Iz mojega kraja

(po pripovedovanju Albina Potokarja)

Doma je bil iz Krope.  Priženil se je v Matijevo hišo, kjer je za ženo vzel Matijevo Mici. Zaposlen je bil v Titanu kot ključavničar, kjer je bil leta 1928 tudi vodja štrajka, ki ni uspel. Nato se je zaposlil v Saturnusu, med vojno pa je bil v službi pri Telet. Bil je kamniški župan. Imel je sina in hčer. Sin je padel v vojni leta 1944, hčerka Mara pa je bila med vojno zaprta v Dachau.

(roj. 1922),.ekonomistka

(Vir: Enciklopedija Slovenije in pripovedovanja krajanov)

Po diplomi in doktoratu iz ekonomije je službovala kot redna profesorica za statistiko na Ekonomski Fakulteti, poznana je po svojih raziskovalnih delih, člankih in knjigah. Bila je pomembnejša družbeno politična delavka takratnega obdobja. Od 1982. leta je bila en mandat republiška ustavna sodnica.

(iz: dr.aleksander.doplihar.ordinacija.net/, Gorenjski glas, 4. maj 2007, avtor: U.P.)

Aleksander Doplihar se je rodil 21.6.1930 v Marija Bistrici, sedaj pa že več let živi v KS Perovo v Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval in končal v Celju, diplomiral je na Medicinski fakulteti v Zagrebu. Opravil je specializacijo iz Medicine dela, prometa in športa, dodatno pa je usposobljen iz preventivne pediatrije in ginekologije. Svojo poklicno pot je začel kot splošni zdravnik in zdravnik v obratni ambulanti Železarne v Štorah, nato je bil dve leti zaposlen na Republiškem zavodu za varstvo pri delu v Ljubljani, zatem pa je postal vodja dispanzerja za Medicino dela v Zdravstvenem domu Kamnik. Delo je nadaljeval kot vodja TOZD Zdravstveno varstvo Kamnik Združenega Zdravstvenega doma Domžale. Pred upokojitvijo leta 1991 je bil šest let Generalni direktor Združenega Zdravstvenega doma Domžale, Kamnik, Litija. Od leta 2002 vodi ambulanto s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja na Mislejevi v Ljubljani, kjer vsi zdravniki delajo prostovoljno. Poleg tega je tudi član Zdravniškega društva Slovenije, od leta 1991 do 1994 je bil Gospodar Slovenskega zdravniškega društva, leta 1993 pa je postal častni član Slovenskega zdravniškega društva. Je večletni predavatelj na tečajih Prve pomoči RK Slovenije. Napisal je tudi tri strokovne članke, in sicer O socialni ambulanti ProBono, Po potrebi in Sprehod skozi čas ali opis nekega življenja: pogovor z Aleksandrom Dopliharjem, dr. med. specialistom medicine dela. Je tudi avtor dodatnega besedila v knjigi Zdravstvena služba na Kamniškem v 20. stoletju : kakor so jo oblikovali predhodniki in sodobniki.

Konec aprila 2007 mu je Mladinski svet Slovenije z namenom promocije in večanja ugleda prostovoljnega dela, ki ga Aleksander Doplihar opravlja z vodenjem ambulante in številnimi drugimi aktivnostmi na področju varovanja zdravja in preprečevanja odvisnosti, podelil priznanje Naj prostovoljec.

Bil je kanonik.

(iz časopisa Kamniški občan, 24. marca 2006)

Posebno priznanje Danijelu Hampu za nesebično pomoč mladim, zasvojenim z drogo.

V zadnjem letu in pol Danijel Hamp večino svojega prostega časa posveča pomoči mladim, zasvojenim z drogo. To delo opravlja povsem prostovoljno in izredno požrtvovalno. Njegovi predanosti in želji po reševanju odvisnikov pa gotovo botruje tudi osebna izkušnja, saj droga ni prizanesla niti enemu od ožjih družinskih članov.

Odkar je (po naključju) pomagal prvemu fantu, ki je zaradi odvisnosti hotel storiti samomor in ga prepričal, da se je odšel zdravit v komuno, se je za to po Kamniku hitro razvedelo in se je nanj začelo obračati vse več odvisnikov. V dobrem letu je tako prepričal že 15 mladih ljudi, da so opustili drogo in se odločili za zdravljenje. Ti mladi so bili zasvojeni s heroinom, stari so od 20 do 27 let, večinoma so Kamničani. Z njimi je v stalnem stiku, tudi ko so v komunah, poleg tega so se prvi že začeli vračati domov in ve, da jim mora pomagati še naprej, saj lahko ob pomanjkanju podpore znova zabredejo v odvisnost. Zanje se poteguje tudi na sodišču, saj je večina zaradi potrebe po drogi v preteklosti zagrešile kazniva dejanja. Stališče Danijela Hampa pa je, da bi zaporna kazen lahko te mlade ljudi ponovno pahnila v zasvojenost in da jih lahko reši le polno vključevanje v družbo, pomoč pri šolanju in iskanju zaposlitve.

Pri delovanju ga vodi zlasti načelo: >Kdor reši enega človeka, reši svet.<. Vsak je človek vreden pomoči in Danijel Hamp se je, kolikor je v njegovi moči, potrudil za vsakega posameznika, ki se je obrnil nanj.

Bil je graščak, ki je kupil graščino (Spodnje) Perovo leta 1839.

Nasledil je Konrada Janežiča. Na občini je bil zaposlen kot cesarski naddavkar. Ukvarjal se je tudi z barvarstvom.

Knjižničar.

(po pripovedovanju Albina Potokarja)

Nasledil je Joispa in celo življenje posvetil kmetijstvu. Imel je brate Jožeta, Milana in Inka ter sestri Tinco in Julko. Sprva je oče nameraval kmetijo zapustiti Inku, a se ta iz ruske vojne ni vrnil. Zato je poleg žage kmetijo prevzel Božo.

Božo je bil zelo priden človek, garač. Delal je od jutra do večera. Z veliko lopato je nosil mivko in pesek od reke Kamniške Bistrice k hiši, iz Titana pa je vozil leš. Imel je 12 glav živine in veliko zemlje. Vse to, kjer sedaj stojijo stolpnice Zikove ulice, so bile Janežičeve njive. Njive je imel tudi na Drnovem pri Mengšu. Cele dneve je delal na poljih in v hlevu ter skrbel za svojo družino.

Je sedanji lastnik graščine (Spodnje) Perovo. Bil pa je tudi odličen tekmovalec – motorist AMD Domžale in član ekipe RIKO. Ima naslov državnega prvaka v razredu do 250 kubikov in v razredu TT formula 1. Kot športnik, svojo športno kariero je začel s staro, še zračno hlajeno yamaho, je imel veliko srčnosti. Nastopal je na zahtevni dirki Isle of Man z yamaho 250 in kasneje z armstrongom 250, s čimer se ne more pohvaliti veliko motoristov. Vedno je bil finančno prekratek, da bi lahko zmagoval samo s konjem v stroju. Odločali so hrabro srce in tisto nekaj, kar loči dobrega dirkača od povprečnega.

Danes se ukvarja s kmetijstvom in ima več konj.

(iz arhiva Avto moto društva Slovenija avto – Imos, gradivo posredoval Davorin Možina, tajnik društva)

Peter Janežič, inženir agronomije, se je ukvarjal z dirkaškim športom. Bil je prvak v motociklističnih cestnohitrostnih dirkah za leto 1984. Po tem je pričel nastopati v rallyu. Tako kot večina slovenskih voznikov je sodil v sam vrh avtošporta nekdanje skupne države, kar povedo njegovi rezultati: leta 1988 je bil 6., leta 1989 pa že 3. v skupini A, razred 2. To je bil takrat najmasovnejši razred. V njem so prevladovali vozniki z legendarnimi >Yugiči<, pripravljenimi za skupino A, kjer so jih fantje znali >nabrusiti< tudi na preko 115 konjskih moči. Tako je bil s svojim tehničnim znanjem, predvsem pa mojstrstvom sukanja volana leta 1990 v tem razredu 2., osvojil pa je tudi 2. mesto v razredu do 1300 ccm. Leta 1992 je bil četrti v celotni skupini A.

Za tekmovalno sezono 1993 sta si s sovoznikom Sašom Pucljem postavila višje cilje, kar sta si omislila s pomočjo sponzorjev in kluba Mazdo 323. To pa je že bilo vozilo, s katerim sta se namenila proti vrhu v višjem razredu in postala konkurenčna tudi v generalni uvrstitvi. Začetek je bil spodbuden, saj sta na največji avtošportni prireditvi pri nas – rallyju Saturnus osvojila 2. mesto, v Zeltwegu (A) sta si privozila 3. mesto. Na rallyju Ina, ki je bil v okolici Zagreba sta bila 5., na predzadnjem, velenjskem rallyju pa 6. Na zadnjem rallyju sezone 9.10.1993, ta se je odvijal v okolici Ljubljane, sta se potegovala za naslov državnega prvaka. Rally je štel 13. hitrostnih preizkušenj in ravno zadnja je bila zanju usodna. Potekala je od Lupinice do Litije. V kraju Jablanica pri Litiji sta zdrsnila z asfalta in bočno trčila v drevo. Sovoznik Sašo Pucelj je umrl na kraju nesreče, voznik Peter Janežič pa je hudo poškodovan preminil januarja 1994 v Ljubljanskem kliničnem centru.

Pred Mazdo 323 je vozil črno zlatega Yuga (sponzor Valvasor), s katerim je blestel. V zadnjih letih ni izpustil nobenega rallyja, saj si je začrtal cilj – biti med najboljšimi.

Bil je tudi lovec.

Peter Janežič je bil član AMD Slovenija avto – Imos. Društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1974, ima danes sedež v Bežigrajskem dvoru na Dunajski 56 v Ljubljani. Društvo ima 5617 članov (podatki na dan 31.10.2007), med katerimi je tudi več prebivalcev Kamnika.

Več o društvu najdete na njihovi spletni strani: www.amdsai.com/.

(po pripovedovanju Albina Potokarja)

Jure (Đuro) je imel sina Zvoneta, ki je bil najprej tehnik, nato pa se je šel šolat za inženirja. Leta 1977 je postal direktor Titana. Umrl je leta 1986.

Jure Lemič je prišel v Kamnik po 1. svetovni vojni (po štrajku v Titanu) iz Duge Rese blizu Karlovca in se zaposlil v Titanu kot ključavničar. Stanoval je v hiši nasproti Titana zgoraj. Poročil se je z Žagarjevo Cilko. Potem je postal orodjar. Leta 1937 je bil predlagan za mojstra na oddelku ključavnic. Po vojni je postal mojster orodjarne. Bil je zelo trden človek pa tudi pevec in veseljak. Enkrat pa sem ga videl jokati. V pokoj je šel februarja 1962 in se dogovoril, da bo do konca leta kljub temu še delal. A ga je že oktobra k sebi poklical nadrejeni in mu rekel, da lahko gre. Prišel je do mene s solzami v očeh, vprašal sem ga, kaj je narobe, on pa mi je odgovoril: >V rit so me sunl. V tovarno ne pridem več!<

France Lombergar, 1928 – 1993), dipl. agronom, sadjar

(Vir: Enciklopedija Slovenije in pripovedovanja krajanov)

Po diplomi na agronomski fakulteti v Ljubljani je na Inštitutu za sadjarstvo v Mariboru in strokovnih organizacijah v Avstriji, Italiji in Nemčiji delal na vzgoji novih sort jablan in breskev. Operativno je vodil obnove raznih sadovnjakov in uvajal sodobne tehnološke metode sadjarstva. Objavil je veliko strokovnih razprav, sodeloval pri strokovnih knjigah, izdelal pa je tudi številne študije in projekte za drevesnice in plantaže.

(iz časopisa Kamniški občan, 8. aprila 1998)

Srebrno priznanje je prejel prof. Janez Majcenovič za zasluge na področju publicistike in glasbe.

Janez Majcenovič, rojen 1933 na Perovem v Kamniku, prof. matematike, je eden izmed tistih Kamničanov, ki delujejo na več področjih.

Kot mlad fant se je najprej zapisal plavanju, bil ob tem odbornik plavalnega kluba in vodja plavalne šole. Nato se je začel ukvarjati s šahom in dosegel lepe uvrstitve. Pisal je o zavarovalništvu, računalništvu in informatiki. Njegovi prispevki so izšli v zavarovalniških publikacijah v Ljubljani, Beogradu in Zagrebu. O kulturi, zgodovinski in drugi problematiki je pisal v Kamniškem občanu. Za Lirine stilne koncepte je pripravljal vezna besedila, za Kamniški zbornik je leta 1996 napisal daljši prispevek Zlata leta plavalnega športa v Kamniku, za letošnji zbornik pa razpravo o kamniškem glasbeniku Viktorju Mihelčiču.

Največ pa je za promocijo Kamnika prispeval s svojim petjem. Začel je na koru, nadaljeval pri Viktorju Mihelčiču, Akademskemu zboru in Beneških fantih, ves čas pa pri Liri. Zadnja leta je s Kamniškimi koledniki- z Rokom Lapom in Tomažem Plahutnikom – ponesel slovensko narodno pesem po vsej Evropi, Severni in Južni Ameriki in Avstraliji.

(Iz Na bregovih Bistrice, izdalo kamniško dijaško počitniško društvo >Bistrica< ob svoji petindvajset letnici, uredila Jože Vombergar in Škofic France, založilo kamniško dijaško počitniško društvo >Bistrica, 1938)

Rojen je bil leta 1888 na Perovem, umrl je 1930 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, univerzo pa na Dunaju, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo. Zanimal se je za slovanske jezike, za kulturna in socialna vprašanja slovanskih narodov v bivši monarhiji. Že v dijaških letih je začel vneto delati pri katoliških prosvetnih društvih, udeleževal pa se je tudi političnega življenja in bil nekaj časa oblastni poslanec. Kot dijak se je udejstvoval tudi leposlovno, bil je urednik pri Zori, kjer je pisal estetske ocene, in prevajal Koljcova. V letu 1909/10 je dobil štipendijo Knafljeve ustanove za študij filologije, ki je v več stoletjih svojega delovanja pomagala do univerzitetne izobrazbe okrog 1300 študentom rojenim na Kranjskem.

(iz časopisa Kamniški občan, 27. marca 2003)

Dušanu Sterletu BRONASTO PRIZNANJE Občine Kamnik za prispevek k razvoju kulture na kamniškem.

Grafični oblikovalec, ilustrator, slikar in kulturni organizator Dušan Sterle, rojen 1948, je pretanjen kronist Kamnika in njegovih ljudi. S slikanjem uličnih, vedutnih in panoramskih pogledov na mesto in njegovih ljudi, motive zajema tudi iz zgodovine (tuhinjske kašče), izraža sociološko, ekološko in filozofsko tematiko. Dušan Lipovec je o njem zapisal: “Dušan Sterle je kritičen in neprizanesljiv, pa tudi ironično hudomušen slikarski kronist ljudi v našem času in prostoru, ki jih v naglici, in hlastanju ter pehanju za sami nevemo čim, niti ne opazimo ali namerno prezremo. Opozarja nas na neizpodbitno dejstvo, da živimo prehitro, nevarno, zlagano, površno in prazno.”

Njegovo slikarsko vezanost na rodno mesto ob razstavah po vsej Sloveniji in v tujini odsevajo pogoste razstave v Kamniku (Titan, galerija in kavarna Veronika, Lužarjev hram, galerija Majolika). Zelo pomembno je njegovo oblikovalsko in ilustratorsko delo. Z opremo in ilustracijami je vtisnil neizbrisen umetniški pečat obnovljenemu Kamniškemu zborniku, ki je “kamniški” po zunanjem videzu in notranji opremi.

Dušan Sterle je ne samo slikar, pač pa tudi organizator likovnega dogajanja v Kamniku. S samostojnimi razstavami in razstavami skupin (Nova, Supernova), slikarskimi kolonijami si prizadeva poživiti kulturno dogajanje. Za kamniško kulturno življenje in oživljanje starega mestnega jedra so zelo pomembne slikarske kolonije in razstave na Šutni, z njim je ustvaril kamniške Mortmartre.

Svoje razumevanje za ljudi v stiski, pa tudi za zavržene živali je pokazal z donacijami slik v različnih humanitarnih akcijah (Umetniki za Karitas ipd.).

Na letošnjem julijskem 18. ex emporu (2007) v Izoli je Dušan Sterle po odločitvi mednarodne strokovne komisije dosegel izreden uspeh – osvojil je obe glavni nagradi – občinsko denarno nagrado za akril Deček z ribo in akril z naslovom Ulov.

(iz časopisa Kamniški občan, 25. marca 2004)

Heleni Sterle BRONASTO  PRIZNANJE Občine Kamnik za nesebično delo s kamniškimi otroki in mladostniki.

Helena Sterle se je rodila 10.1.1949 Teji in Maksu Žvikartu. V tragični nesreči so izgubili očeta, za to je za družino s tremi otroki skrbela mati sama. To nalogo je prevzela z vso odgovornostjo, znanjem in neizmerno ljubeznijo. Še posebno je v družini negovala vrednote, kot so čut za pravičnost, skrb za soljudi in veselje do iskanja lepega v življenju. V tako duhovno in čustveno bogatem družinskem okolju je odraščala Helena. V Kamniku je končala osnovno šolo, nato pa v Ljubljani srednjo vzgojiteljsko šolo. Po končanem šolanju je kot vzgojiteljica delala v vrtcih v Kamniku, Mengšu in Preserjah. Po rojstvu sinov je za nekaj let opustila službo, da se je lahko posvetila njuni vzgoji. Njen vrt na Podgorski ulici je bil njen dom v pravem pomenu besede in njeno materinsko naročje je bilo vedno odprto za igro, pogovore, smeh in tolažbo tudi otrokom iz bližnje in širše okolice.

Ko je družini postalo stanovanje premajhno, so se preselili v večje stanovanje na Zikovi ulici, kjer so otroci iz soseske takoj osvojili Helenino srce. Zanje je dolgo vodila igralne urice. Ker je vedno znala prisluhniti ljudem, je spoznala, da je mnogo otrok in družin, ki potrebujejo toplo oporo v tem zapletenem, ne vedno prijaznem svetu, zato je sodelovala pri ustanovitvi Mladinskega centra. Zadnjih 15 let deluje v Klubu staršev, zadnja leta pa vodi Mladinski center, delno profesionalno, v največji meri pa kot prostovoljka, za kar porabi ogromno prostega časa. Tako lahko svojo zavzetost in ustvarjalnost usmerja na mnogo večje število otrok, mladostnikov in njihovih staršev, povezuje strokovnjake in ljubitelje otrok ter organizacije in institucije, ki imajo v svojih programih skrb za otroke.

Še bi lahko opisovali toplo osebo, ki jo veliko otrok po Kamniku pozna kot >teta Helena<. Pa naštejmo le nekatere dejavnosti za korist in v veselje otrok, še posebej tistih, ki bi bili sicer verjetno zanje prikrajšani: počitniške dejavnosti – letovanja, izleti, ustvarjalne delavnice, telesnovzgojne dejavnosti, otroška praznovanja, kot je na primer tako odmevno pustovanje, pa obeleževanje posebnih kulturnih in naravovarstvenih dni. Potem so tu še akcije, kot so Otroški parlament, Družine se predstavijo, Podarimo objem, Sožitje generacij, odprti telefon za otroke in starše, skrb za zdravje otrok, boj proti zasvojenostim…

V tej občini skoraj ni akcije ali prireditve, na katerih ne bi, prav po zaslugi Helene Sterle, sodelovali tudi otroci in mladostniki. Njeno ime je v naši in sosednjih občinah, zaradi Otroškega parlamenta pa tudi na državni ravni, postalo prispodoba človeka z velikim srcem.

(iz časopisa Kamniški občan, 10. aprila 1997)

Občinski svet občine Kamnik podeljuje gospodu Francu Vengustu SREBRNO  PRIZNANJE občine Kamnik za zavzeto delovanje na področju lokostrelstva v Kamniku. Športni pedagog Franc Vengust je začetnik lokostrelstva v Kamniku, ki je z njim izviralo in raslo iz kamniških tabornikov, preko lokostrelskega kluba Kamnik do olimpiad, na katerih je sodeloval in kot trener z našimi olimpijci v letu 1996 zasedel ekipno 6. mesto. Lokostrelski trener Franc Vengust je sodeloval z državno reprezentanco na olimpiadah: Moskva 1980, Los Angeles 1984, Barcelona 1992, Atlanta 1996. Je vrhunski strokovnjak v lokostrelski disciplini.

Franc Vengust: ” Prejel sem sicer že Bloudkovo priznanje in več drugih priznanj za moje delovanje na področju športa, vendar je to v Kamniku moje prvo priznanje. Mislim, da bi marsikateri občan Kamnika zaslužil podobno priznanje kot jaz, vendar sem vesel, da sem ga dobil prav jaz, tudi zato, ker se ravno te dni srečujem z Abrahamom. Verjetno pa sem v tem času za Kamnik tudi nekaj naredil.”