Iz mojega kraja

Pri orisu zgodovine Perovega ne moremo mimo Zgornjega Perovega, ki je z oblikovanjem krajevnih skupnosti pripadel KS Novi trg. Področje KS Perovo obsega le področje (Spodnjega) Perovega.

Rad imam knjigo prof. Majde Smole o graščinah na Kranjskem, tam sta opisani tudi graščina Perovo in Zgornje Perovo s pripadajočima gospostvoma. Lepo obnovljena Reščičeva graščina Zgornje Perovo je ob obvoznici na vzhodnem bregu Bistrice, graščini Perovo na drugem bregu, ob Kovinarski cesti, pravimo danes Janežičeva graščina. Obe graščini in po njih poimenovana dela vasi je od nekdaj povezovala brv čez Bistrico. Urbanisti so vse to razrezali in s poimenovanjem vred temeljito zamešali. Nestrokovnost? Neznanje? Ali pa morda Veronikino prekletstvo?

Te vrstice pišem blizu kraja, kjer je Konrad iz Žovneka 8. maja 1241 na Perovem izdal listino za Herberta Turjaškega. Takrat je v bližnjem Kamniku bival Friderik, presvetli vojvoda Avstrije.

Torej je minilo 760 let od takrat, ko je bilo >in villa Perau prope Stein< napisano prvo znano pričevanje o moji rojstni vasi Perovo pri Kamniku, in letos v decembru bo minilo 25 let od smrti prof. Ivana Zike, ki nas je učil ljubiti Kamnik in njegovo zgodovino.

Perovo se je včasih ločilo na Zgornje Perovo na levem bregu Kamniške Bistrice in Spodnje Perovo na desnem bregu Kamniške Bistrice. Na levi strani reke je bilo 20 stanovanjskih hiš, na desni nekaj več. In vse so imele naslov Perovo. Vse ostalo so bili travniki, njive in gozdovi. Prebivalci obeh strani smo se med seboj dobro poznali, skupaj smo hodili v cerkev in se družili.

Na desnem bregu Kamniške Bistrice se je ulica Perovo kmalu  preimenovala v več ulic z drugimi imeni, na levem bregu pa je ulica Perovo ostala.

Leta 1980 se je občina odločila, da bo zgradila kamniško obvoznico. Zaradi tega se je moralo več hiš – bilo je približno 23 lastnikov – iz Podgore, Zgornjega Perovega in Novega trga podreti. Občina je vsem ponudila nadomestne gradnje na Vajsovem travniku. Novozgrajene hiše so bile nekaj časa še označene z ulico Perovo. Ker pa so bile hišne številke sestavljene iz številk in črk (npr. Perovo 5 a, b, c), kar je povzročalo zmedo, smo se prebivalci novih hiš odločili, da bi ulico poimenovali drugače. Odločili smo se za Perkovo ulico (Perko je bil slikar, doma iz Cerknice). Tam, kjer smo imeli Perovčani pred graditvijo obvoznice hiše in kjer je več hiš ostalo, se ulica še danes imenuje Perovo.

Ko so se oblikovale krajevne skupnosti se je meja med krajevnima skupnostma KS Perovo in KS Novi trg nestrokovno določila po reki Kamniški Bistrici, ime KS Perovo pa se je predlagalo in tudi ustalilo na desnem bregu Kamniške Bistrice. Tako sem jaz, pravi Perovčan, ki živim na Zgornjem Perovem sedaj prebivalec KS Novi trg.

Med ustanovitelji samostana v Velesovem leta 1238 (pred 11. decembrom) so bili andeški ministeriali iz Kamnika bratje Verland, ta čas župnik v Mengšu, Gerloh in Valter ter vdova Rihca in sin Verland četrtega brata, ki mu je bilo ime Bero ali Pero. Podoba je, da je bil Bero lastnik zemljišča in gradiča pod Starim gradom. To je bilo torej Perovo oziroma Berovo imetje. Že iz leta 1241 imamo zapis, ki imenuje vas ali gradič Perovo pri Kamniku (in villa Peraw prope Stain), ko se je mudil v Kamniku vojvoda Friderik Bojeviti Babenberški, >gospod Kranjske<, mož dedinje andeških posestev Neže. V spremstvu vojvode Friderika so bili številni vitezi, nekateri pa so verjetno dobili zatočišče zase in za konje v perovski graščini. Ob tej priložnosti je Konrad iz Žovneka odstopil svojemu fevdniku Herbordu s Turjaka nekatere desetine po Ribniški dolini. Listino so napisali 8. maja 1241 na Perovem. Od takrat je torej že udomačeno ime vasi Perovo.

Dvorec Spodnje Perovo (Perau) je omenjen l. 1426, 1428 in 1431 (hof zu Peraw), vitez Henrik iz Perovega pa že leta 1247. Valvasor označuje stavbo kot graščino, ki je nasledila nekdanji dvor. Ime Villa Perau zasledimo v listini že leta 1241.

Dvorec je pripadal različnim plemiškim družinam. Najprej neki Retzovi, nato Heglerju (dvor je bil v rokah kamniških meščanov), nato pa ga je pred letom 1646 kupil in pozidal glavni prejemnik kranjskih deželnih stanov, leta 1646 (5. junij) umrli Janez Ludvik pl. Rasp (Hans Ludovik pl. Rasp). Po njegovi smrti je gospostvo pripadlo njegovemu sinu Janezu Avguštinu, ki ga je leta 1663 prodal Francu Krištofu pl. Hohenwartu. Le-ta je umrl leta 1696.

Po poravnavi njegove vdove Marije Ane pl. Hohenwart, rojene Valvasor, s kamniškim mestnim svetom in sodnikom Adamom Florjančičem leta 1697 je gospostvo pripadlo njenemu mladoletnemu sinu grofu Juriju Sigmundu I., ki je umrl leta 1717 star enaintrideset let. Sledil mu je tedaj komaj štiriletni sin Jurij Sigmund II., ki je 10. junija 1786 sporazumno s svojim starejšim bratom duhovnikom Jožefom Antonom gospostvo prodal Joahimu Gallingerju za 3.100 goldinarjev. Tako je graščina prešla iz rok plemičev v meščanske roke, meščanskega stanu pa so bili potem tudi vsi njeni poznejši lastniki.

Od Galingerja je 12. februarja 1789 kupil Perovo Franc Bizjak, mlinar v Kranju, za 5.550 goldinarjev. Za enako ceno je Bizjak 9. septembra 1800 gospostvo prepustil bivšemu zakupniku Janezu Vrešarju in kamniškemu strojarju Francu Muschlechnerju, ki je 13. septembra 1802 prepustil svojo polovico gospostva Vrešarju za 3.340 goldinarjev.

Janez Vrešar je 13. junija 1829 gospostvo izročil svojemu sinu Francu, ki se je zavezal, da bo za očeta in mater skrbel do smrti, jima izplačal 70 goldinarjev v kovancih, vsaki od obeh sester pa nakazal po 500 goldinarjev. Komaj dve leti pozneje, 21. februarja 1831, je Franc Vrešar gospostvo prodal Francu Pirhu za 3.000 goldinarjev. Od Pirha je gospostvo 22. oktobra 1839 kupil Konrad Janežič za 3.600 goldinarjev in v lasti te rodbine je stavba še danes.

Janežiči so prišli (tako predvidevajo zgodovinarji) iz Žumberaka v Kamnik. Po Konradu je bil lastnik Emil (1912), ki se ni veliko ukvarjal s kmetijstvom, saj je bil zaposlen na občini kot cesarski naddavkar. Od njega je nasledil Bogomil (1953) ali Božo, ki je celo življenje posvetil kmetijstvu, poleg tega je imel tudi žago. Rodili so se mu trije otroci: Anči, Božo – sedanji lastnik graščine in Peter.

Dvorec, ki ima na Valvasorjevi upodobitvi še poprek postavljena, lesena pristrešna vogalna pomola (danes ju ni več), je enonadstropna, s štirikapno streho opremljena pravokotna stavba. Na južni strani ima pravokoten prizidek, ki izoblikuje njen ključasti tloris. V tem prizidku je imel Bogomil hlev (spodaj). Stavbni vogali so šivani, klesani iz peščenjaka, kamniti okenski okvirji pa so delno zgodnjerenesančni, delno baročni ali tudi novejši. Sedanji lastniki so pač dotrajani ali uničeni del zamenjali z novejšim materialom. Na začelni strani je v pritličju ohranjeno gotsko prirezano okno. Okna v pritličju so delno opremljena z močnimi kovanimi mrežami (vhodna stran graščine ima sedaj nova okna in prav tako v nadstropju), na notranjem dvorišču so nad novejšim portalom ostanki renesančne bifore, v t.i. prizidku pa je ohranjen lahno usločen portal, ki sicer nima več gotsko prirezanega profila, vendar se ponaša z močnima renesančnima odbojnikoma. V kleti levo od njega počiva novejši, na traverze oprti obok na starih kamnitih konzolah, v notranjščini osrednjega dela stavbe pa je še ohranjen gotski portal. V nadstropju naj bi se v zadnjem času zrušilo nekaj lesenih stropov, strop s prirezanimi robovi v hištrni prvega nadstropja in baročne vratne okvire v veliki vhodni avli pa omenja v svoji topografiji političnega okraja Kamnik že France Stele. Bogomil je zamenjal strope (niso več leseni) in popravil tlake in ostrešje. Zgradbo je popravljal brez pomoči države. Dvorec je bil večkrat predelan in prizidan, zato je vidno v arhitekturni stavbi več slogov (gotski, renesančni, baročni).

Po vojni je tedanja oblast naselila več družin v nadstropju. Ti so deloma uničile prostore in pohištvo, tako da je starega pohištva ostalo zelo malo.

Posestvo je imelo zemljišča še v bližnji okolici Kamnika in tudi veliko gozdov. Pri hiši je bilo sedem otrok (predvojna generacija) in so imeli stik s sosedi, kjer so v parku igrali odbojko, se sankali in smučali na Vajsovem travniku in na Kratni ter veliko hodili na planine.

Ohranjena stavba stoji na desnem bregu Kamniške Bistrice, na mestni periferiji, na naslovu Kovinarska cesta 16. Od Kovinarske ceste do stanovanjskih blokov Zikove ulice (mimo graščine) pelje pešpot – drevored, imenovan Janežičev drevored.

Naselji Zgornje in Spodnje Perovo sta bili predmestji Kamnika in se domneva, da sta bili graščini Zg. in Sp. Perovo kot stražna stolpa pred vhodom v mesto.

Naša vas Perovo, pravzaprav predmestje Kamnika je bilo eno najlepših. Kamničani so nas priznali za predmestje, ker so nas z mestom povezovale lepe makadamske poti in travniki ter lepo obdelane farovške njive. V celoti je Perovo obsegalo okoli 40 hiš. Ljudje so bili v glavnem kmetje – eni večji, drugi manjši. Vsaka hiša je imela kakšno žival, kravo ali prašiča. Niso imeli najbolj lagodnega življenja, preživljali so se le za silo. Vas se je dejansko začela razvijati s prihodom tovarne Titan: Osječke livarnice d.o.o., takrat imenovane Špalek. V vas so zaradi nje prišli novi ljudje, ki so se v njej zaposlili in si ustvarili tudi družine. Nato je zavladalo blagostanje. Te ljudje niso lenarili, bili so pridni ljudje, ki so >po šihtu< poprijeli za sekiro in odšli v bližnji gozd. Tako so poskrbeli, da so imeli kurjavo skozi celo leto.

Vas Perovo je bila živa. Prva pešpot se je odcepila pri tovarni Eta, last zelo podjetne gospe Žargi. Predelovali so kumarice, papriko in izdelovali gorčico. Na začetku vasi je stala lepa Dornikova domačija, ki je bila vzorno oskrbovana. Imela je čudovit vrt vedno poln rož in čudovit sadovnjak. Imeli so kovačijo in manjšo hišo krito s slamo, ki so ju oddajali. Kovač je bil najemnik Valentin Oblak, ki se je ukvarjal z izdelovanjem sekir, raznih železnih zakovic in drugega orodja. Podkoval je tudi konje. Makadamska pot je vodila dalje med travniki, na straneh pa je bila živa meja (ne takšna kot jo vidimo danes), gabra ter ozka struga Mlinščice (Žajspoh), katera je imela tudi pritok, Bistrico. Ta se je zlival v Mlinščico približno tam, kjer je danes trgovina Svilanit. To je bilo čudovito področje, saj so bili travniki okrašeni s  sadnim drevjem. Na jesen so Mlinarjevi otroci tu pasli krave. Na Mlinščici ni bilo mostu, temveč se je v času košnje čeznjo vrgla brv.

V živi meji smo se otroci pogosto skrivali, ko smo se vračali iz šole domov.

Pri Mlinarjevih so imeli vodni mlin. Ta je takrat še lahko obstajal, ker je bilo okrog in okrog še dosti polja.

Poleg je stala Janežičeva žaga, katero so dajali v najem vse dokler otroci niso zrasli. Po 2. svetovni vojni so jo prevzeli sami. Tudi oni so imeli lepo posestvo ter kar precej živali, tudi konjiča Šimla. Z njim so obdelovali polja, včasih pa so z njim opravili tudi kakšno dostavo. Hlevi in gospodarsko poslopje so stali na nasprotni strani graščine, ob strugi Kamniške Bistrice. Leta 1952 je bilo veliko snega, zaradi česar so se podrle strehe, česar niso več obnovili. V graščini pri Janežičevih se je oče ukvarjal z barvarstvom.

Zelo zanimivo je bilo središče vasi, kjer smo se redno zbirali vsi prebivalci Perovega ne glede na starost. Kot otroci smo se tu igrali razne igre in pazili na manjše brate in sestre.

Pri Habjanovih so imeli vola, zelo pohlevno, a koristno žival in krave. Vola so uporabljali za vsa poljska dela.

Naslednja velika hiša je bila Matijeva, kasneje Beštrova. Slednji so oddajali stanovanja zaposlenim v tovarni Titan. Stanovanja so bila skromna, enaka ne glede na število otrok, imela so samo sobe in kuhinjo. Stranišče in dvorišče je bilo skupno. Dvorišče je dajalo pravo zavetje. Posedali smo po pragovih, dobre mame pa so skrbele za naše mlajše bratce in sestrice ter tudi nam dale kakšen priboljšek.

Pa kaj bi vas brez gostilne. Že desetletja je obstajala gostilna pri Vovk. V letih pred vojno je slovela kot ena boljših. Ljudje so jo radi obiskovali, ker so v njej pripravljali zelo dobro hrano. Lastniki so bili od leta 1929 Mlinarjevi, a so jo dali v najem. Od leta 1934 pa do začetka vojne so jo vodili sami. V tej stavbi je živel tudi klobučar Jeretina, ki je klobuke čistil in izdeloval nove.

Prvi sosed oštarije je bil krojač Golob, najemnik Mazovčevega Franceljna, brez katerega tudi ne more biti prave vasi. Delo mu je šlo zelo dobro od rok in vsi ljudje so ga poznali kot zelo dobrega krojača. Zaposlena je imel tudi pomočnika in vajenca. Svoje izdelke so dostavljali strankam na dom.

Obkrožale so jih še druge hiše, last (Fleretovih) Mazovčevih. Ker je bila družina številna, so vsakemu dali košček zemlje, na katerem je vsak postavil svoje domovanje.

Sosednja pa je bila zadnja hiša vasi Perovega, pri Grošanu (Lombergar). Bila je vzorno urejena kmetija. Gospodar je bil zaposlen kot vratar pri Titanu.

V tovarni Titan z livarno so izdelovali fitinge in razne gospodinjske strojčke. Skoraj ni bilo hiše, da v tovarni ne bi bil zaposlen vsaj en njen član. Še bolj se je razvila ta dejavnost, ko je tovarno prevzela Osječka Livarnica d.o.o. Prišli so novi ljudje z višjo izobrazbo, ki so tovarno razširili, preimenovala se je v Titan. Izdelovali so razne gospodinjske strojčke, tj. mesorezke, drobilke, tehtnice raznih velikosti, a ostali so še vedno pri izdelavi fitingov. Imeli so velik sloves v svetu. Za prevoze materiala na železniško postajo so imeli par lepih konj. Zanje je skrbel hlapec. Za osebne prevoze pa so imeli lepo kočijo, ki je vozila gospodo, pa tudi njihove otroke v šolo. Včasih so pobrali tud nas otročaje. Edini avto sta premogla le vodilna uslužbenca, gospod Operman in inženir Bradt. Tovarna Titan je zelo dobro obratovala, v njej je bilo zaposlenih veliko meščanov in tudi kmetov, da so lahko lažje živeli. Vodilni v tovarni so bili Hrvatje. Stanovanja so zanje poskrbeli kar v upravnih stavbah.

A prišla je vojna (1941) – vsa idila v vasi je zamrla. Hišna vrata so se zapirala, nihče ni več zaupal nikomur. V vasi so pobrali vse mlade fante, iz vojne se ni vrnil skoraj nihče. Po vojni se je vas začela obnavljati. Tisti, ki smo zrasli smo se zaposlili in ustvarili svoje družine. Danes nas, pravih Perovčanov, ni več veliko, a lepi spomini so še vedno živi.

Na Perovem sta ostali samo še dve kmetiji, in sicer kmetija Lombergar (po domače pr, Grošan) in kmetija Janežič.

Nekoč je bila brv čez Kamniško Bistrico v celoti lesena in široka le približno 1 meter. Tudi ograja brvi je bila lesena. Bila je precej nevarna, predvsem ko je bila reka visoka. Skoraj vedno je manjkala kakšna izmed desk. Brv se je majala. Vendar ne glede na to, da je bila brv krhka, je bila to v pojmovnem smislu trdna vez med Zgornjim (levi breg Kamniške Bistrice) in Spodnjim Perovim (desni breg). Prebivalci obeh strani reke so bili zelo povezani in so vsakodnevno hodili iz enega brega reke na drug breg. Ljudje z Zgornjega Perovega so morali priti na levi breg Kamniške Bistrice, saj so bile le na te strani trgovine, obrtne delavnice in kasneje tovarne. Prebivalci levega brega pa so preko brvi hodili na desno stran K. Bistrice v gozd, kjer so nabirali gozdne sadeže, nekateri pa so pripravljali ter domov vlekli tudi  veje, s čimer so poskrbeli za kurjavo skozi celo leto. Veje so se pri vleki domov zaradi ozke brvi često vanjo nevarno zapletale. Za Zgornje Perovčane brv ni bila samo vez s Spodnjim Perovim, temveč tudi vez z mestom Kamnik. Posebej so bili povezani tudi otroci obeh strani. Skupaj so se družili in igrali na Vajsovem travniku na Zgornjem Perovem, kjer je bila postavljena tudi skakalnica za smučarske skoke (organizirano je bilo celo tekmovanje), se smučali in sankali po bregovih, igrali nogomet (organizirana so bila tekmovanja) in se zabavali z drugimi otroškimi igrami. Skupaj so se tudi kopali v Kamniški Bistrici. Na vse dogajanje je opozarjala oglasna deska na Habjanovem podu na Spodnjem Perovem.

Danes je stanje nasprotno. Most je dovolj trden, a vezi med prebivalci bregov ni več. Ljudje se med seboj sploh ne poznajo več.

Voda Kamniške Bistrice je bila nekdaj zelo čista. Bila je kristalno čista.  Otroci so se v njej igrali in kopali ter jo tudi pili . V njej je bilo veliko postrvi. Otroci so jih lovili kar z golimi rokami in jih potem vrnili nazaj v reko. Včasih so jih naskrivaj odnesli tudi domov in jih skupaj z družino pripravila za okusen obed. Kamniška Bistrica se je vsako leto čistila in takrat so pri jezu zaprli zapornice. To je bil praznik za otroke. Otroci so hodili po strugi reke in v njej iskali še uporabne stvari. Nemalokrat so v njej našli zavržene, poškodovane, luknjaste lonce, ki so jih veseli odnesli domov. Starši so jih odnesli k Viktorju Šubicu, ki je v času dela v Titanu delal skupaj z Josipom Brozom, ki je lonce >zalotal<, da jih je družina lahko  uporabljala za kuho še več let.

Stara lesena brv je bila zelo ozka. Peljal si se lahko le s kolesom ali peš. Pri tem je bilo potrebno počakati, da je drug prehodil oz. prepeljal brv. Po njej je lahko vedno hodil, se vozil le en. Ograja je bila najprej iz drogov. Brv se je nevarno majala.

Sam pomnim, da je brv trikrat odnesla voda. Vode je bilo včasih več kot danes in struga ni bila tako poglobljena. Voda je pogosto izruvala več dreves in jih odložila ob mostu. Ko je bil pritisk vode na most in drevesa, ki so se ob mostu zagozdila, prevelik se je most porušil. Ko se je brv podrla, smo imeli Zgornji Perovčani pot do tovarne Titan veliko daljšo (mimo današnje Coprnice do zdravstvenega doma in nazaj proti Titanu). Zato smo predlagali, da bi se most uredil tako, da bi se po njem lahko vozili tudi z avtomobili. Takrat je bil župan Kamnika Vinko Gobec. Postavili so železen most, ki je bil 1,95 metrov širok. Nekaj časa smo se po njem lahko vozili z avtom, potem pa je les začel gniti in pot čez most z avtom ni bila več varna. Most so obnovili, od takrat dalje vožnja z avtom po njem ni več mogoča.

Po vojni je tedanja oblast naselila več družin v nadstropju. Ti so deloma uničile prostore in pohištvo, tako da je starega pohištva ostalo zelo malo.

Posestvo je imelo zemljišča še v bližnji okolici Kamnika in tudi veliko gozdov. Pri hiši je bilo sedem otrok (predvojna generacija) in so imeli stik s sosedi, kjer so v parku igrali odbojko, se sankali in smučali na Vajsovem travniku in na Kratni ter veliko hodili na planine.

Bila je nedelja popoldan in s prijatelji smo od 14. do 17. ure igrali nogomet. Med njimi sta bila tudi Miklavčič in Mlakar. Dogovorili smo se, da je naša ekipa Amerika, nasprotna pa Rusija. Takrat je bila naša nasprotna ekipa že dogovorjena, da bo zvečer napadla Nemce in prerezala telefonske žice za železnico. S tem so želeli preprečiti dodatne okrepitve iz Domžal in Kranja. Nalogo za prerezanje žic sta dobila Miklavčič in Mlakar. Dogovorjeni so bili tudi, da se ob polnoči vsi zberejo na Kratni. Ko sta Miklavčič in Mlakar prerezal žice in se napotila proti Kratni, sta na koncu brvi zaslišala: >Halt, halt! (stoj, stoj!). Namesto, da bi pot nadaljevala naravnost, sta na koncu mostu zavila desno in bila približno 30 metrov od brvi oba ustreljena od zadaj. Nemci so ju zgrabili in oba ustrelili v glavo. In kako je do tega prišlo? Eden izmed nas, ki smo še popoldan igrali nogomet, bil je v skupini z Miklavčičem in Mlakarjem, je vse o nameravanem napadu zaupal svojemu očetu. Povedal je, da bodo zvečer napadli Titanovo stražo. Oče, ki je bil >Nemčur< je odšel na policijsko postajo in vse to povedal Nemcem. Ti so se na napad pripravili. Naredili so zasedi pri Beštrovi hiši in pri brvi. Sam sem bil doma, ko sem nekaj čez polnoč zaslišal močan pok, razsvetlilo se je, nato je zavladala tišina. Ob 6. uri zjutraj smo v tovarni Titan zvedeli, da sta ponoči padla dva človeka. Nihče ni vedel kdo sta. Nihče si ju ni upal pogledat, ker sta bila z glavo obrnjena proti tlom. Kmalu zatem smo le izvedeli, kdo sta bili žrtvi. Naslednji dan ob 14. uri so Nemci odšli še na dom Kratnarjevega Slavka. Ta je bil tisto noč na straži in je pazil, kam bodo šli Nemci. Kratnar je pozno prišel domov in legel na mrvo pri hiši. Mama je ob prihodu Nemcev rekla, da Slavka ni doma. Sami so pregledali hišo in Slavka našli na mrvi. Odpeljali so ga v gozd in ga ubili. Prijatelj, ki je nameravani napad zaupal očetu, je moral iti v žandarmerijo (vojaško organiziran organ, ki skrbi za javno varnost navadno zunaj večjih mest), da ga ne bi ubili. Zatem je šel v Škofjo Loko, nato pa je pobegnil v Anglijo.

Prvoten spomenik Miklavčiču in Mlakarju je stal v notranjosti gozda (ne tam, kjer sta bila Miklavčič in Mlakar ubita). Bil je izredno lep in sam sem razočaran, da tega spomenika ni več.

Josip Broz Tito je leta 1952 obiskal Kamnik in tovarno Titan. Odločil se je, da bo šel pogledat še hišo, v kateri je stanoval, ko je bil še zaposlen v Titanu. Takratni predsednik delovnega sveta Filip Novak mu je želel hišo pokazati sam. Tito mu je jasno odgovoril: >Sam znam kje je to bilo.< Ko so prišli do Beštrove hiše, se je ustavil, obrnil proti hiši in rekel: >Tu sem ja stanoval.< Vstopili so v hišo in takrat je bila doma Beštrova hčerka. Tito je natančno povedal, v kateri sobi je bival. Beštrova ga je zavrnila, da so tu stanovali Potokarji. Odločno ji je odvrnil, da so Potokarji živeli zgoraj, on pa tu, kjer je pokazal. Tito je tako še po 40 letih jasno vedel, kje je stanoval.

Po pripovedovanju Albina Potokarja:

– Bunkerji na Perovem

Pri današnji Perkovi ulici na Zgornjem Perovem je bunker, imenovan Petkov bunker. Petek je bil trgovec smodnika in je smodnik prodajal v mestu (pri današnji pošti). V mestu ni smel imeti več kot dva kilograma smodnika, zato ga je hranil v tem bunkerju. Večkrat je prišel z vozičkom do bunkerja in smodnik po travnikih odpeljal v trgovino. Bunker je bil tu že pred 2. sv. vojno. Še danes ga lahko vidimo.

Drugi bunker je bunker pri Štilcu na Zgornjem Perovem. V bistvu gre za dva rova, ki sta nastala po 2. svetovni vojni. Takrat je vsaka tovarna morala imeti zaklonišče in tako se je tovarna Titan odločila, da bo zaklonišče za 1.500 takratnih delavcev naredila tu. Rova sta se stikala ob vstopu v veliko dvorano. Ker terena niso analizirali, se je že med gradnjo podiral in zaklonišče tudi kasneje (vse do danes) ni zaživelo.

Tretji bunker je bunker na jezu na Spodnjem Perovem. Narejen je bil med 2. svetovno vojno za potrebe tovarne Titan in je ostal še do danes. V njem so med vojno Avstrijci in Perovčani, delavci Titana, shranjevali in stražili orožje. Namenjen je bil za obrambo tovarne. Ne glede na to, da so bunker in orožje skrbno hranili in varovali, je partizanom nekajkrat uspelo orožje ukrasti. Ko je straža ob 5. uri zjutraj legla k počitku in opustila stražo, so partizani leta 1941 vstopili v bunker, pobrali orožje in se skupaj z orožjem skrili v gozd.

Bili so še štrije bunkerji, pri nekdanjem Titanovem arhivu (pri >Fricu<; še vedno je), pri vrtičkih pri IKŠ-u (še vedno je), pri menzi Titana in na koncu livarne (vsi so bili zgrajeni med 2. svetovno vojno z namenom zavarovati tovarno Titan), a so zadnja dva podrli.

Mladi smo želeli na Perovem narediti igrišče za odbojko. Primerni prostor se nam je zdel del Janežičevega gozda, tam kjer je danes Janežičevo tenis igrišče, nasproti Janežičeve graščine. Gozd smo z dovoljenjem njegovega lastnika posekali in naredili igrišče. V letih 1937, 1938 smo se Perovčani in tudi mladi iz drugega dela Kamnika tu vsak dan srečevali in igrali odbojko. Poleti smo se kopali v Kamniški Bistrici in igrali odbojko, jeseni pa smo igrali le odbojko.

Šola je bila ustanovljena po 2. svetovni vojni. Ustanovila jo je tovarna Titan z namenom, da bi se vajenci v njej izučili za ključavničarje. Izobraževati so želeli ljudi s celotne nekdanje Jugoslavije. Vendar šola ni delovala dolgo, le tri ali štiri leta. Bila je ukinjena, saj je šolo v celoti financirala tovarna sama, ki tolikšnih stroškov ni zmogla. Država pa za njeno delovanje ni namenila nobenih denarnih sredstev. Zadnja leta (1955,1956) je bila šola prazna. Nato jo je tovarna preuredila v stanovanja in jih v večini zagotovila njenim delavcem.

Tovarna Titan je zgradila nizke stanovanjske hiše z imenom >Dahov< (tako se je reklo zato, ker so bile strehe hiš ravne, kakršne so imeli v Dachauu, izgledale so kot garaže, kasneje so jih spremenili v današnjo podobo; med vrtcem Sneguljčica in Kovinarsko cesto), bloke pri Vrabcu (nasproti Svilanita; Kovinarska cesta 10 a, b in c), bloke nasproti Kovača (nasproti >Svetilnika<, Kovinarska cesta 1 a, b in c). Zatem sta sledili dve stolpnici na Steletovi cesti (Steletova cesta 5 in 7).

Pri Titanu so imeli tudi stanovanjsko zadrugo, ki je nudila nizke kredite delavcem za gradnjo stanovanjskih hiš.

To je t.i. Kovačev blok, ki so ga med 2. svetovno vojno Nemci zgradili na farovških njivah. V njem je bila vojska, predvsem >Čerkezi<. Po koncu vojne so zgradbo, sobe preuredili v stanovanja. Pred zgradbo je bilo Kovačevo znamenje, kjer je stal stražar. Ko so vojaki zapustili stavbo, so v njej pustili polno pušk brez udarnih igel in strašilnih bomb. Ljudje so po vojni vse uporabne stvari iz zgradbe odnesli domov. Nikoli jim odnesenega ni bilo potrebno vrniti, čeprav so jih takrat svarili, da bodo morali vse vrniti.

Tu je bila Svesčkova gmajna. Včasih je bila tu le pešpot v gmajno, v prot. Iz nje se je prišlo pri Bakovniku.

Gozd je kupil Ivan Završnik, ki je bil poštar, in iz gmajne je naredil parcele. Parcele je prodal, tako da je svojo hišo naredil skoraj zastonj. Parcele so kupili in na njih zgradili hiše predvsem Titanovi delavci.

S pešpoti so kasneje naredili cesto.

Po pripovedovanju Ivice Kopriva:

Ivan Završnik (oče Ivice Kopriva), je bil zaposlen v tovarni Titan kot kurir. Kupil je Cuzakov (po domače Sveščkov) gozd jugozahodno od Titana, takratnim sprehajalcem poznan kot “ciklamenvald” (ciklamni gozd. skozi katerega je šla peš pot vse do Volčjega Potoka in Homca). Skrčil je kupljeni gozd, precej gosto zaraščen z bukovim drevjem na zahodni strani in smrekovim drevjem na vzhodni strani. Na pridobljenih zazidljivih parcelah je leta 1937 zgradil prvo hišo, ki jo je kmalu prodal in za svojo družino zgradil drugo hišo.

V začetku 20. stol. se je na področju Perovega začela razvijati obrt – barvarstvo (1913), čevljarstvo (1921), mlinarstvo (1929), šiviljstvo (1931), klobučarstvo (1931), žagarstvo (1946), ščetinarstvo (1949). Takrat je področje Perovega – pravo – Spodnje Perovo (današnja Kovinarska ulica) predstavljalo le nekaj stanovanjskih hiš, kmetij, okrog katerih so se razpostrirali travniki in polja (današnje Kajuhova, Zikova in Livarska ulica, Steletova in Ljubljanska cesta, Tkalska in Podlimbarskega pot in Pot 27. julija). Iz nekdanjih obrtnih delavnic iz celotnega Kamnika se je kmalu začela razvijati industrija – kovinska, tekstilna in živilska, s širjenjem katere je prej poglavitna panoga – kmetijska dejavnost na Perovem vztrajno pešala.

Podoba starega Titana (Špalek)

Tovarna kovinskih izdelkov in Livarna Titan Kamnik je bila ustanovljena l. 1896 pod imenom Špalek.

Tekstilna tovarna Svilanit Kamnik je nastala iz majhnih obrtnih delavnic. Osnovna za njeno ustanovitev je bila istoimenska majhna jaquardska tkalnica Franja Lipovca (ustanovljena 1937), ki je izdelovala blago za kravate in drugo vzorčasto svileno blago. Po 2. sv. vojni je postopno (dokončno leta 1965) združila vse kamniške tekstilne obrate: tovarno svile in tovarno Vesno v Mekinjah, tovarno frotirja Jugopamuk, tovarno vezalk in tovarno Oteks v Šmarci.

Eta – tovarna Gorčice je nastala leta 1923, v letu 1937 se je preimenovala v d.z.o.z. Živilska industrija Kamnik združuje od leta 1950 tovarno gorčice Eta v Kamniku.

Do upravne razdelitve l. 1934 je bilo naselje – industrijsko in delavsko predmestje Perovo (na Perovem, perovski, Perovljani ali Perovčani) – še samostojno, z novo upravno razdelitvijo pa je Kamnik Perovo pritegnil nase. Prav zaradi razvoja industrije, se je področje Perovega začelo hitro razvijati in spreminjati. Tovarne so zaposlovale veliko ljudi, poglavitna potreba njihovih delavcev pa je bilo živeti blizu podjetij. V tovarne so se delavci namreč vozili z delavskimi avtobusi iz Komende, Tuhinjske doline in Črnega Grabna, priselili pa so se tudi iz bivših držav Jugoslavije.  Tako se je začelo z gradnjo nizkih in kasneje visokih stanovanjskih blokov, ki so področje Perovega vedno bolj (in jo še) spreminjala  v stanovanjsko sosesko. V 60. letih se je mesto Kamnik začelo pospešeno širiti proti jugu, kar je še bolj spremenilo področje Perovega, v 80. in 90. letih so se gradili novi visoki stanovanjski bloki. Področje Perovega velike spremembe doživlja tudi danes. Končala se je gradnja stanovanjskih blokov na Ljubljanski cesti, vrtca na Kovinarski cesti, pričelo pa se bo z gradnjo novih, tako stanovanjskih kot industrijskih objektov na jugu Perovega in ureditev prometnic.

Kamniško območje je bilo vsa leta 1941-1945 med najpomembnejšimi žarišči narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Pošiljalo je na teren borce, zdravnike, sanitetni in vojaški material. S kamniškega območja je odšlo v partizane razmeroma veliko občanov. Zaradi tega je utrpela kamniška občina med NOB tudi dosti žrtev: padle borce in aktiviste, ustreljene in obešene talce, številne zapornike v domačih zaporih in v taboriščih smrti v Nemčiji.

Kamniška skupina je dobila nalogo, da 27.7.1941 ponoči zažge vojaško skladišče bencina na Zapricah, minira Smodnišnico, pretrga telefonske zveze s Kranjem, blokira vse ceste, ki vodijo v Kamniško okrožje, poruši mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem ter napade še nekatere druge vojaške objekte v Kamniku. Akcija kamniške bojne skupine zaradi izdaje ni povsem uspela. Nemci so ob vseh pomembnejših objektih postavili straže, tudi pri brvi, ki na Perovem vodi čez Kamniško Bistrico proti Kratni, kjer je bilo dogovorjeno zborno mesto kamniške in dupliške bojne skupine po izvedenih akcijah. Kamniška bojna skupina je pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo in Nemci so ubili Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča, drugi pa so se rešili iz klešč. Mlakar in Miklavčič, oba skojevca in delavca Titana, sta prvi okupatorjevi žrtvi na Kamniškem. Ubita sta bila iz zasede v noči od 27. na 28. julij 1941, ko se je začela oborožena vstaja na Kamniškem. Prvotni spomenik iz leta 1965 so 27.7.1981 zamenjali z novim iz granitnega bloka iz Oplotnice pod Pohorjem. Spomenik je projektiral arhitekt Vlasto Kopač. Nemci so ju pokopali v skriven grob za zvonikom na kamniških Žalah, da bi za njima zakrili vsako sled. Po osvoboditvi so ju prekopali in položili v urejen grob. Na pokopališču je urejeno tudi grobišče in spomenik prvima padlima borcema oborožene vstaje in nekaterim kasneje padlim borcem in aktivistom.

Na Kovinarski cesti na Beštrovi hiši je spominska plošča, posvečena

Josipu Brozu, ki je v njej stanoval leta 1911 in 1912. Josip Broz Tito (25.5.1892 Kumrovec-4.5.1980 Ljubljana) je bil predsednik SFRJ, maršal Jugoslavije, predsednik ZKJ in vrhovni komandant oboroženih sil.

Na dvorišču tovarne Titan stoji spomenik 35 padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja iz te tovarne. Na poslopju uprave tovarne Titan so tudi tri plošče. Prva je posvečena Josipu Brozu, ki je delal v tej tovarni leta 1911 in 1912 kot delavec. Ohranjena je fotokopija dvojezičnega >Poselskega zapisnika<, v katerem so tudi podatki o Josipu Brozu. Druga plošča je v spomin na 5.9.1950, ko je bila tovarna dana v upravljanjem delavcem. Tretja plošča je posvečena petdnevni stavki Titanovih kovinarjev leta 1928.