Osnovno šolo je končal v Kamniku, gimnazijo v Ljubljani, medicinsko fakulteto v Ljubljani in Zagrebu, kjer je leta 1941 tik pred vojno tudi diplomiral in bil promoviran za doktorja zdravilstva. Kot mlad zdravnik se je vrnil v Kamnik, bil aretiran, odpeljan v koncentracijsko taborišče v Begunje in se po odpustitvi še istega leta vrnil na Hrvaško, kjer je v bolnicah Osijek, Vukovar in Đakovo opravljal zdravniški staž na kirurgiji. V oktobru 1943 je bil kot specializirani kirurg mobiliziran v hrvaško domobranstvo, kjer je kot kirurg deloval do avgusta 1944, ko je prebegnil v partizane in po desetih dneh zamenjal šefa mobilne kirurške ekipe VII. divizije. Kot partizanski kirurg je bil soudeležen pri bitkah na Hrvaški Zagori, Vrbovcu, Koprivnici, v Podravini, Posavini in Kalniku, tja do osvoboditve mesta Bihać 28. marca 1945, ko je nevarno zbolel in bil kot težki ledvični bolnik prepeljan v korpusno kirurško ekipo in odtod v bolnico v že osvobojenem Ogulinu. Koncem avgusta 1945 se je kot invalid rekonvalescent prvič spet lahko vrnil v Kamnik, bil nato dodeljen za upravnika ranjencev v Petrinjo, odtod na mesto šefa baze I. stopnje sanitete Zagreba, ter kot 35 odstotni invalid postal upravnik bolnice JNA v Portorožu. Zdravniški izvidi mu niso dopuščali nadaljevati delo kirurga, zato se je preusmeril v rentgenologijo. Po specialističnem izpitu iz rentgenologije leta 1957 mu je bilo dodeljeno mesto specialista rentgenologa v vojni bolnici v Ljubljani, kjer je bil leta1980 kot polkovnik upokojen. Kot izkušen zdravnik specialist je leta 1972 pomagal tudi pri ustanovitvi rentgenološkega oddelka v zdravstvenem domu Kamnik in bil 14 let, vse do leta 1986, njegov vodja.
Kamnik je bil njegova velika ljubezen
Drugo polovico njegovega zelo vsestranskega in široko plodnega aktivnega dela, po upokojitvi leta 1980, je posvetil Kamniku. Vsakodnevno ga lahko srečujemo na poljih širokega proučevanja in raziskovanja številnih odkritih, še neodkritih ali pa le pozabljenih fenomenih našega mesta.
Zanimanje za staro in sodobno zgodovino
Primarno zanimanje Nika je bilo osredotočeno zlasti na staro zgodovino in še posebno na razvaline starega gradu, preko katerih je uspel povezati mesto Kamnik z mestom Andechs, ki proučuje zgodovino te srednjeveške plemiške družine. Občudovanja so vredna njegova raziskovanja srednjeveškega razvoja na stavbah in sakralnih objektih, pa tudi opozorila arheologom na še popolnoma neraziskano obzidje starega mestnega jedra, kot tudi neštetih skrivnosti, ki jih skriva staro pokopališče okoli farne cerkve na Šutni.
Njegova ljubiteljska aktivnost ni usmerjena zgolj v pretekla stoletja, pač pa tudi v številna protislovja, ki jih sproža in odpira naš sedanji razvoj, nazadovanje klasične proizvodnje in zaostajanje razvoja terciarnega in kvartarnega sektorja kot dveh perspektivnih motorjev in nosilcev gospodarskega razvoja občine in mesta Kamnik. Je bil tudi kritik zanj in za mnoge strokovnjake nesmotrnih in celo zgrešenih pozidav na Malem gradu in pod njim. Sedanjo pozidavo "stražnega stolpa," pa tudi "protipožarno čuvajnico," ki jo omenja Valvazor, ter restavracijo Romanske kapele ocenjuje kar kot zgodovinsko pomoto, če že ne zablodo. Znani so njegovi predlogi kako daljnoročno urediti stacionirani in gibljivi promet, ob čemer je potrebno poudariti njegovo zamisel o gradnji zahodne obvoznice, ki bi rešila prometni kaos v Kamniku in omogočila tekoč pretok mimo mestnega jedra.
Muzejska zbirka
Njegov oče Josip Nikolaj Sadnikar, neutruden zbiralec in hranitelj starih predmetov in umetnin, mecen in od leta 1889 prvi živinozdravnik v okraju Kamnik, je leta 1893 osnoval prvo muzejsko zbirko v Kamniku. To je bila prva zasebna muzejska zbirka na Slovenskem, odprta za javnost, ki je bila ob njegovi smrti 1952 ena največjih tovrstnih zbirk. Po očetovi smrti sta za zbirko skrbela Nikova mama Štefanija in brat Demeter. Leta 1964 je del zasebne zbirke, 1468 predmetov, prevzel kamniški muzej na Zapricah. Od svoje vrnitve v Kamnik je Niko skupaj z bratom Demetrom skrbel za zasebno zbirko na Šutni 33, ki vsebuje več kot tisoč predmetov. Vedno je z veseljem in izčrpno razlago obiskovalcem pokažal sleherni predmet iz tega muzeja.
Spominske plošče in druga obeležja
Na njegovo pobudo in v njegovi organizaciji so bila postavljena obeležja zaslužnim Kamničanom: slikarju Ivanu Vavpotiču, igralki Mariji Veri, Juriju Japlju, slikarjem družine Koželj na Šutni, relief graditelju kamniške proge Alojzu Prašnikarju, doprsni kip akademiku Francu Steletu v Tunjicah, ploščo očetu Josipu Nikolaju Sadnikarju, ustanovitelju evropsko znanega muzeja, ki je pred nemškimi okupatorji uspel ohraniti spominsko ploščo Kamničana generala Rudolfa Maistra, ploščo slikarju Fortunatu Bergantu, spomenik srednjeveškemu dekanu medicine Juriju Starovasniku na Malem gradu. S spominskimi ploščami je dostojno sodeloval pri oblikovanju podobe starega Kamnika in ga tako prenovljenega predstavljal domačemu in predvsem zunanjemu svetu. Opominja tudi, da ta akcija ni popolna, kajti memorialno ploščo zasluži tudi spomin na Jakoba Zupana, skladatelja prve slovenske opere "Belin", spomenik županu in zdravniku dr. Samcu in njegovemu sinu akademiku in soustanovitelju univerze v Ljubljani dr. Maksu Samcu, pevki evropskega slovesa Valeriji Heybalovi, slikarju in kiparju Jakobu Savinšku in še marsikomu in vidne in zaslužne plejade kamniških razumnikov, umetnikov in gospodarstvenikov.
Ob najdbi okostja mamuta v Nevljah pri Kamniku ob t.i. Mamutovem mostu je bil star 22 let. Na njegovo pobudo je bil kraj najdbe spominsko obeležen s tablo. Kmalu bo to obeležje, sicer ob sotočju Kamniške Bistrice in Nevljice, dopolnila še skulptura mamuta v naravni velikosti.
Pisec, govornik
Veliko pomembnih nekrologov in drugih dogodkov je zapisal v Kamniški občan, Kamniški obzornik, v Zdravstveni vestnik in Delo. Več kot deset let je na radiu Slovenija z Matjažem Brojanom soustvarjal oddajo Sledi časa, v kateri je karakteristično, enkratno in neponovljivo pripovedoval o zgodovini Kamnika in njegovih pomembnih ljudeh ter nas opominjal na vse še neodkrito. Mnogim je bil s svojim izrednim spominom dragocen vir informacij.
Turizem
Dolga leta je sooblikoval turistično podobo Kamnika. Oživil je Turistično društvo in bil 18 let zelo aktiven podpredsednik. Skoraj dvajset let je bil turistični vodnik po Sloveniji in tujini. Skupaj z dr. Frantarjem in Božom Matičičem je postavljal prve temelje in zamisli o "dnevu narodnih noš v Kamniku", pri organizaciji katerih je bil kasneje zelo dejaven.
Šport
Njegovo življenje je prepleteno tudi s športom, predvsem z nogometom, plavanjem in planinstvom. Sodeloval je pri ustanovitvi športnega društva in športnih sekcij, v kamniškem nogometnem klubu je bil aktiven igralec v letih 1928-1937. Član Planinskega društva Kamnik je bil vse od leta 1956. Ob 100-letnici društva je pripravljal Planinski zbornik.
Filatelija
V raznih filatelističnih društvih po Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je študiral in služboval po drugi svetovni vojni, je bil član vse od leta 1926, ko je v šoli kot 10-letni deček že začel s filatelijo. Takrat se je najbolj navdušil za znamke "Verigarji" kot simbolom osvoboditve Slovencev izpod avstrijskega jarma. Avtor teh znamk je znameniti Kamničan, akademski slikar Ivan Vavpotič. V kamniško filatelistično društvo se je Niko včlanil leta 1971 in bil nato vsa leta predsednik nadzornega odbora. Njegova specialnost pri filateliji je bila zbiranje znamk združene Evrope od leta 1956.
Priznanja in odlikovanja
Za dolgoletno požrtvovalno delo je Niko Sadnikar prejel mnoga priznanja. Rdeči križ Slovenije mu je leta 1984 ob 40-letnici obnove in delovanja podelil jubilejno priznanje za krepitev solidarnosti, humanih odnosov med ljudmi, napredek znanstvene kulture in aktivnost pri razvoju organizacije RK Slovenije.
Filatelistična zveza Slovenije mu je ob odprtju nove pošte na Duplici 1988 podelila diplomo za zbirko Oprema upravnika pošte Kamnik od leta 1885 do 1912, Filatelistično društvo Ivan Vavpotič Kamnik pa 1999 ob svoji 50-letnici priznanje ob odprtju filatelistične razstave, na kateri je Niko med drugimi sodelujočimi razstavljal zbirko znamk EUROPA CEPT.
Za dolgoletno sodelovanje pri organizaciji in izvedbi prireditve Dnevi narodnih noš sta mu kamniško turistično društvo in občina podelila častni znak za zasluženo in uspešno delo v planinski organizaciji. Občina Kamnik mu je ob občinskem prazniku leta 1988 podelila zlato plaketo za prizadevno delo v kamniških društvih, za ohranjanje kulturnega življenja, ohranjanje očetove zbirke, za 18-letno aktivno delo v Turističnem društvu Kamnik in za postavitev spominskih plošč in drugih obeležij številnim kamniškim slikarjem, pisateljem in drugim umetnikom.
2005 mu je slovensko zdravniško društvo, katerega član je bil od leta 1957, za dolgoletni in nesebični prispevek k razvoju napredku društva ter k rasti ugleda zdravniškega poklica podelilo naziv častni član.
Na slavnostni seji mestnega sveta občine Maribor so mu ob občinskem in v počastitev prvega državnega praznika, 23.11.2005, v spomin našemu velikemu rojaku in domoljubu generalu Rudolfu Maistru podelili visoko spominsko priznanje mestne občine Maribor in Zveze DGM Slovenije za njegov prispevek k ohranjanju spomina na Rudolfa Maistra v njegovem rojstnem mestu.
Številnim priznanjem se je 2005 pridružila medalja Ruske federacije za 60-letnico zmage nad fašizmom.
Za vsestranske aktivnosti in zasluge, ki so trajnega pomena za razvoj in promocijo občine in mesta Kamnika v nacionalnem in evropskem prostoru, mu je občinski svet občine Kamnik ob občinskem prazniku leta 2003 podelil naziv častni občan občine Kamnik, najvišje občinsko priznanje.
Nika Sadnikarja smo še v pozni starosti redno srečevali na raznih kulturnih prireditvah: slikarskih razstavah, prireditvah v kamniškem muzeju, koncertih, predavanjih in drugih zanimivih dogajanjih na Kamniškem. Bil je tudi med tistimi vojnimi veterani - entuziasti, ki so v okviru slovenskega društva generala Rudolfa Maistra ustanovili društvo istega imena tudi v generalovem rojstnem mestu "zibelki v naročju planin", svoje delo pa kronal z uspešnimi prizadevanji za Maistrovo spominsko sobo v generalovi rojstni hiši na Šutni.
Častni občan dr. Nikolaj Sadnikar je umrl 30. novembra 2012.
Viri:
- Vera Mejač, Kamnik je njegova velika ljubezen (Ob 90-letnici dr. Nika Sadnikarja), Kamniški zbornik, 2006
- obrazložitev podelitve priznanja častnega občana 2003
- Sadnikarjev muzej http://www2.arnes.si/~ljsikka3/sadnikar/
- fotografije so prispevali: Niko Sadnikar, Vera Mejač, Boris Slapar, Helena Plahuta, Branko Novak
