Iz mojega kraja

Z novembrom mineva tudi 80 let, odkar se je na Grošanovi kmetiji na Perovem pri Kamniku očetu Francu in mami Mariji rodil France Lombergar. Diplomiranega inženirja agronomije, sadjarja in drevesničarja so ljudje in predvsem sadjarji po vsej Sloveniji, v zamejstvu in po Evropi izjemno cenili.

France Lombergar je otroštvo preživel na domači kmetiji na Perovem, osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo v Ljubljani, šolanje pa nadaljeval na ljubljanski fakulteti za agronomijo, na oddelku za sadjarstvo in vinogradništvo. Že med študijem, ko je opravljal daljši obvezni praksi na kmetijskem gospodarstvu v Gornji Radgoni in leta 1952 na posestvu srednje kmetijske šole v Mariboru, ga je pot zanesla na Štajersko. Po končanem šolanju 1953. se je kot diplomirani inženir agronomije preselil v Maribor in si tam po poroki z Metko Skušek ustvaril družino. Rodila sta se mu sinova, Janez in Aleš.

V Mariboru se je leta 1953 zaposlil na inštitutu za sadjarstvo pri uglednem strokovnjaku profesorju Josipu Priolu in deloval pri njegovih poskusnih nasadih. S sodelovanjem pri križanju novih sort jabolk je med kolegi po slovitem oblikovanju novih križancev že takrat dobil vzdevek Mičurin s Perovega; ime Lombi se ga je med kolegi in prijatelji držalo vse življenje. Pri kmetijski proizvodni poslovni zvezi v Lenartu v Slovenskih goricah je zasnoval naše prve sadne plantaže. Od leta 1962 do 1965 je deloval na mariborskem Agrokombinatu, se strokovno izpopolnjeval v Nemčiji in nato pri Kmetijskem pospeševalnem zavodu Maribor prevzel vodenje sadjarske in sadjarsko-pospeševalne službe ter področja drevesničarstva.

Poglabljal se je predvsem v to, katere sorte naj bi kje gojili, gojitvene oblike in sisteme sajenja sadnega drevja, prvi na Slovenskem in med prvimi v Evropi je uvedel tudi goste nasade jablan. Ti naj bi bili kar najbolj učinkoviti ob ne prevelikih stroških. Tudi najsodobnejše supergoste sisteme je najprej preizkusil. V neposrednem stiku z ljudmi je pri pridelavi nenehno uvajal novosti, ki jim je sledil iz svetovnih in domačih dognanj ter ohranjal pridelavo v Sloveniji na ravni naprednih srednjeevropskih dežel.

Sodeloval je tudi s sadjarji iz preostalih republik takratne Jugoslavije ter z najvidnejšimi avstrijskimi, južnotirolskimi, nemškimi, nizozemskimi in drugimi evropskimi strokovnjaki. Poleg Slovenije je uresničil tudi več obsežnih plantaž jablan v Makedoniji, Bolgariji in Moldaviji. Med izvedbo teh nasadov je tako domače kot tuje strokovne kadre izobraževal in strokovno usposabljal.

Deloval je kot načrtovalec, izvajalec in pospeševalec družbenih in kmečkih nasadov. Ko smo imeli na Slovenskem najnaprednejše sadjarstvo predvsem na družbenih posestvih, je poskušal najbolj zagnane zasebnike navdušiti za sodobno sadjarstvo. Za to si je prizadeval v obdobju, ko zasebni pobudi še zdaleč niso bili naklonjeni. Mnogi so mu danes hvaležni, ker jih ni le navdušil, ampak tudi naučil, kako je treba oskrbovati rastline, da človeku dajejo več, kot je vložil. Marsikateri kmet na razmeroma majhni kmetiji je prav s pridelavo in prodajo sadja prišel do boljšega zaslužka in tako do boljšega življenja. In ena njegovih temeljnih lastnosti je bila, da je znal ljudi pritegniti, navdušiti in tudi naučiti. Zaslužen je bil tudi za to, da je začel kljub vsem političnim omejitvam tistega obdobja razvijati sodobne in donosne sadovnjake tudi na zasebnih kmetijah. Pri tem je bil učitelj, predavatelj, spoštovan in priljubljen svetovalec ter mentor veliko rodovom mlajših slovenskih strokovnjakov.

Še posebno v zadnjih dveh desetletjih strokovnega dela se je močno in uspešno zavzemal tudi za ohranjanje starih sort ter tradicionalnih vzgojnih in saditvenih oblik na podeželju in za sonaravno, do okolja prijazno varstvo dreves pred škodljivci in boleznimi. O tej panogi je lahko govoril v vsakem trenutku in vsi so ga radi poslušali. Vsako leto je za sadjarje vodil tudi po več kot dvajset strokovnih ekskurzij po Sloveniji in tudi Evropi – saj je navezal veliko mednarodnih strokovnih stikov.

Lombergar je organiziral in strokovno pripravil številne razstave po vsej Sloveniji in bil eden zadnjih slovenskih strokovnjakov, ki je poznal tako rekoč vse sadne sorte, zlasti jablan in hrušk. Poznal je že skoraj pozabljene sorte v starejših kmečkih sadovnjakih pa tudi tiste v sodobnih nasadih. Vedel je, kje na Slovenskem še raste kako drevo redke stare sorte jabolk. Dobro je poznal tudi zgodovino sadjarstva, saj sta ga zgodovina in etnologija zelo zanimali vse življenje. Na razstavah je med drugim predstavljal razvoj in napredek te panoge skozi čas in življenjske zgodbe ter dosežke strokovnih očetov našega sadjarstva v preteklosti.

V zahvalo je prejel številna strokovna priznanja doma in v tujini. Med njimi je vsekakor najpomembnejša častna medalja slovenskega očeta umne sadjereje Franca Pirca, ki mu jo je Sadjarsko društvo Slovenije podelilo leta 1989. Tudi Kmetijski zavod Maribor ga je počastil z bronasto spominsko ploščo s portretom, delom kiparke Vlaste Zorko Tihec ob vstopu v avlo zavoda. Tako se zdaj s pogledom v preteklost in prihodnost našega sadjarstva tam srečujeta portretni spominski plošči dveh velikih sadjarjev, Lombergarja ter njegovega prvega učitelja, profesorja Josipa Priola.

Deloval je vse do zadnjega, ko ga je 26. maja 1993 huda bolezen dokončno zlomila.

Primož Hieng