Iz mojega kraja

V nedeljo, 9. novembra,  je minilo 80 let od rojstva Franceta Lombergarja. Diplomirani inženir agronomije, sadjar in drevesničar se je z dušo in telesom ter vso neskončno vnemo zapisal svoji stroki in se v njej bogato razdajal. Ljudje in predvsem sadjarji širom po Sloveniji, v zamejstvu in po Evropi, so Franceta Lombergarja izredno cenili. Rojaki Kamničani pa ga, na drugi strani, skorajda ne poznamo oziroma smo do danes, vsaj z zapisi v »domačih« virih, na dobitnika častne medalje Franca Pirca popolnoma pozabili. Zamisli in rešitve Franceta Lombergarja so in bodo še dolgo dajale sad, naj spodnje zapisane besede zato vsaj nekaj časa odzvanjajo tudi v naši zavesti.

France Lombergar je otroštvo preživel na domači, Grošanovi kmetiji na Perovem (danes Kovinarska cesta 27), osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, nato pa ga je pot vodila najprej na gimnazijo in Fakulteto za agronomijo v Ljubljano, zatem pa kot študenta, nato pa službeno in za stalno v Maribor. Tu sta se mu v zakonu z Metko, roj. Skušek, rodila sinova Janez in Aleš. Leta 1953 se je najprej zaposlil na Inštitutu za sadjarstvo pri uglednem sadjarskem strokovnjaku profesorju Josipu Priolu. S sodelovanjem pri križanju novih sort jabolk, si je med študentski kolegi že takrat prislužil vzdevek »Mičurin s Perovega«, po slovitem stvaritelju novih križancev. Oprijelo pa se ga je tudi ime Lombi, ki ga je med kolegi in prijatelji obdržal vse življenje.
Sadjarsko pot je nadaljeval pri Kmetijsko proizvodni poslovni zvezi v Lenartu v Slovenskih goricah, kjer je zasnoval naše prve sadne plantaže. Že od leta 1959 je kot priznan strokovnjak predaval na Srednji kmetijski šoli in leto pozneje na novoustanovljeni Višji agronomski šoli v Mariboru. Deloval je še na mariborskem Agrokombinatu in bil vodja sadjarske in sadjarsko – pospeševalne službe ter področja drevesničarstva na Kmetijskem pospeševalnem zavodu Maribor.
Sadjarstvu in drevesničarstvu je France Lombergar posvetil vsa štiri desetletja svojega dela. Poglabljal se je predvsem v sortimente, gojitvene oblike ter sisteme sajenja sadnega drevja ter prvi na Slovenskem in med prvimi v Evropi uvedel pri nas goste nasade jablan. Deloval je kot načrtovalec, izvajalec in pospeševalec družbenih in kmečkih sadnih nasadov tako doma, kot v tujini. Njegova velika zasluga je bila, da je mimo vseh političnih omejitev svojega časa začel razvijati sodobne in donosne sadovnjake tudi na zasebnih kmetijah. V neposrednem stiku z ljudmi je v pridelavo sadja nenehno uvajal novosti, ki jim je sledil iz svetovnih ter domačih dognanj in ohranjal sadjarsko pridelavo v Sloveniji na ravni naprednih srednjeevropskih dežel.
Pri vsem tem je bil učitelj, predavatelj, spoštovan in priljubljen svetovalec ter mentor velikemu številu rodov mlajših slovenskih sadjarskih strokovnjakov.

France Lombergar (drugi z leve) pred rojstno hišo – Grošanovo kmetijo na Perovem z mamo Marijo, očetom Francem, mlajšim bratom Stanetom in deklo. Še danes na istem mestu nasproti hiše stoji drevo oreha, ki je bilo posajeno prav na dan Francetovega rojstva pred 80. leti.

Nepozabna predavanja, duhovita vodenja ekskurzij in sadjarske razstave

France Lombergar je svoje bogato znanje nesebično razdajal. O sadjarstvu je lahko govoril v vsakem trenutku in vsi so ga radi poslušali. Vodil je strokovne ekskurzije po Sloveniji in Evropi ter pripravil na stotine zanimivih predavanj. Organiziral in strokovno pripravil je številne sadjarske razstave ter bil eden zadnjih slovenskih pomologov, ki je poznal tako rekoč vse sadne sorte, še zlasti sorte jablan in hrušk. Ker je izredno dobro poznal tudi zgodovino sadjarstva, je na razstavah predstavljal razvoj in napredek sadjarstva skozi čas in življenjske zgodbe ter dosežke strokovnih očetov našega sadjarstva v preteklosti. Še posebej v zadnjih dveh desetletjih svojega strokovnega dela se je ob skrbi za sodobni tehnološki razvoj in napredek pridelave sadja močno in uspešno zavzemal za ohranjanje starih sadnih sort ter tradicionalnih vzgojnih in saditvenih oblik v slovenski podeželski krajini in za sonaravno, okolju prijazno varstvo dreves pred sadnimi škodljivci in boleznimi.
V zahvalo za svoje delo je prejel, tako doma kot v tujini, številna strokovna priznanja, med njimi najvišje – častno medaljo »očeta umne sadjereje« Franca Pirca. Bil je častni član več sadjarskih društev in dobitnik srebrnega grba mesta Maribor. Kmetijski zavod Maribor ga je po smrti počastil z bronasto spominsko ploščo s portretom v avli zavoda, Sadjarsko društvo v Mariboru pa se je preimenovalo v Sadjarsko društvo France Lombergar. Nekdanji sadjarski sodelavci redno organizirajo »Lombergarjeve sadjarske posvete«, ki se jih udeležujejo priznani domači in tuji strokovnjaki.

Lombergarjeve jablane tudi v kamniških sadovnjakih

Čeprav je France Lombergar od svojega 25. leta živel v Mariboru, je v srcu vedno živel s Kamnikom. Branjevci na ljubljanski tržnici se ga še danes spominjajo tudi kot Kamničana. Kamniški sadjar in dobitnik posebnega občinskega priznanja za svoj prispevek k sadjarstvu prof. Lado Dobrovoljc rad pove, kako je prav zaradi svojega rojaka cepe za jabolka v Sv. Andražu na Koroškem dobil zastonj. Kamniškim sadjarjem je bil Lombergar vedno pripravljen pomagati z nasveti, vodil pa jih je tudi na ekskurzijah. Svoje rojstno mesto je večkrat obiskal in Kamničanom svetoval ter načrtoval sadovnjake, česar se rad spominja prof. Janez Majcenovič. Samo v njegovem sadovnjaku  danes raste tudi nova sorta zelo okusnega jabolka »zgodnji Lombi«. To ime je jablana sicer dobila zaradi pomanjkljivega sadjarskega znanja družine, a ga ohranila tudi po tem, ko so izvedeli, da gre v bistvu za sorto prima. Veliko ljubezen do Kamnika je vcepil svoji družini. Pri enem izmed njegovih sinov Janezu Lombergarju, zapriseženemu televizijcu na RTVSlo, ki je v Kamniku posnel tudi več televizijskih oddaj, lahko najdete vse od Stiasnyja pa do današnjih Kamniških zbornikov, poslušate zgodbe o kamniški Veroniki, zgodovino Kamnika in o Kamničanih, kot so Miha Maleš, Emilijan Cevc, Stane Gabrovec in drugi.
France Lombergar je deloval vse do zadnjega, ko ga je 26. maja 1993 huda bolezen dokončno zlomila. Franceta Lombergarja ni več, še vedno pa ostaja med nami drevo oreha nasproti njegove rojstne hiše, ki je prav na dan njegovega rojstva »praznovalo« 80. let.

KATJA