K burnim časom so v mojem primeru pripomogla težka leta predvojne socialne razslojenosti, ki se je v tedaj vaškem, po večini revnem, a še vedno patriarhalno urejenem življenju kmečkega Podgorja, na poseben način odražala tudi med tamkajšnjim domačim proletariatom, kamor sem s svojimi delavskimi starši po rodu spadal tudi sam. Vsemu prežetemu s hrepenenjem po vse večjem širjenju poznanstva z vrstniki mi je eno uro peš hoje oddaljeno šolanje odprlo povsem nove dimenzije življenja in prijateljevanja. Toda socialne krivice stare, predvojne Jugoslavije so se mi dogajale še naprej. Tako je tudi za nas otroke močno vznemirjajoča vojna z vnosom sprememb le začasno ublažila pritisk norm družbene razslojenosti zelo pisanega okolja. Ko danes govorim o tem s sošolci, odkrivam,da so imeli tudi drugi glede na nastale odnose ter nujnem iskanju mirnega sožitja z okoljem hude težave. Toda tako kot mladi redkokdaj s sovraštvom zavračajo nerazumevanje, tudi sam nisem nikoli sovražil, nikogar mrzil. Nekako sem prišel do spoznanja, verjetno pod vplivom staršev, da je vse odvisno predvsem od mene, kako bom znal in uspel premagovati ovire, sprva predvsem s ciljem, da preživim.
Čeprav sem se zelo zgodaj prepričal, da kultura nima kakšnega posebnega učinka na ohranjanje svetovnega miru, sem bil neverjetno prizadet zaradi korejske vojne v prvi polovici petdesetih let. Spomnim se, da sem v ogorčenju v enem svojih šolskih spisov, ki ga je profesorica odločno zavrnila, z razočaranjem podvomil o smislu kulture in si zaslužil krepko nezadostno. To se mi je zgodilo zaradi moje trenutne nepripravljenosti na kakršenkoli dialog o morebitni vlogi kulture za življenje. Nič mi ni pomagalo, da sem v tistem času kar požiral knjige in si odpiral z domišljijo in mladostnim idealizmom podprti pogled v svet. Mir in drugačnost, umik in pravo oazo nedotakljivosti pa sem zato doživljal z rednimi plezalnimi pohodi v hribe, predvsem v Kamniške Alpe.
Toda tudi tu ni šlo brez zapletov. Ker domači mojemu alpinizmu in nepotrebnemu izpostavljanju nevarnostim v gorah niso bili naklonjeni, sem največkrat odšel proti njihovi volji, tako kot je bilo tedaj običajno, peš v Kamniško Bistrico in potem naprej do ene od gorskih koč. Ob sobotah, kar takoj po končanem pouku, največkrat z izprošenim kosilom v šolski kuhinji ali pa sem si zaradi svoje trme tešil lakoto kar s spotoma nabranimi jabolki. Šele doživetje smrti plezalnega sovrstnika je v trenutku zaustavilo moje plezalne pohode in odrinilo neprijetni spor s starši v pozabo. Ob 40-letnici mature me je v tej zvezi, ob obnavljanju najlepših dogodkov iz obdobja našega kamniškega šolanja, spomnila in s priznanjem nagradila naša, vedno šarmantna profesorica nemščine, gospa Otilija Kalan, ko je rekla, da spada med njene najlepše skupne spomine čas, ko nas je Juteršek vodil po Julijskih Alpah. Doma so me podpirali v vsem, kar je omogočalo moje šolanje, toda tako kot nad mojim alpinizmom niso bili, posebno oče, navdušeni nad mojim udejstvovanju v kamniškem športu. Njegovo stališče je bilo neomajno: "Ne moreš se primerjati s Kamničani in si privoščiti vse tisto, kar si oni lahko!" Od mene so pričakovali, da se bom učil ali delal. K sreči me poljsko delo doma, na njivah in v vlogi dninarja pri bližnjih kmetih, nikoli ni odbijalo. Še raje sem opravljal gozdarska dela, toda jemalo mi je čas. Morda sem prav zaradi domačega odtegovanja od športa, pa tudi branja, kar vse naj bi me po prepričanju očeta odvračalo od učenja in fizičnega dela, sčasoma sam odkril, da me bolj kot učenje v šoli, povezuje z vsemi mojimi vrstniki in sploh Kamničani, predvsem prav uspešnost v športu, v zastopanju šole ter Kamnika v atletiki, smučarskem teku, odbojki in orodni telovadbi in podobnem. Podobno potrditev mi je prinašalo tudi moje veselje do risanja in slikanja, moja izstopajoča nadarjenost ter seveda s tem povezana uspešna dejavnost na likovnem področju. Tako sem kot najstarejši gimnazijec pod mentorstvom kamniškega umetnika, profesorja risanja Leona Homarja, postal tudi organizacijski vodja tedaj ustanovljenega likovnega krožka.
Za svojega najpomembnejšega mentorja pa štejem tedaj še tesno na Kamnik vezanega slikarja Lojzeta Perka. S svojo pozornostjo je vplival name vzpodbudno. Omeniti moram, da se mojster ob enem svojih občasnih obiskov na mojem domu v Podgorju ni posvetil le moji slikariji, ampak je tudi mojo mamo imenitno pomiril, ker jo je skrbelo, kaj bo z mano, ko vse drugo delam, le učim se ne. Ko je na njegovo vprašanje ali "zdelujem", odgovorila, da "zdeluje", je na kratko odgovoril: "Ja mama, kaj pa še hočete več, kot da zdeluje šolo?" V vseh osmih letih so bili starši le dvakrat na šoli: prvič mama, ko se me vrgli iz šole in ob zaključnem nastopu po maturi 1953, ko me je prišel "pogledat", kako telovadim, tudi oče. Nekaj več je bila mama na šoli zaradi šest let mlajšega brata Alberta, a tudi vselej ob pravem času, in kar sem jaz zaradi vojne v povojnem šolanju zamudil, je on nadoknadil, tako da je bil samo tri leta za menoj in ne šest let.
Če se je le dalo, sem se zadrževal v Kamniku. Moja eno uro dolga pot do šole mi ni bila nikoli ovira za kakršno koli šolsko ali mimo šolsko dejavnost. Veliko je bilo tudi nepredvidljivega.
Ob neki priložnosti, ko sem se podil po šolskem hodniku, me je neki profesor zaustavil in v pomiritev dal na izbiro, ali sprejmem ukor ali raje recitiram neko Erjavčevo pesem (Pobratimijo) na bližnji šolski proslavi. Odločil sem se za recitiranje in potem še večkrat nadaljeval s podobnimi nastopi in pričel tudi igrati razne vloge v igrah, ki so jih v okviru obšolske dejavnosti pripravili na naši šoli nekateri, nam mladim bolj naklonjeni in za našo vzgojo zainteresirani učitelji. Igrali smo Finžgarjevo Razvalino življenja in pričeli s pripravami na nerealizirano Cankarjevo igro Kralj na Betajnovi.
Poklicno sem pristal na likovnem področju, zelo blizu tistemu, kar sem velik del gimnazijskih let načrtoval. A začetek je bil zelo trd in porazen. V pomoč mi je bilo vsakodnevno štiriurno delo v seminarski strokovni knjižnici, ki me je ob naklonjenosti mojih univerzitetnih učiteljev počakalo tudi po enoletnem zdravljenju v bolnici. Tedaj so mi korajžo dajali z obiski tudi sošolci.
Izjemna možnost stika s knjigami med študijem ter vse večje, intimno prijateljstvo s profesorji, me je ob raznih možnostih, ki so se končno le pričele odpirati pred mano, po končanem študiju zgodovine in umetnostne zgodovine, privezala na službovanje in delo na univerzi. To je bil čas, ko smo se med seboj odkrito spodbujali in si pomagali. Učenci in učitelji. Tudi med nami študenti so se stkala čudovita prijateljstva. Srečanja znotraj stroke so zato še vedno prijetna in polna obujanja prijateljskih spominov, zanimivo, da celo s kolegi iz povsem drugih strok. S štipendijami nisem imel sreče in jih tedaj tudi ni bilo veliko. Osebno sem se mimo programsko začrtane domače in obče umetnosti moral tako poglobiti tudi v vzhodnoevropsko umetnost, še posebno v rusko umetnost ter na sploh v ikonsko slikarstvo. Pri tem sem svojo usposobljenost uveljavil v raznih oblikah in načinih, tudi zunaj službenih nalog. Veliko sem pisal za razne enciklopedije,se sistematično poglabljal v bibliotekarsko urejanje posebnega gradiva, v okviru tako imenovanega drobnega tiska, kar dvajset nepretrganih let sem deloval z likovnimi kritikami kot stalni radijski zunanji sodelavec, pisal tudi sicer občasne kritike, informiral in svetoval s področja likovne kulturne dediščine ter kot strokovni izvedenec vrednotil umetnine.
Ob sodelovanju Muzeja v Kamniku sem z uspelo predstavitvijo slikarja domačina Mihe Maleša pridobil umetnika, da je mestu Kamniku podaril obsežno število svojih dragocenih umetniških del in s tem spodbudil v Kamniku ustanovitev Maleševe galerije, za kar imata pri realizaciji največ zaslug takratni kamniški župan France Svetelj, tudi Podgorec, in prva, dolgoletna direktorica muzeja na Zapricah Mirina Zupančič, po materi tudi Podgorka.
Podobno sem z uspelo retrospektivno razstavo slikarja Slovenske Istre Hermana Pečariča, po naročilu Mestne galerije v Piranu, pod vodstvom Tonija Biloslava ter programskega vodje Andreja Medveda, spodbudil umetnikovo pripravljenost, da se je z deli, razstavljenimi v mestu Piran 1979/1982, ustanovila in ob sodelovanju mnogih, končno pod županstvom gospe Vojke Štularjeve (1998), v posebni stavbi, v stalni postavitvi, zaživela tako imenovana Pečaričeva galerija. V dolgoletnem strokovnem delovanju je bilo seveda še več raznih takšnih, prav tako hitro pozabljenih, le da ne tako obsežnih strokovnih posegov v življenje umetnosti na Slovenskem. Med drugim si štejem v dobro, da mi je ob izdatnem sodelovanju moje družine, žene Majde, sprva radijske novinarke, pozneje pa urednice slovenske izdaje Enciklopedije Jugoslavije, ter vseh najinih štirih otrok, Nataše, Tomaža, Kristjana in Jureta, uspelo v dokaj originalnem stanju rešiti in ohraniti poklonjeno okrog štiristo let staro leseno hišo s črno kuhinjo na obrobju Ljubljane.
Spomini počasi postajajo vse bolj nova stvarnost prav vseh nas sošolcev, prve generacije kamniških gimnazijcev s prvo zaključno malo maturo in leta 1953 po končanih osmih razredih, seveda tudi prvih maturantov po vojni 1945. leta pričetega šolanja na gimnaziji v Kamniku. Toda za mnoge učenja in boljšega spoznavanja življenja še ni konec. Velike možnosti in radovednosti ponuja obiskovanje v Sloveniji dobro razvite tako imenovane univerze za tretje življenjsko obdobje, na novo in povsem drugače pa se v nekdaj obvezno šolsko snov zdaj s presenečenjem, kako zanimivo je lahko ponavljanje tudi v naših letih, vsaj nekateri skupaj z vnuki poglabljamo v šolsko snov, ki nam kljub poznavanju odpira vpogled v življenje v povsem novi, modernejši luči.
