Iz mojega kraja

Zadnji pregled tiska sem zaključila s slikami in novicami o perovski prvonovembrski poplavi. Tokrat nadaljujem z dvema prispevkoma, ki govorita o tem, kako so se sanirale posledice poplav. V 14. številki Kamniškega občana, 25. julija, so bili Perovljani še zelo nezadovoljni, zaskrblejni, sanacija brežine se sploh še ni začela. V novembrski 19. številki pa le beremo, da so se dela med Svilanitom in Titanom pričela, ljudje so si oddahnili… Stane Simšič zaključuje z besedami: »Tokrat ljudje niso bili razočarani, vsaj krajani Perovega ne. Tako je prav.”

V Kamniku smo dočakali nova stanovanja in lokale. Kje? Tokrat govorimo o stavbi na Steletovi cesti 25. To je stavba, ki mi je odvzela bližnjico do doma, to je stavba, ki je v mojo bližino pripeljala meni takrat dobrega prijatelja in to je stavba, ki je v KS Perovo prinesla težko pričakovano, željeno trgovino. Trgovino Cedam. Zdaj veste, novejši prebivalci KS Perovo ali Kamnika, kam morate priti, če vam kdo ‘danes’ reče: »Se dobimo pri Cedamu«.  Sama se že na primer pogosto tako dogovorim; pa čeprav Cedama že dolgo ni več. Spomnim se še otvoritve tega »vele« Cedama. Nisem se je sicer udeležila, a ker je bil to za Kamnik in predvsem prebivalce KS Perovo poseben dan, velika pridobitev, »vsi« so o tem govorili, vem naslednje. Na dan otvoritve je bila trgovina polna, trlo se je ljudi, založenost trgovine je bila na vrhuncu, bila je to »stoj pa glej« trgovina, a … nepravilno so bile v moderne blagajne vnešene kode, vrsta je bila doooolga, prodajalke pa so v sodobno opremljeni trgovini ob sodobnih blagajnah računale na žepne računalnike …

Smo že v letu 1992. Ker naj bi se KS Perovo premalo pojavljala v informativnih medijih, je uredništvo Kamniškega občana na pogovor o naši krajevni skupnosti povabilo takratno predsednico sveta KS Marjeto Bukovšek. V izčrpnem pogovoru beremo o takratnih aktualnih dogodkih in težavah KS Perovo: samoprispevku, gradnji telefonskega omrežja, kabelski televiziji, varstvu okolja, plinifikaciji, javni razsvetljavi pri IKŠ-u in delu Kovinarske ceste, rekonstrukciji Kajuhove ulice, ureditvi okolice Glasbene šole in poti do OŠ Frana Albreta, zazidalnem načrtu med Ljubljansko in Steletovo cesto, komunalni ureditvi, zboru krajanov, o tem, da svet KS nima svojim prostorov  za delovanje …  Dogajalo se je torej veliko, glavno in najpomembnejše pa je vsekakor sporočilo iz naslova … V KS Kamnik-Perovo se ne boje težav.

O zboru krajanov Perovega beremo v 6. številki Kamniškega občana v letu 1992. Začel se je s harmonikaši Glasbene šole Kamnik, nadaljeval s prijaznim govorom njenega ravnatelja, razplamtel pa s številnimi predlogi krajanov, kaj si v krajevni skupnosti želijo.  Živahna je bila razprava glede telefonskega omrežja in telefonskih priključkov. Še nekaj; se je predsednica KS Perovo Marjeta Bukovšek »čez noč« prelevila v Marjeto Vogorec ali gre za drugo Marjeto? Hmmm.

V 7. številki Kamniškega občana beremo, da je drevored od Zikove ulice do Kovinarske ceste dobil ime Janežičev drevored.

24. junija 1992 je potekalo uradno odprtje Matične knjižnice Kamnik … Za to pridobitev, sodobno kamniško knjižnico, ki je našla domovanje v KS Perovo, v starem zdravstvenem domu, je bilo potrebno veliko prizadevanj …

Leto 1992 zaključujem s simpatičnim listom iz dnevnika krajanke, ki je po mojih predvidevanjih iz naše krajevne skupnosti. In če je iz južnega dela KS Perovo ona, je iz KS Perovo tudi živa meja, o kateri se je razpisala … V zdajšnjih Kamniških občanih prav pogrešam zapise kamniških osnovnošolcev. Prek njih spoznaš pogled mladih na “trenutno” življenje v Kamniku in sicer, prepustiš se njihovemu razmišljanju, seznaniš se, s čim se ukvarjajo, kaj jih zanima, o čem se učijo v šoli … Skratka, če spremljaš zapise več generacij osnovnošolcev, vidiš, kako se mladi spreminjajo, kako različno razmišljajo, s kakšnimi težavami se soočajo posamezne generacije, kaj je za njih pomembno, kako se spreminja učni program … To ima, vsaj zame, neko vrednost!

Pojdimo naprej, v leto 1993, da ne zapadem v preveliko filozofsko sanjarjenje. Tu je že 6. številka Kamniškega občana in obsežno poročilo sveta KS Perovo. O preteklem letu in načrtih za naprej … Govora je o objektu Cedam, o preplastitvi Kovinarske ceste, o Bistrici, ki je znova nevarno zapretila, razsvetljavi na Poti 27. Julija in Kovinarski cesti, CATV-ju, novih drevesih, dotacijah, uličnih tablah, o dostopni poti pri Kovinarski cesti 1a, b in c, LN B5 Perovo … Kako zanimivo; KS Perovo naj bi sofinanciral izdelavo zazidalnega načrta B5 Perovo. Če je svet KS to res financiral, me čudi, da je kot naročnik ZN, dopustil »narisati« (kasneje je seveda prišlo tudi do izvedbe; od Svetilnika do SKG-ja; upam, da nikoli ne pride do izvedbe od SKG-ja do Mercatorja) tako skropucalo!

Okolje, Titan in hrup … Kako znana tema. Neko sosedo Titana moti hrup iz tovarne Titan, sprašuje se o zdravem in turističnem kamniku, njeni sorodniki iz Avstrije si zaradi hrupa celo niso upali obiskati našega dragega Perovega. Iz Titana pa odgovarjajo, da so prilagodili proizvodnjo, postavili protihrupno ograjo, opravili uradne meritve, vse je bilo in je seveda v mejah dovoljenega, za morebitne njihove zdrse, pa so se sosedom že vnaprej opravičili.

Le kaj novega in drugačnega bo v torek, 1.3.2011, ob mistični 13h povedala in izvedela delegacija “nekih xy”, ki je dogovorjena za sestanek v naši za nekatere zeleni (za vodstvo livarne), za druge črni (za krajane) livarni o danes perečih težavah.

20 in 21. številka Kamniškega občana iz leta 1993 oz. obisk Kajuhove poti. Prebivalci Kajuhove poti so nezadovoljni  nad načrtom ureditve njihove ulice. Njihovi predlogi, tri pisma so ostali neuslišani. Želeli so si ureditve križišča Kovinarske-Kajuhove, primerne ureditve cestišča, pločnikov, parkirnih prostorov, ohranitve zelenih površin … Etin skladiščno-trgovinski objekt pa naj ne bi bil črna gradnja.

V novem letu, letu 1994, nadaljujemo s Kajuhovo potjo. Kdaj bodo dela na njej, tj. asfaltiranje ceste in okolice telovadnice, zaključena, je zanimalo Olafa Grbca. Zora Torkar pa je predlagala obnovo strehe starega zdravstvenega doma.

Saditev lip na parkirnem prostoru Svilanita ob Dnevu zemlje 1994 je bila deležna zelo ugodnega javnega mnenja. To je primer, ko se je za naš življenjski prostor s skromnimi sredstvi, potrebna je bila  le dobra volja in organizacija, naredilo nekaj dobrega.

Še motiv Titanovega jeza … Iz 14. številke Kamniškega občana v letu 1994.

Leto 1995 začenjamo z zelenima novicama. 1. številka Kamniškega občana nam pove, da je KS Perovo v sodelovanju s Sekratariatom za okolje in prostor Občine Kamnik pospravil tri črna odlagališča. Na prijazen način članek pozove krajane tudi k pravilnemu odlaganjnu odpadkov. V 9. številki pa se prebivalci Kajuhove poti jezijo nad neurejenostjo javnih površin v okolici šole Frana Albrehta, igrišča in knjižnice. Moti jih parkiranje na zelenicah, odpadki na tleh, nezakonito postavljene ograje in zapore, zmanjšanje travnate površine za eno polovico, zelena neozaveščenost gradbenih in komunalnih delavcev … Od Občine, stranke Zelenih, Komunalnega podjetja Kamnik pa nič.

Šesta številka Kamniškega občana, 1995. Začeli so se govori o blagovnici v Kamniku. Danes vemo, da je bilo potrebno na njo počakati še kar nekaj let … Kaže pa ta prispevek, skupaj z že prej objavljenima o Cedamu, da so si krajani KS Perovo (in Kamnika) v tem obdobju resnično želeli trgovskega centra.

Znova o B5 Perovo. Iz 13. številke Kamniškega občana. Pred danes veljavnim LN B5 Perovo je bil v veljavi načrt, ki je na področju med današnjim Svetilnikom in Mercatorjem predvideval centralne dejavnosti in zelene površine. Kako lepo bi bilo tako! V 17. številki se vrstice o LN B5 pišejo naprej. Mnogi so težko pričakovali nov predlog za ureditev tega področja. Ni in ni ga bilo. KS Perovo je opozorila, da v do takrat pripravljenem gradivu niso upoštevana stališča, ki so jih podali v letu 1993. No, kot vemo danes, je ta, kot je zapisano v tem prispevku »prostor, ki je za mesto Kamnik zelo pomemben, ker je edini še nepozidan v središču mesta« danes povsem pozidan. Stališča KS Perovo pa seveda niso bila upoštevana.

O ograji na Kajuhovi poti … Iz 19. številke Kamniškega občana.

Sprehod po arhivskih prispevkih o KS Perovo tokrat zaključujem s prijetnim, meni zelo všečnim, toplim zapisom o naši Heleni Sterle … Iz 2. številke Kamniškega občana 1995.

Nadaljevanje sledi …