Iz mojega kraja

Katere ulice so v KS Perovo? Po kom/čem so dobile ime?

Poglejmo…

.

.

.

.

.

.

Imenuje se po Franu Maslju Podlimbarskem, slovenskemu častniku in pisatelju. Podlimbarski je bil rojen leta 1852 v Spodnjih Lokah, umrl pa je leta 1917 v Pulkavi. V sedmi šoli je izstopil iz gimnazije in odšel k vojakom. Tudi vojaški stan mu ni nikoli posebno prijal. Njegova notranja potreba je bila pisateljevanje. Po predčasni upokojitvi se je naselil v Ljubljani. Ob začetku svetovne vojne so ga konfinirali (=prisiliti koga k bivanju v določenem kraju), izgubil je oficirki čin in leta 1917 ga je v konfirnaciji zadela kap. Že v študentskih letih je vplivalo nanj takratno svobodomiselno liberalno gibanje med mladino, postal je hud sovražnik Avstrije. Ko je med leti 1885 in 1889 služboval v Bosni, je bil v tesnih stikih s tamkajšnjim prebivalstvom. Pisateljevati je začel najbolj pod Jurčičevim vplivom. Prva povest Zimski večer je podobna Jurčičevemu Juriju Kozjaku. Snov je vzeta iz turških bojev. V Trientu je napisal povest Gorska pota, ki jo je objavil v Knezovi knjižici. Za časa bivanja na Moravskem so nastale Moravske slike, polne idej češkega realizma. V romanu Gospodin Franjo, ki je nastal iz njegovih zapiskov iz časa bivanja v Bosni, je strnil vse svoje nazore o življenju in v tem romanu je najbolj viden način njegovega pripovedovanja, ki se odraža v narodno-politično probudnem pripovedovalcu. V širokem epskem zanosu slika narodno življenje Bosancev in biča napake avstrijskega režima. Zaradi te knjige je bil  leta 1915 obsojen veleizdaje, odvzeli so mu častniški čin, delo so mu zaplenili, pisatelja pa prisilno premestili v Ober-Hollabrunn in nato v Pulkavo. Pisatelj je hotel napisati še satiro Sveti Valentin in sveti Peregrin, pa mu je nenadna smrt prekrižala načrte.

Ime je dobila potem, ko je v Kamnik prišla tovarna Titan in z njo kovinska industrija. Nadomestila je ulico Perovo.

27. julija 1941 se je začela oborožena vstaja na Kamniškem. Kamniška bojna skupina je pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo in Nemci so v noči od 27. na 28. julij 1941 ubili prvi kamniški žrtvi, Dominika Mlakarja in Antona Miklavčiča

Ime je dobila po tekstilni dejavnosti, ki je povezana z bližnjo tovarno Svilanit.

Imenuje se po pesniku Karlu Destoviku Kajuhu (na sliki desno), ki je bil rojen 19. decembra 1922 v Šoštanju. Umrl je 22. februarja 1944 v Žlebniku.

Kajuh se je šolal na I. gimnaziji v Celju. Pozneje je živel v Mariboru, pesniti pa je pričel v obdobju 2. svetovne vojne. V NOB je kot kulturni referent XIV. divizije sodeloval od leta 1941. Njegove revolucionarne in enostavne ljubezenske pesmi so bile med slovenskimi partizani zelo priljubljene. Prva tiskana izdaja njegovih del je izšla pod uredništvom Mileta Klopčiča v Ljubljani leta 1945. Izbor Kajuhovih pesmi je preveden tudi v hrvaščino kot Pjesme palog partizana (Pesmi padlega partizana) (1950). Kajuhove najbolj znane pesmi so: Slovenska pesem, V Srbijo.v Šlezijo, Pesem talcev, Kj si mati, Partizanovo slovo, Jesenska, Pesem XIV. Divizije, Samo en cvet. Po njem se imenuje tudi OŠ Karla Destovnika Kajuha v Ljubljani.

(Iz Na bregovih Bistrice, izdalo kamniško dijaško počitniško društvo >Bistrica< ob svoji petindvajset letnici, uredila Jože Vombergar in France Škofic, založilo kamniško dijaško počitniško društvo >Bistrica, 1938;)

Ulica je poimenovana po dr. Francu Steletu, ki se je rodil leta 1885 v Tunjicah. Srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani, univerzo pa na Dunaju. Bil je univerzitetni profesor v Ljubljani. Pisal je številne članke, eseje, kritike o umetnostni teoriji in domači umetniški proizvodnji, orisal biografijo domačih umetnikov, odkril in ohranil ter ocenil več starih gotskih fresk. Obravnaval je slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo od zgodnega temačnega srednjega veka naprej. Odgovarjal je tudi na muzeološko-konservatorska vprašanja in reševal razne probleme umetnostne zgodovine. Redno je spremljal umetnostno ustvarjanje. Dalj časa je bil urednik Doma in sveta, v katerem se je pečal tudi z literarno kritiko. Izmed njegovih večjih del so najbolj znana: Oris umetnosti pri Slovencih, Umetnostna zgodovina zapadne Evrope in Monumenta aris slovanicae.

Hiše in stanovanjski bloki stojijo ob cesti, ki vodi v Ljubljano. To je bila prva cesta, ki je iz Kamnika peljala v Ljubljano.

Zikova ulica je dobila ime po profesorju francoskega jezika in književnosti ter ljubiteljskem zgodovinarju Ivanu Ziki, ki je bil rojen leta 1908 v Novem trgu. Umrl je 1976 v Kamniku. Osnovno šolo je končal v Kamniku, gimnazijo v Novem mestu, na filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral francoski jezik s književnostjo, primerjalno slovnico romanskih jezikov ter latinski jezik in južnoslovansko književnost. V svoji stroki se je izpopolnjeval tudi na pariški Sorboni. Službo je nastopil kot profesorski pripravnik na državni gimnaziji v Peći na Kosovu, nato je bil premeščen na državno gimnazijo v Mursko Soboto, madžarska okupacijska oblast ga je določila na profesorsko mesto na popolni moški gimnaziji v Subotici, zatem je bil zaposlen na popolni ženski gimnaziji v Subotici. Nazadnje je delal na gimnaziji v Kamniku. Glavni področji njegovega ljubiteljskega zgodovinopisja sta bila lokalna kamniška zgodovina in zgodovina šahovske igre na Slovenskem. Bil je stalni dopisnik dnevnih časopisov Jugoslovana, Slovenca, Naroda, Jutra, Kamniškega občana, Gorenjskega glasa, Dnevnika, Dela, Našega dela, Planinskega vestnika, Turističnega vestnika in podobno. Za svoje delo je prejel nagrado Sklada Toma Brejca občine Kamnik, srebrni častni turistični znak Turistične zveze Slovenije, red dela z zlatim vencem in medalji za vojne zasluge. Zikovo zapuščino hrani Medobčinski muzej Kamnik.

Ime je dobila po livarni, ki je v Kamnik prišla s tovarno Titan.

Imena Kovinarska cesta, Tkalska pot in Livarska ulica so spomin na dejavnosti, ki se oz. so se odvijale na Perovem.