Pomembnejši vzponi Tomaža Humarja, ki je v branju knjig o bio energiji, kitajski medicini, prehrani, filozofiji življenja, poslanstvu našel drugačen, globlji pogled na gore, so: Vežica, Rzenik, Štruca in Logarska dolina v slovenskih Kamniških Alpah ter Bauch, Stenar, Tamar in Triglav v Julijskih. Osvojil je avstrijski Brunthal, italijansko Val di Mello, švicarski Eiger in francoski Dru. Humarjevi himalajski vzponi so bili: Ganeš V, Anapurna I, Ama Dablam, Bobaje, Lobuče-Vzhodni vrh, Pomuri, Nuptse, Daulagiri, Šiša Pangma, Jannu, Cholatse, Nanga Parbat, Baruntse, Langtang Lirung. Na ameriški celini je osvojil kalifornijski El Capitan in argentinsko Aconcaguo.
Kamniška smer v Koglu, spodnji previs na Starem gradu, Nespodobno povabilo v Vežici, zahodna stena Nuptseja in južna stena Daulagirija so imeli pri Tomažu Humarju posebno mesto.
GANEŠ V 1994 ali "Nikoli kasneje nisem doživel Himalaje na tak
(romantičen) način"
Tomaž Humar, dobro poznan v kamniškem alpinističnem odseku, drugje v Sloveniji še ni bil znan. S še vedno malo lastne opreme, a željan učenja in plezanja v visokih gorah je na povabilo Toneta Škarje preskočil Julijce in se znašel v Himalaji. Ker je bil Ganeš V Tomaževa prva priložnost za plezanje z legendarnim za javnost zabavnim, za kolege alpiniste pa manj prijetnim Stanetom Belakom Šraufom, vodjem odprave, je bil trdno odločen, da se bo izkazal. Prvič v mestu Katmandu, z vožnjo na strehi avtobusa do vasi Čilime, presunjenje nad revščino Nepala, prebijanje skozi bujne bambusove gozdove, kriki vreščavih opic, prihod v Ganeš in postavljanje baznega tabora, prvo srečanje z učinkom višine, slabo vreme, tabor ena in dva, aklimatizacija, zabavanje ob sočnih besedah Šraufa, zaradi padca Šraufa v ledeniško razpoko in poškodovanimi rebri drugega alpinista Šraufova odločitev po sestopu, so spomini Humarja na prvi stik s Himalajo. Ampak... Tomaž se je Šraufovi odločitvi o umiku uprl, ob spremljanju ostrih besednih spopadov sta se prebijala po Japonski smeri z novo slovensko variatno (JV stena) naprej in 13. novembra 1994 skupaj stala na vrhu 6986 – metrskega Ganeša V. Tomaž, blažen od sreče, je s tem dokazal, da je sposoben plezati v Himalaji, kar je bilo za njegove bodoče sanje nadvse pomembno. Sledil je težaven sestop, prezeblost, zaledenelost vrvi, tema in Tomaževo zgrudenje v snegu. Po Šraufovem bodrenju je "mucek z dobro nabrušenimi kremplji" vendarle vstal, se vrnil v bazni tabor, dobil lekcijo zaradi svoje mladostne neizkušenosti in neposlušnosti, a že navdušeno sanjal o prihodnjih skupnih vzponih s Šraufom.
ANAPURNA I 1995 ali "Vsi za skupni cilj je zgolj socialistična parola"
Tomaž je po odpravi na Ganeš V plezanju posvečal vedno več časa. Po Ganešu V ni bil več neznan in leto 1995 mu je prineslo mesto v uradni odpravi Planinske zveze Slovenije na še zadnjo neosvojeno trofejo v zbirki slovenskih osemtisočakih - Anapurno. Čeprav je bil povabljen na odpravo in je prispeval kar nekaj svojega denarja na skupni račun odprave, je bilo že od vsega začetka jasno, da od njega ne pričakujejo, da bo osvojil vrh, ampak da bo delal – nosil tovor, utiral pot, postavljal tabore in pripravljal teren za glavni dogodek – prvi spust (bratov Karničar) na smučeh z vrha Anapurne. A Humar je imel svoje načrte... Do prihoda v tabor tri se je Humar spoznal z več alpinisti, se ob hudem neurju znova prepričal o neizmerni moči Himalaje, se zaradi svojeglavosti in neizkušenosti znašel v ledeno mrzli vodi ledeniškega jezera, se zaradi bolezni poslovil od plezalskega prijatelja Zumbe, na 6500 metrih pa se ob spoznanju resnice o velikih odpravah – hierarhiji – "po ukazu" moral vrniti nazaj v bazni tabor. Odločen je bil, da gre tudi sam na vrh in naslednji dan se je že vzpenjal po francoski steni v severni steni. Tomaževa trma, ki je grobo kršila vsa navodila in pravila ter na vsak način, kljub slabemu vremenu, sledila edinemu cilju – vrhu, ga je v prekrasnem sončnem zahodu kot šestinosemdesetega alpinista na svetu popeljala na vrh 8091 metrov visoke Anapurne. Hkrati pa tudi v uničenje možnosti prijateljstva s Tonetom Škarjo, ki je v nasprotju z mladimi alpinisti zagovarjal "skupne dosežke", in za vedno spremenila Tomažev položaj v Planinski zvezi Slovenije (ni bil upravičen do mednarodne klasifikacije, ki bi mu omogočila štipendijo, ni imel denarne podpore, "izgubil" je "nadomestno družino", "ribe si je odslej lovil sam"). Enako tvegan kot je bil vzpon, je bil tudi Humarjev sestop.
AMA DABLAM 1996 ali " Vseeno mi je, ali jo zlezemo v alpskem,
himalajskem
ali sredozemskem stilu! Važn je samo, da jo zlezemo!"
Tomaž Humar se je s še dvema alpinistoma, kljub prepirom v Planinski zvezi Slovenije (finančna podpora tega vzpona), čutil zrelega za zmago nad še nedotaknjeno severozahodno steno 6828 metrov visoke najelegantnejše gore Himalaje Ama Dablam. Po uspešni aklimatizaciji, prečkanju poča, zasutjem z nevarno pošiljko ledu in snega, izmeničnem varovanju, močnem sneženju, plazovi, borbi z vetrom za šotor sta Vanja Furlan in Humar prvo namero osvojitve vrha morala opustiti in se vrniti nazaj v bazni tabor. Po nekaj dneh sta poskusila znova, premagovala večinoma navpični led, strmo, krušljivo steno ledu in kamenja, izgubila pomembno vrečo z opremo potrebno za sestop, a na koncu v solzah sreče le stala objeta na vrhu jasne Ame Dablam. Po srečnem sestopu sta smer plezanja poimenovala po učitelju in izredno dobrim Humarjevim prijateljem Stanetu Belaku Šraufu, ki ga je pet mesecev pred njunim uspehom pod Malo Mojstrovko pokopal plaz. Za preplezan Ama Dablam v alpskem stilu je Tomaž Humar prejel prestižni
alpinistični zlati cepin in postal svetovno znan in cenjen alpinist.
BOBAJE 1996 ali "Tudi v gorah se zmorem srečati s samim seboj"
Zamisel o 6808 metrov visokem še neosvojenem vrhu Bobaju je Humarju z otroškim navdušenjem prikazovanja fotografij vcepil Šrauf. Kljub odpravi z desetimi plezalci se Humar v Himalaji še nikoli ni počutil tako zelo sam - odprava je ostala le in samo skupina posameznikov. Po dolgih urah nevarovanega solo plezanja po zloveščem ledeniku polnem razpok, ki jih je pokrivala debela snežna odeja, grozečih ledenih serakih, potrebni zbranosti pri plezanju po skali ob močnih sunkih vetra je Tomaž Humar končno začutil olajšanje - stal je na vrhu. Novo preplezano smer je v Sergejino čast poimenoval "Zlato srce", ki ga vedno čaka. Nato je naglo začel sestopati po stebru med severozahodno in zahodno steno in smer brezhibnega sestopa poimenoval po pred kratkim umrlem soplezalcu in prijatelju Vanji Furlanu. Vzpon ni bil deležen toliko medijske pozornosti kot drugi njegovi vzponi, a z njim je pritegnil pozornost himalajske kronistke Elizabeth Hawley, sebi pa postavil nov pomemben mejnik kar zadeva samozavest.
NUPTSE 1997 ali "Z Nuptseja se je vrnila napačna oseba"
Tomaž in Janez Jeglič Johan sta v vetrovnih, snežnih razmerah in ostrem mrazu preko blodnjaka ledeniških razpok, ledenega kuloarja, strmih skal ob udarcih kamenja in ledu, ki je padalo s sten, po še nepreplezani smeri – naravnost po mogočni zahodni steni navzgor, priplezala na vrh 7742 metrov visokega Nuptse W2. Orkanski sunek vetra je z vrha snel Johana ter ga pahnil preko roba stene v smrt in Tomaž je ob besnenju viharja izčrpan in čustveno razrvan z gore sestopal sam. Po večkratnem zrenju smrti v oči ob zdrsu, padanju kosa seraka, požaru v bivaku, blodnjah in "belem predoru" je srečno in potreben daljše rehabilitacije zaradi ozeblin le prišel v bazo. Za vzpon na Nuptse je bil deležen številnih priznanj in hvale, a tudi kritik in obtožb zaradi smrti priljubljenega Johana. Med Tomažem in drugimi alpinisti se je s tem vzponom, ki je Tomaža zaznamoval za vselej, prepad še poglobil. Tomaž je za vdovo Janeza Jegliča in njegove tri otroke ustanovil poseben denarni sklad.
EL CAPITAN 1998 ali "Spet sem v igri"
Čeprav je bilo Tomaževo srce v Himalaji, se je za dragocen trening odločil preplezati eno najtežjih tehničnih smeri na svetu, ameriško steno Raticent Wall težavnosti A5 v Yosemitski dolini. Kljub do mladega slovenskega "nastopača" neprijaznim yosemitskim plezalcem in bolečim, krvavečim rokam je Tomaž gladko 1300 metrov visoko gmoto granita kot prvi neameriški plezalec v petnajstih dneh preplezal. Ob plezanju je v sodelovanju s Stipetom Božičem posnel še film, ki je izzval precejšnjo kritiko (kamera "v" skali), a bil hkrati tudi nagrajen in prinesel Tomažu še dodatno slavo.
DAULAGIRI 1999 ali "Daula mi je dal steno, vrha pa ne"
Logistične in denarne težave ter alpinisti, ki so se v teh slabih vremenskih pogojih le še vračali s stene, niso odvrnili Tomaža Humarja, da bi zagrizel v še nepreplezano smer južne stene krušljivega granita in previsnega ledu. Čeprav Tomaž ni osvojil vrha 8167 metrov visokega Daulagirija, s katerega je tekla reka vode in blata, se trgali plazovi, udarjal veter, temveč je tik pod vrhom na višini 8000 metrov zaradi gotove smrti ob nadaljevanju plezanja poln ozeblin in poškodb z nove Mobitelove smeri sestopil, ter tudi ni začrtal nameravane ravne linije po sredini južne stene navzgor, so drznost vzpona, težavnost smeri, solo plezanje in dejstvo, da je vse to preživel, pomenili začetek nove ere v himalajskem alpinizmu. Daulagiri je iz Tomaža Humarja naredil narodnega heroja, klanjali so se mu nekateri vrhunski svetovni alpinisti, a zaradi ustvarjanja nepotrebnega medijskega šova s prvič v alpinistični zgodovini spremljanjim plezanjem prek spleta v živo, kar ni več tisti pravi "čisti" alpinizem, in nekaterih dvomljivih opisov vzpona so ga spremljale tudi kritike in obrekljive govorice domačih ter tujih alpinistov. Z nominacijo za zlati cepin, ki ga ta "v tem trenutku je Humar najboljši visokogorski plezalec na svetu (Messner)" ni prejel, si je pridobil poseben ugled, ki ga ni nikoli več izgubil. Veličasten sprejem ob vrnitvi z Daulagirija mu je 11. novembra pripravil tudi domači Kamnik.
NANGA PARBAT 2005 ali "Samo plezat sem hotu"
Tomaž si je za svoj cilj izbral še nepreplezan osrednji del 8125 metrov visoke stene Nange Parbat, ki je predstavljal enega največjih izzivov sodobnega alpinizma. Kljub slabemu vremenu in prepričevanjem nekaterih, naj na vzpon še malo počaka, je pod očesom sedme sile in s tem celega sveta vstopil v steno. Tretji dan plezanja je obtičal na 6350-tih metrih. Ujet v labirintu ledenih serakov in prhkih snežnih gob je Tomaž, ki se zaradi neprestanega sneženja in plazov ni mogel premakniti iz snežne luknje, zaprosil za reševanje. Po politično koordinirani akciji je pakistanski helikopter s tvegano akcijo, osem minutnim lebdenjem na višini 6400 metrov, s propelerjem tik ob steni, uspel. Tomaž je po šestem dnevu "bivakiranja" v snežni luknji s cepinom ujel reševalno zanko, se vpel kljub ledeni centrifugi vrtinčastega snega, prusikova vrvica s Tomaževega pasu je ostala še vedno vpeta v steno, helikopter je nevarno zanihal, prusik se je strgal in Tomaža s Tomijevem čeveljčkom katapultiral v - življenje. Po srečnem koncu najbolj tvegane akcije v zgodovini himalajizma, so se mnogi oddahnili. Bili pa so tudi takšni, ki so tako medijski
vzpon, kot "nedovoljeno" helikoptersko reševanje v deviški Himalaji obsojali.
Tomaž Humar je v zahvalo za podarjeno novo rojstvo (za to je štel 10. avgust 2005, dan, ko so ga rešili iz Rupalske stene) ustanovil Fundacijo za izgradnjo bolnišnice v Pakistanu.
