Josip Broz se je rodil 7.5. 1892 v Kumrovcu, umrl je 4.5.1980 v Ljubljani.
Kot mladenič je prišel v Kamnik in ga kasneje obiskal kot predsednik SFRJ
Rojen je bil kot sedmi otrok v številni družini kmeta Franja in Marije roj. Javeršek. V osnovno šolo je hodil v Podsredi in v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Med 1907 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji, Avstriji. Povezoval se je v socialistična delavska društva, hodil na predavanja in prebiral socialistično literaturo.
Avgusta 1911 je prišel v Kamnik, kjer je do aprila 1912 kot ključavničarski pomočnik delal v tovarni kovinskih izdelkov (danes Titan). Stanoval je v "Matijevi" hiši na Perovem (danes bolj poznana kot "Beštrova" hiša na Kovinarski cesti 20).
Kot predsednik SFRJ in maršal Jugoslavije je kamniško občino obiskal večkrat. Prvič je na krajši obisk v Kamnik prišel že 28. maja 1945, nato pa spet v začetku junija 1946.
Leta 1952, 8. avgusta, je obiskal delavce Titana in svoje nekdanje prijatelje in sodelavce. (Njegovi najboljši nekdanji kamniški prijatelji so bili Viktor Šubic, Karel Potokar, Valter Tvrdi in Alojz Čebulj). Večinoma pa je Tito prihajal na lov v Kamniško Bistrico ter se le poredko in le za krajši čas ustavil tudi v samem Kamniku. A leta 1973 se je za kar nekaj časa pridružil prijetno presenečenim udeležencem prvomajskega srečanja v Kamniški Bistrici.
Med in po prvi svetovni vojni
Od jeseni 1913 je Josip Broz služil vojaški rok na Dunaju in Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika. Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na avstroogrsko-srbsko fronto. Leta 1915 je bil premeščen na rusko fronto, kjer je bil istega leta na Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval na boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov).
Broz se je konec oktobra 1920 vrnil v Jugoslavijo, vstopil v KPJ in se aktivno sindikalno ter politično udejstvoval. Zaradi slednjega je bil večkrat zaprt. 1928 je bil kot sekretar mestnega komiteja KPJ Zagreb obsojen pred sodiščem z zaščito države na 5 let robije (Mitrovica). Po izpustitvi je 1933 emigriral v tujino in od tam sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito. Udeleževal se je državnih, pokrajinskih partijskih konferenc, kongresov in se sestajal z vodilnimi komunisti.
Sredi februarja 1935 je po sklepu CK KPJ odšel v Moskvo, kjer je deloval kot član predstavništva KPJ v kominterni in bil referent v sekretariatu balkanskih dežel. Broz se je v domovino vrnil konec 1936, potem ko so ga po posvetovanju vodstvenega aktiva KPJ in IK kominterne avgusta 1936 imenovali v novi politbiro CK KPJ, kominterna pa mu je dala pooblastila, da vodi delo KPJ v domovini in tam ustvari pogoje za oblikovanje partijskega vodstva. Prišel je z nalogo, da pospeši mobilizacijo prostovoljcev za pomoč španski republikanski vojski ter reorganizira delovanje KPJ in Skoja. Dejavnost je usmeril v organizacijsko utrditev partije in zbiranje demokratskih sil. 1937 je odšel na sedež CK KPJ v Pariz, po odhodu generalnega sekretarja CK KPJ M. Gorkića v Moskvo pa je Broz dejansko prevzel vodenje partije. Iz Pariza je usmerjal partijsko dejavnost v domovini, se zavzemal za enotnost sindikalnega gibanja, dajal navodila za organiziranje Stranke delovnega ljudstva, ostro posegel v frakcijske spore med komunisti v kaznilnici v Sremski Mitrovici, nastopil proti spletkam nekaterih emigrantskih krogov v Parizu, ki so se poskušali dokopati do vodstva v partiji, ter si prizadeval za materialno in čim večjo akcijsko samostojnost KPJ. Ob priključivi Avstrije fašistični Nemčiji sredi marca 1938 je ob neposredni nevarnosti napada, ki je grozil Jugoslaviji, v imenu CK KPJ napisal razglas Za mir, neodvisnost in svobodo, v katerem je opozoril na usodno povezanost jugoslovanskih narodov pri obrambi njihove svobode. Konec marca 1938 je razpustil partijsko središče v Parizu in se vrnil v domovino. V Ljubljani, Zagrebu in Beogradu se je sestal z vodilnimi partijskimi kadri ter obravnaval z njimi vprašanje, kako okrepiti vlogo partije v protifašističnem boju in v prizadevanjih za demokratizacijo države. V začetku januarja 1939 je IK kominterne ugodno ocenil stanje v KPJ in odobril, da se začasno vodstvo KPJ v državi konstituira kot CK KPJ z Brozom na čelu. Broz se je udeležil posvetovanja partijskega aktiva Slovenije in 1939 ponovno odpotoval v SZ. 1940 se je vrnil v domovino. Kmalu je ocenil, da notranje in zunanje politične zaostritve odpirajo možnosti za revolucionarno razreševanje družbene krize. Posvetil se je idejnemu in organizacijskemu utrjevanju enotnosti partije. Ob vse hujši agresivnosti fašizma je poudarjal nujnost usmeritve partije k obrambi države in vse tesnejše naslonitve Jugoslavije na SZ. Udeležil se je 5 nacionalnih in pokrajinskih konferenc in posvetovanj KPJ v državi ter postal generalni sekretar KPJ.
2. svetovna vojna in NOB
Ob nameri, da Kraljevina Jugoslavija pristopi k trojnemu paktu, je Tito v razglasu CK KPJ v začetku marca obsodil kapitulantsko in izdajalsko politiko režima in pozval narode Jugoslavije, da zrušijo "protiljudsko vlado" in obranijo državo pred fašističnimi silami. Ob napadu armad fašističnih držav na Kraljevino Jugoslavijo 1941 je bil Tito v Zagrebu. Ustanovili so vojaški komite pri CK KPJ in za njegovega predsednika določili generalnega sekretarja KPJ Tita. Tito je idejno, organizacijsko in akcijsko utrjeval KPJ v novih razmerah. Kasneje je sprejel še dolžnost vrhovnega komandanta Narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije, s čimer je prevzel najvišjo odgovornost za razvoj narodnoosvobodilnega gibanja tudi v vojaško-strateškem, taktičnem in organizacijskem pogledu. Že od začetka vojne je poudarjal, kako nujna je enotnost ljudskih množic, zasnovana na programu NOB, poudarjal je geslo bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov ter vizijo novih, enakopravnih odnosov med narodi in narodnostmi Jugoslavije. Prizadeval si je, da bi bila politična usmeritev partizanskega boja narodnoosvobodilna protifašistična fronta vseh narodov Jugoslavije ne glede na politično ali versko prepričanje posameznikov. Spremljal in spodbujal je razvoj NOB v posameznih pokrajinah, zahteval dosledno, prožno uresničevanje načel partizanskega vojskovanja, opozarjal na praktične izkušnje in zavračal negativne težnje. Sledila so pomembna srečanja in odločitve v Beogradu, na Ravni gori, v Užicu, Sandžaku in vzhodni Bosni, Foči in Bihaču (1. Avnoj). Aprila 1941 je podprl usmeritev CK KPS, da se na podlagi še pred začetkom vojne doseženega sodelovanja svobodoljubnih naprednih slovenskih političnih skupin oblikuje Protiimperialistična fronta, kasneje Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Partizanska vojska pod Titovim poveljstvom je izbojevala 1942 in v prvi polovici 1943 odločilne zmage nad okupatorjem in vojsko domačih kvizlingov (igmanski marš, bihaška operacija, Neretva, Sutjeska).
Na podlagi dosežkov po kapitulaciji fašistične Italije je dal Tito pobudo za sklic drugega zasedanja Avnoja. S sodelavci, med njimi je bil tudi Kardelj, je pripravil temeljne dokumente in 2. zasedanje Avnoja je postavilo temelje nove Jugoslavije kot federativne demokratične skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Kot najvišji izvršni organ ljudske oblasti med NOB je bil ustanovljen Nkoj in Tito je bil izvoljen za njegovega predsednika in poverjenika za ljudsko obrambo. Na predlog slovenske delegacije je Predsedstvo Avnoja podelilo Titu za izjemne zasluge pri vodenju NOB naslov maršal Jugoslavije.
Po neuspelem nemškem zračnem desantu 1944 na Drvar, kjer je Tito doslej delal, je odšel na Vis.
Po osvoboditvi – dosmrtni predsednik republike
Po osvoboditvi 1945 je Tito opravljal vodilne politične in državne funkcije: bil je generalni sekretar KPJ in predsednik LF Jugoslavije, predsednik začasne ljudske vlade Demokratične federativne Jugoslavije, minister za ljudsko obrambo in vrhovni komandant JA. Na podlagi Ustavnega zakona o temeljih družbene in politične ureditve FLRJ je bil Broz 14.1.1953 izvoljen za predsednika republike, leta 1973 pa za predsednika ZKJ brez omejitve mandata, nato po ustavi iz 1974 tudi za dosmrtnega predsednika SFRJ.
V razmerah, ki so vladale po vojni (zaostalost države, vojno uničenje, hladna vojna, pritisk vodilnih zahodnih držav) se je Tito s Kardeljem in drugimi sodelavci ob podpori vseh jugoslovanskih narodov ob Informbiroju (pred sporom s Stalinom je bila Jugoslavija močno povezana s SZ) odločil za samostojno pot države v socializem, nadaljnjo spodbujanje razvijanja demokracije in začetek uresničevanja delavskega samoupravljanja. Posebej znani sta Titovi načeli "tovarne delavcem" in "tujega nočemo, svojega ne damo".
V skladu z zunanjepolitično usmeritvijo Jugoslavije je Tito razvijal vizijo mednarodnih odnosov. Na svojih "poteh miru" je v prizadevanjih za graditev novih oblik teh odnosov obiskal nad 70 držav vseh kontinentov. Razvil je politiko oz. gibanje neuvrščenosti kot samostojen dejavnik mednarodnih odnosov. Tito je sodeloval na vseh konferencah šefov držav ali vlad neuvrščenih dežel od 1961 do 1979. Vztrajno je zagovarjal boj za gospodarsko enakopravnost in se še posebej zavzemal za jugoslovansko sodelovanje z deželami v razvoju. Prizadeval si je za politiko dobrih sosedskih odnosov in odprtih mej in za dosledno zagotovitev narodnostnih pravic slovenskih in drugih naših narodnostnih skupnosti v zamejstvu.
Ob vsestranski mednarodni aktivnosti je bila Titova pozornost hkrati namenjena materialnemu in družbenemu razvoju Jugoslavije. Tako je 1955 dal pobudo za izboljšanje življenjskega standarda prebivalcev in vztrajal, da se skrčijo napeti investicijski programi težke industrije v korist hitrejšega razvoja lahke industrije in kmetijstva. Posebej je poudarjal, da je treba krepiti vodilno vlogo in enotnost ZKJ ter poiskati nove oblike njenega organizacijskega, političnega in ideološkega delovanja. Oster je bil do napak in slabosti v delu komunistov, do birokratskega obnašanja in raznih deformacij v razvijajoči se samoupravni družbi.
Med izvajanje gospodarske in družbene reforme je Tito v boju proti birokratsko-etatističnim, nacionalističnim in liberalističnim težnjam v družbi poudarjal dve ključni merili v tem razvoju: razredno tj. zagotovitev vodilne vloge delavskega razreda v vseh sferah družbenega življenja, in nacionalno, tj. razvijanje enakopravnih mednacionalnih odnosov kot podlage bratstva in enotnosti ter trdnega razvoja Jugoslavije kot socialistične, samoupravne, federativne in neuvrščene države.
Kot vrhovni komandant oboroženih sil je namenjal veliko pozornost izpopolnjevanju obrambe SFRJ, vojaški organiziranosti, opremljenosti in usposobljenosti oboroženih sil ter celotnemu sistemu splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. Njegova obrambna doktrina je nadaljevanje zamisli o oboroženem ljudstvu v obrambi domovine, ki se je potrjevala že med NOB in revolucijo, hkrati pa predstavljala kakovostno nov vidik organiziranja samoupravne družbe za obrambo. Za izredni prispevek k razvoju vojaške znanosti in prakse ter hkrati k razvoju teorije in prakse osvobodilnega boja narodov v sodobnem času so Titu 1976 podelili doktorat vojaških znanosti.
Titovo delo je ocenjeno kot pomemben prispevek k razvoju marksističnega pojmovanja družbe in odnosov med ljudmi, narodi in državami. V sedmih desetletjih revolucionarnega delovanja je imel Tito kot organizator mednarodnega gibanja neuvrščenih, kot legendarni voditelj vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, kot državnik, ki je po vsem svetu razvil dejavnost zgodovinskih razsežnosti, odločilno vlogo v vseh družbenih preobrazbah svojega časa.
Leta 1953 je postal častni občan Občine Kamnik. Listino častnega občana mu je delegacija občine Kamnik izročila v Beogradu.
Leta 1978 pa mu je občina podelila in na Brdu izročila zlato plaketo občine Kamnik.
Vir: Enciklopedija Slovenije (1. zvezek), 1987
