KamAvt

Začenjam z nekaj fotografijami zamegljenega Kamnika, ki so nastale ob prvooktobrskem vzponu na Stari grad in Špico. Zakaj s temi, ne ravno najlepšimi, slikami? (prvič in zadnjič s “filozofsko” razlago)

Najprej zato, ker niti sama še dobro ne vem, o čem vse bom na tem blogu sploh pisala. Torej, zamegljenost prvič.

Nadalje zato, ker vsaj delno slike odražajo moj trenutni, še močno zamegljen, nejasen pogled na Kamnik (kot mesto, Kamničani, dogajanje…), ki mu bom na tem blogu posvetila največ besed. Malo vem oz. nič ne vem. Počasi želim odgrinjati meglico in v najširšem pomenu besede spoznavati mesto pod Alpami. Mestu, ki je kljub vsej zamegljenosti, tako moji kot vremenski, tako zelo lepo. Torej, zamegljenost drugič.

In nenazadnje je tu še sama pot na dva kamniška vrhova. Pot kot simbol. Ko si na začetku in ko prideš na vrh. Stati v sredo na vrhu 585 oz. 651 metrov visokih gričev, je bil zame velik uspeh. Naporna pot, veliko ovir. Ampak s postavljenim ciljem, z veliko željo in s trdno voljo mi je uspelo. Želim si, da bi bilo tudi z ustvarjanjem vsebine tega bloga in predvsem pri doseganju ciljev, ki sem si jih pri tem zadala, podobno. Do tja vodi dolga… pot. Torej, oddaljenost.