KamAvt

Home > stari KamAvt > »Če sem kdaj v življenju kaj resnično ljubila, je bil to moj poklic«

»Če sem kdaj v življenju kaj resnično ljubila, je bil to moj poklic«

november 24th, 2008 admin

Nenavadno lep, svetel in obsežen glas, nadpovprečna muzikalnost, atraktivna in očarljiva scenska pojava, gracioznost, vehementno več kot 30-letno vživljanje v številne in različne vloge. – Je ženska!

Kamorkoli je prišla, je žela nepozabne aplavze. Priznanja, pohvale, pozitivne kritike v domačih in tujih časnikih so deževale. Aplavza, ki ga je doživela kot Magda Sorel v ljubljanski operi ni bilo slišati prej, ne kasneje. Vse do danes! – Je Kamničanka!

Bogata, najmočnejša slovenska ženska umetniška osebnost je v avditoriju in sicer izžarevala toplino in iskrenost, bila priljubljena med kolegi, oboževana med režiserji in dirigenti, bila ljubljenka občinstva, njihov idol. – Vedno se je v svoj rojstni kraj rada vračala!

Preprosta primadona z mednarodnim ugledom je med za njo idealne operne pevce prištevala Mario Callas, Borisa Hristova, Nikolaja Gjaurova, Maria Del Monaca, Renato Tebaldi, Zinko Kunc. Menim, da med »idealne«, brez kakršnihkoli pomislekov, lahko dodamo tudi njeno ime

– ime operne pevke, sopranistke Valerije Heybal, od rojstva katere je januarja letos minilo 90 let. – Kje je bil takrat Kamnik?

Valerija Heybal, (vir:Kamniški zbornik, 1998)

Valerija Heybal – operna pevka svetovnega slovesa, sopranistka

Valerija Heybal se je rodila v Kamniku 16. januarja 1918 očetu organistu Josipu in materi Ceciliji, rojeni Matičič, lastnici manufakturne trgovine na Glavnem trgu 43. Osnovno šolo je Valerija obiskovala v Kamniku, kjer je končala tudi nižjo gimnazijo z maturo. Leta 1934 je družina trgovino v Kamniku prodala in se preselila v Mošnje pri Radovljici. Šest razredov srednje šole Državnega konservatorija je obiskovala v Ljubljani.

Na trgu 43, kasneje trgovina "Kramar", je bil dom družine Heybal; slika iz začetka 20. stol

Na Glavnem trgu 43, kasneje trgovina”Kramar”, je bil dom družine Heybal; slika iz začetka 20. stol

Za glasbo se je Valerija navdušila že v otroških, kamniških, letih. Ko je bila stara le nekaj let, ji je po predstavi Gorenjskega slavčka, ki si jo je ogledala skupaj z mamo, glasba postala edini nagib, gledališče njene otroške igre in petje njena notranja potreba – kot sonce, zrak, voda. Glasbeno teoretske osnove je hitro dojemala, igranje klavirja in violine pa jo je že v otroških letih privedlo na oder. Privatni pouk violine je končala pri svojem očetu Josipu, jo študirala kot gimnazijka in uspešno igrala v raznih študentskih orkestrih. Solistično je začela peti na koru domače cerkve in nato izrabila sleherno priložnost, da je nastopala. Še zelo mlada se je, leta 1936, zaradi izjemne nadarjenosti, odločila za študij solopetja pri takrat zelo uglednem pedagogu Franu Župevcu. Po dveh letih študija se je v njej zbudila želja preveriti, do kod je s truda polnim študijem opernih vlog prišla. S profesorjem Župevcem sta poskusila na avdiciji ljubljanske opere in uspeh je bil popoln. Točno na svoj dvajseti rojstni dan je že debitirala na odru ljubljanske opere kot Djula v Gotovčevi operi Ero z onega sveta. Občinstvo jo je takoj vzljubilo, kritiki pa so bili vsi po vrsti nad njo navdušeni. Po debiju se je vpisala na Državni konservatorij, postala je študentka profesorja Julija Betetta, ki ji je bil mentor še v letih, ko je že bila angažirana v Beogradu. Kasneje je njen mentor postal Ciril Debevec, ki je še posebej vplival na Valerijin igralsko interpretativni razvoj in s katerim se je tudi poročila.

Na dekliški osnovni šoli v Kamniku (1924); Valerija sedi četrta v prvi vrsti poleg učiteljice Angele Kenda

Širok spekter vlog in njena ljubljanska operna pot

Repertoar Valerije Heybal je slogovno zelo raznolik. Sega od klasicizma do sodobnih partitur njene dobe, od Mozarta do Janačka in Menottija, od popularnih do malo znanih in redko izvajanih opusov. Z enako vnemo kot svetovne, je interpretirala tudi dela slovenskih skladateljev.

D. Švara: Kleopara; Valerija Heybal v vlogi Kleopatre; Ljubljana, 1940

15.8.1938 je postala članica ljubljanske opere (Opera slovenskega narodnega gledališča) in tu ostala do 31.12.1947. Zasijala je z vsemi odlikami operne prvakinje. Novice o njenih kreacijah so hitro prešle slovenske nacionalne meje, po letu 1945 pa so se uveljavila tudi izmenjalna gostovanja med operami tedanje Jugoslavije in mlado umetnico iz Ljubljane so radi vabili v goste v vseh jugoslovanskih republikah.

Djuli je najprej sledila Marinka v Prodani nevesti Bedricha Smetane, prvo sezono pa je končala z majhno vlogo godbenika v Puccinejevi operi Manon Lescaut. V naslednji sezoni (1938/39) je nastopila kar v trinajstih vlogah. Med njimi je bila ena najlepših kreacij – Tatjana v operi Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega. Tatjani je od za njo pomembnih vlog leto za tem sledila Dvořakova Rusalka, njej pa neizmerno zahtevna naslovna vloga pri krstni uprizoritvi opere Kleopatra Danila Švare. Na začetku sezone 1940/41 je osvojila občinstvo kot Janačkova Jenufa, nova v njenem repertoarju pa je bila tudi Margareta v Gounodovem Faustu. Svečenica v Verdijevi Aidi je bila že v prejšnjih sezonah, sezono 1941/42 pa je začela z veliko in lepo naslovno vlogo te opere. Kmalu po Aidi je Heybalova zablestela v eni svojih najboljših vlog, Čo-Čo-San v Puccinijevi operi Madame Butterfly. V sezoni 1942/43 je nastopila v vlogah Massanetove Thais in Martokle v operi Mrtve oči Eugena d`Alberta, ki jima je vdihnila toliko življenja in prepričljivosti, da je ostala vsem, ki so jo videli in slišali v teh vlogah, v neizbrisnem spominu. Za tem je nastopila kot Leonora v Verdijevem Trubadurju, Puccinijeva Sestra Angelika, Mimi v La Bohéme, Donna v Mozartovem Don Juanu, Massenetova Manon in Elizabeta v Wagnerjevem Tannhäuserju.

G. Puccini: Madame Butterfly; V vlogi Čo Čo San Valerija Heybal in v vlogi poročnika Pinkertona Janez Lipušček; Ljubljana, 1943

Med vojno je Heybalova preživljala težka leta pomanjkanja in odrekanja. V času kulturnega molka (proglas OF) je bila še vedno vezana na pogodbo kot prva solistka v opernem gledališču in bila tako obvezana peti občinstvu v Ljubljani. Zaradi domnevnega kršenja kulturnega molka je bila pri sodišču Slovenske narodne časti v Ljubljani, dne 7.7.1945, obsojena na šest mesecev prisilnega dela. Poslana je bila v kazensko taborišče Kočevje, vendar je bila po petih tednih zapora amnestirana in izpuščena (s pogodbo je bila obvezana peti!).

J. Massenet: Thais; Ljubljana, 1943

Vrnila se je nazaj na ljubljanski operni oder in v prvih sezonah po vojni svojim vlogam dodala še Jaroslavno v Bordinovi operi Knez Igor in Lizo v Pikovi dami Petra Iljiča Čajkovskega. Sodelovala je tudi v naslovni vlogi pri krstni uprizoritvi Švarove opere Veronika Deseniška.

D. Švara: Veronika Deseniška; Valerija Heybal v vlogi Veronike in Elza Karlovac v vlogi Jelisave; Ljubljana, 1946

Svojo operno kariero je morala nadaljevati zunaj meja svoje domovine

»Več nesporazumov« in končno – njeno sodelovanje pri nekem koncertu v ljubljanski frančiškanski cerkvi med sezono 1947/48 je zanetilo spor med njo in vodstvom ljubljanske opere. Ni ji preostalo drugega, kot da je za novo leto 1948 zapustila Ljubljano. Odšla je v Beograd, kjer so jo sprejeli z odprtimi rokami. Postala je primadona Opere srbskega narodnega gledališča. Formalno je sicer ostala stalna gostja ljubljanske opere, a so bili njeni nastopi pri nas vse redkejši. Prva vloga, ki jo je pela kot gostja, in zadnja, ki jo je naštudirala za Ljubljano je bila Leonora v Beethovnovi operi Fidelio.

Valerija Heybal kot Leonora v operi Fidelio; Ljubljana, 1948

V beograjski operi je Heybalova, če izvzamemo dvoletni angažma v bernski operi (1952-1954 z vlogo Leonore v Moči usode in žene sodnega sluge v operi Proces) ostala vse do svoje upokojitve 15. marca 1971. Svoje vloge je pomnožila in doživljala resnične uspehe z novimi uprizoritvami ali s ponovljenimi deli iz železnega repertoarja. Njene nove pomembne vloge so bile: Magdalena v Giordanovi operi André Chénier, Katja Kabanova v operi v istim naslovom Leoša Janačka, Fata Morgana v operi Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofijeva, Minnie v Puccinijevi operi Dekle z zahoda, Sneguročka Nikolaja Rimskega Korsakova, Leonora v Verdijevi operi Moč usode, Senta v Wagnerjevem Večnem mornarju, Santuzza v Mascagnijevi operi Cavalleria rusticana in naslovna vloga v operi Koštana Petra Konjovića.

Vrh njene umetniške poti je njena kreacija Magde Sorel v operi Konzul Giancaria Menottija, za vlogo katere je med drugim požela tudi največji aplavz v vsej dosedanji zgodovini ljubljanske opere.

G. C. Menotti: Konzul; Valerija Heybal v vlogi Magde Sorel

V obdobju, ko je bila zaposlena v Beogradu, je pela na vseh odrih Jugoslavije, pa tudi po odrih Evrope. Beograjska opera in s tem Valerija Heybal je namreč opravila ogromno gostovanj in Valerijo Heybal so vsi želeli in radi poslušali, tako v Švici, kot Veliki Britaniji, Belgiji, Avstriji, celo Izraelu. Hodila je tudi na svoje, samostojne turneje.

Priznanja, pohvale, pozitivne kritike so deževale

Leta 1949 se je v Ljubljani udeležila pevskega tekmovanja, na katerem je zasedla prvo mesto, leto zatem (1950) pa je na mednarodnem tekmovanju opernih pevcev v belgijskem Verviersu prejela skupno nagrado vseh kategorij in bila tudi prva med sopranistkami. Prešernovo nagrado je prejela kar dvakrat, in sicer leta 1949 za kreacijo Puccinijeve Tosce in Leonore v Beethonovem Fideliu.

V vlogi Tosce Giacoma Puccinija

V domačem in tujem tisku je dobivala pohvalne besede in priznanja, katerih so deležni le vrhunski umetniki. O njej so se, poleg Slovenije, razpisali tudi v Zagrebu, Beogradu, Avstriji, Belgiji, Angliji in Izraelu. V očeh svetovne javnosti je bila Heybalova velika sopranistka.

Kritike v časnikih

Vsak se rad vrača in vrne domov – tudi Valerija Heybal

V Slovenijo je prihajala občasno in kar nekajkrat snemala operne arije, ki jih Radio Slovenija skrbno hrani in občasno predvaja. »Prevrtite« do 17:52, potem pa prisluhnite delčku njenega: klik . Vse življenje je bila navezana na Kamnik. Velikokrat je v svoje rojstno mesto prihajala v družbi z J. Gostičem, dirigentom opere Demetrijem Žebretom in operno pevko Ksenjo Vidalli ter z Debevcem. Posebno radi so se zadrževali v gostilni Pri Nebeškem očetu.

V. Heybal skupaj s soprogom Cirilom Debevcem, slovenskim gledališkim umetnikom

Po upokojitvi 1971 se je vrnila v Ljubljano, opravila kak manjši nastop, na predstavah in koncertih pa ni več pela. Njen zadnji recital je bil v Kamniku, 19. februarja 1977, v Razstavišču Veronika, na slovesnosti ob obletnici rojstva slikarja Ivana Vavpotiča.

Njena zadnja leta so bila žalostna, preždela jih je omračenega uma v bolnišnici, kjer se je 18. septembra 1994 končala njena življenjska pot. Pokopana je na kamniških Žalah, skupaj s soprogom Cirilom Debevcem.

Njen zadnji recital v Kamniku, 19.2.1977 v Razstavišču Veronika, na slovesnosti ob obletnici rojstva slikarja Ivana Vavpotiča

Zaključujem z besedami Valerije Heybal iz oddaje Ti in opera (Radio Ljubljana, 4. junij 1976), ki so me (predvsem 3. odstavek) spomnile na dva, zame še posebej Velika, Kamničana:

… Prispem iz Beograda v belo Ljubljano. Na železniški postaji vstopim v avtobus in zažvrgolim v pozdrav staremu znancu, uglednemu ljubljanskemu zdravniku. Prisedem k njemu, ljubezniv in prisrčen kot je bil, mi reče, da se bom zdaj doma odpočila. Obenem me vpraša, če grem kdaj v Opero. »Saj veste, da imam opere prek glave…«

On pa nadaljuje: »Ja, ampak ali ne veste, da jutri gostuje spet Heybalova?« Zdrznem se in v zadregi umolknem. Takoj mi je bilo jasno, da me gospod zdravnik z nekom zamenjuje. On pa: »Saj poznate Heybalovo, ali ne?« Jaz pa: »Morda jo, ne vem…« Prezirno me ošine s pogledom: »Kaj, Heybalove ne poznate?!!«

Tedaj se vsuje iz njega plaz samih superlativov in informacij o meni, mojem življenju, moji neprekosljivi umetnosti. Očitno je bilo, da me je zelo cenil. Jaz pa sem postala od sile hudomušna. Čimbolj me je hvalil, bolj sem jaz oporekala in govorila proti njej. Tej – Heybalovi… Bila sva na meji resnega prepira. Avtobus se ustavi, doktor me komaj še pogleda, jaz izkočim, še prej pa spet zažgolim: »Na svidenje gospod doktor in hvala lepa. Vidimo se jutri – v Operi!«…,

Na svojem domu

besedami Marjane Mrak iz knjižice Nepozabni operni glas Valerija Heybal, s katerimi želim vzpodbuditi kakšnega Kamničana (morda celo samo sebe?), da od ideje preide na dejanja:

… »Kot popotnik hodiš po tujih krajih in se ustavljaš pred obeliski, spomeniki, napisi, spominskimi ploščami, ki beležijo vsemogočne kulturne posebnosti in dogodke: »V tej dvorani so prvič izvajali Beethovnovo Peto«, »V tem gledališču na robu dunajskega predmestja, ob rečici Wien je bila rojena Mozartova piščal… In razmišljaš.

… Ima Valerija Heybal v Kamniku kaj drugega kot nagrobni spomenik, tako kot slehernik?«…

Nagrobnik na kamniških Žalah

Običajno takrat, ko nisem ravno najboljšega zdravja in ko imam za povrhu še kakšno skrb, odidem na sprehod. Tako je bilo tudi danes. Za cilj sem si izbrala kamniške Žale oz. natančneje najti grob Valerije Heybal. Prečesala sem že celotno pokopališče, a nagrobnika nisem našla. Povsem obupana sem se na koncu odločila, da se sprehodim le še do našega groba in grem domov. Potem pa… Ne moreš verjeti! Saj ni res, pa je. V isti vrsti, kjer bom čez x let počivala tudi sama, se je v mojih očeh zalesketal nagrobnik Valerije Heybal…

Ali ne bi na njeno rojstno hišo, v kolikor sem spoznala pravo?, lepo pristajala spominska plošča?

in nazadnje z besedami Petra Bedjaniča, ki jih je zapisal v Kamniškem zborniku:

… »V teh nekaj letih so pozabili nanjo Slovenija, Ljubljana pa tudi Kamnik. Na njeni zadnji poti se je zbrala peščica pogrebcev, ni bilo govornika, ki bi se ji bil zahvalil za vse, kar nam je podarila, le s prijazno besedo duhovnika smo se Slovenci poslovili od svoje največje pevke, verjetno celo največje umetnice.«