Iz mojega kraja

Danes mineva 120 let odkar se je na Perovem rodil Ivan (Janez) Mazovec – profesor, kulturnik in politični delavec. Ob tej priložnosti nam je o Perovem nekoč in o velikem intelektualcu tistega časa, Ivanu Mazovcu, spregovoril njegov nečak, profesor Janez Majcenovič…

27. avgusta 1888 se je na Perovem št. 9 (danes Kovinarska cesta 23) očetu Antonu in materi Marjani, rojeni Hočevar kot drugi otrok rodil Ivan (Janez) Mazovec (preimenovanja Janeza v Ivana na Perovem niso nikoli sprejeli). Umrl je 14. junija 1930 v Ljubljani star komaj 42 let.

Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku. Odlikoval se je z veliko nadarjenostjo in marljivostjo, zato so učitelji in kateheti leta 1899 prepričali Janezove starše, da so svojega enajstletnega sina poslali na nadaljnje šolanje v Kranj. Tu je leta 1907 dovršil gimnazijo in v vseh gimnazijskih letih prijateljeval z leto dni starejšim sorodnikom, prav tako dijakom kranjske gimnazije, Francetom Steletom, kasneje častnim občanom Občine Kamnik (1971). Z njim je kot dijak sodeloval pri zbiranju ljudskih pesmi, ki jih je zapisoval pri znancih in sorodnikih na širokem območju kamniškega okrajnega sodišča, ki je takrat sodilo v okoliš kranjske gimnazije. Ukvarjal se je tudi s slovstvom. Kot osmošolec je napisal uvod v Dostojevskega Zločin in kazen.

Od aktivnega študenta do cenjenega profesorja

Po končani gimnaziji je Ivan Mazovec odšel na Dunaj študirat slavistiko in klasično filologijo. Predvsem prva leta študija so bila zanj zelo trda in polna revščine. Kljub slednjemu, stanje se je delno izboljšalo s pridobitvijo Knafljeve štipendije v letu 1909/10, in njegovi vsestranski dejavnosti je pridno študiral in po devetih semestrih študij uspešno zaključil.

Pot Ivana Mazovca se je v študentskih letih znova srečala s Francetom Steletom, ki je na Dunaju urejal glasilo vernih študentov Zora. Ivan Mazovec se mu je pridružil in takoj (1911) prevzel prilogo Prvi cvetovi za pisateljske začetnike, med katerimi najdemo Franceta Bevka, Jožo Lavrenčiča, Narteja Velikonjo in druge bodoče književnike, ki so rasli pod Mazevčevim nadzorstvom ter pisal Nekaj o estetiki s posebnim ozirom na Mahniča. Kulturno-prosvetiteljsko in politično delovanje pod vplivom vzornika in prijatelja Janeza Evangelista Kreka ni dopuščalo, da bi se udejanjile Mazovčeve mladostne literarne ambicije, kljub temu pa je sodeloval z leposlovnimi ocenami in poročili v časopisih in revijah (Zora, Slovenec, medvojni Jugoslovan, Čas, Dom in svet, Mladika), kjer je že na samem začetku pravilno ovrednotil razvijajočega se pisatelja Ivana Preglja. V Času je 1912 priobčil razpravo Vzajemnost med Hrvati in Slovenci, ki jo je prinesla v prevodu tudi Prava crvena Hrvatska. V njej je opozoril, da bi bilo potrebno slovensko-hrvaškim odnosom nameniti več znanstvene pozornosti. Poskušal je postaviti posamezna ključna znanstvena vprašanja, katera bi bilo potrebno proučiti zaradi celovitega razumevanja slovensko-hrvaških odnosov, od zgodovinskih in politično-filozofskih, do socioloških in jezikovnih. Sodeloval je tudi pri hrvaškem dijaškem listu Luč in prevajal Koljcova (Zora, 1908).
Leta 1913 je na Dunaju napravil profesorski izpit. Intenzivno se je ukvarjal tudi s političnimi, kulturnimi, socialnimi in jezikovnimi vprašanji južnih Slovanov in leta 1917 opravil profesorski izpit iz srbsko-hrvatskega jezika za nižjo gimnazijo in pozneje ta jezik poučeval v šoli in raznih tečajih.. Potrebno je poudariti, da je Ivan Mazovec znal vseh dvanajst slovanskih jezikov.
Študentska potovanja v Palestino (1909), Grčijo (1910) in Italijo (1911) so Janezu Mazovcu širila obzorja. Temu so bila namenjena tudi kasnejša potovanja po Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, Vojvodini, Makedoniji in Srbiji, kjer se je posvečal predvsem jugoslovanski problematiki. Posledice načetega zdravja iz prvih let študija je skušal odpraviti z zdravljenjem v Dalmaciji, kjer je užival mediteransko klimo in jezikovni melos.
Profesor Ivan Mazovec je poučeval v glavnem v Ljubljani. Začel je leta 1912 na slovenski dvorazredni trgovski šoli, nadaljeval na II. državni gimnaziji (1913) in od 24. marca 1919 do 14. julija 1925 na I. državni klasični gimnaziji. Tedaj je bil zaradi političnih razmer premeščen na mariborsko klasično gimnazijo in tam ostal do 11. januarja 1926. Svojo profesorsko pot pa je sklenil na ljubljanski realki.

Društveno in politično udejstvovanje
Društvo Danica, Slovenska krščanska socialna zveza (poznejša Prosvetna zveza; po vojni je bil nekaj časa njen predsednik), Zadruga, Akademski dom in druga društva, ki so rasla iz tradicionalnih vrednot in usmeritev Janeza Evangelista Kreka, so bila močno povezana z življenjem in delom Ivana Mazovca. V njih je vneto delal in jih podpiral od dijaških let do prezgodnje smrti zaradi kapi ob izvajanju službe (pri maturi), ko so izgubili priljubljenega predavatelja in govornika.
Udeleževal se je tudi političnega življenja. Leta 1923 je govoril na Katoliškem shodu o šolskem vprašanju in bil v začetku 1927 kot kandidat Slovenske ljudske stranke izvoljen za oblastnega poslanca v kamniško-brdskem okolju.

Družina Perovljana
Ivanu Mazovcu se je v zakonu z ženo Fino, rojeno Treo, rodilo pet otrok: Pavel (frančiškan pater Robert), Majda (kardiologinja in alpinistka), Polona (por. Blaž; slavistka in dramska igralka), Miha (letalski inženir in izredni profesor Fakultete za strojništvo) in Marjeta (ugledna zdravnica v Braziliji).

O Perovem in Ivanu (Janezu) Mazovcu nam je ob tej priložnosti spregovoril njegov nečak Janez Majcenovič, prof., ki danes živi poleg svoje rojstne hiše na Perovem, v kateri se je pred 120. leti rodil tudi Ivan Mazovec. Prof. Majcenovič je hkrati avtor prispevka v letošnjem Kamniškem zborniku z naslovom Listi iz Perovske kronike (Ob 120. letnici rojstva prof. Ivana Mazovca), kjer lahko o Perovem in izročilu o Ivanu Mazovcu preberete še več.

Prof. Janez Majcenovič o Perovem in stricu Ivanu (Janezu) Mazovcu

Še o Perovem nekoč oz. o starih gavtrih (kovani mreži), skozi katera je Mazovčeva družina s Perovega nekoč videla vse do Podgorske cerkve in Storžiča (slednjega lahko danes občudujejo nekateri prebivalci visokih stolpnic na nekdanjih perovskih poljih) so ohranjeni na Rzeniku

S Perovega na Rzenik in v obliki slike nazaj na Perovo

Viri:
Listi iz Perovske kronike (Ob 120. letnici rojstva prof. Ivana Mazovca), Janez Majcenovič, Kamniški zbornik, 2008
Na bregovih Bistrice, 1938
Slovenski biografski leksikon, knj. 2, zv. 5, 1933
http://www.javno.com/hr/kultura/clanak.php?id=152083
http://www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ulj/o_univerzi_v_lj/uni_objekti/Seznam%20%C5%A1tipendistov%20Knafljeve%20Ustanove.pdf