno življenje. Prevzel je določene vodstvene naloge in s svojim delom v življenje otrok in mladine v Kamniku vnesel nov evropsko naravnan, svetovljanski, moderen in predvsem zdrav način življenja v povezanosti z naravo.

Na številnih izletih, največkrat iz Kamnika v Kamniško Bistrico, in tudi sicer so jih družila načela: ne smeš kaditi, ne smeš piti alkoholnih pijač, veliko se moraš gibati v naravi in si v njej znati sam pripraviti hrano in začasno bivališče. Gamsov steg kamniških skavtov in planink ni bila neka obrobna in nepomembna organizacija, saj je okoli leta 1930 štela več kot 130 članov, to pa je predstavljalo velik del šoloobveznih otrok. V skavtski organizaciji je aktivno deloval do leta 1933.

Priznanja in odlikovanja

Viktor Repanšek je prejel številna mednarodna in državna priznanja. Leta 1965 mu je Sklad Borisa Kidriča podelil drugo nagrado za iznajdbe in izpolnitve, 1980 mu je podelil še nagrado za izume in izpolnitve. Od predsedstva SFRJ je leta 1968 prejel odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1974 pa odlikovanje red republike z bronastim vencem. Leta 1972 je bil izvoljen za zaslužnega člana Zveze inženirjev in tehnikov v Sloveniji in leta 1983 postal še njen častni član. Je nosilec zlate plakete poslovne skupnosti za sadje, krompir in vrtnine (1985). Leta 1995 mu je Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani podelila Jesenkovo priznanje za življenjsko delo, leta 1998 pa je prejel zlato značko Kmetijskega inštituta. Leta 2003 je za pomemben prispevek k razvoju slovenskega kmetijstva postal častni občan Občine Kamnik.