"PODATI HOČEM TI SRCE"
"O matematiki ne bova govorila, sem že vse pozabil," je najin pogovor prisrčno začel nekdanji profesor matematike in dodal "presečna množica vsega, o čemer bom pripovedoval, je moja vas Perovo".
Z Janezom Majcenovičem sva v poletnem dopoldnevu kramljala v njegovem priljubljenem kotičku, v prijetno hladni uti ob Kanalu, le nekaj raztežajev stran od njihove družinske hiše na Kovinarski cesti 23a. Če skočim nekaj desetletij nazaj, moram napisati takole. Sedela sva nekje ob Žajspohu in uživala v idiličnem pogledu na Janezovo rojstno hišo na Perovem 9 in domači travnik pred njo.
Z veliko predanostjo mi je opisoval in govoril o svoji vasi Perovo, o stari Fleretovi (kasneje Mazovčevi) domačiji, srednje veliki kmetiji, ki je nekoč imela njive tudi na Zgornjem Perovem; o svojem prepevanju in igranju na kitaro na podstrešnem oknu in pogledu skozenj na travnike, vaško pot, podgorsko cerkev, Storžič ... Pogled tja daleč danes zastirajo naše visoke stolpnice. Z meni in tudi vam na srce položenih besed:"Ohranimo, kar nam je ostalo zelenega. Tudi to je del našega zdravja," sva prešla na pogovor o njem - velikem ljubitelju kamniške in druge zgodovine, publicistu, pevcu, šahistu, planincu in plavalcu.
VSTOPIMO NAJPREJ V SVET GLASBE ...
V rosnih letih je pevsko in glasbeno izobraževanje Janeza Majcenoviča usmerjal njegov oče Jože. Naučil ga je peti prve pesmice, ga pobliže seznanil z nekaterimi prijemi na kitari in mandolini ter z osnovami glasbene teorije. Že v predšolski dobi je pri kamniških frančiškanih spoznaval zvok orgel in petje pevcev na koru. Hitro se je znašel v varstvu zborovodje in skladatelja Avgusta Cererja, ki je vodil otroški pevski zbor pri frančiškanih. Med odrasle zborovske pevce je stopil leta 1950, ko sta ga župnik Janez Kljun in organist Hubert Bergant – Zlato vključila v"mali šutenski zbor" . Čez leto, dve se je pridružil glavnemu zboru. V tem okolju je nabiral izkušnje zborovskega pevca in solista.
Na posebnih pevskih vajah mu je ob pianistu Hubertu Bergantu prijatelj in vzornik Ivo Kordaš posredoval osnove pevske tehnike. Tudi tenorist Jože Gostič mu je pomagal s svojim zgledom in nasveti. Vzporedno s tem je teklo njegovo glasbeno življenje in izobraževanje naprej pri Viktorju Mihelčiču v Mešanem pevskem zboru Planika, nato pri Radovanu Gobcu v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, od koder je šel za dve leti na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Tam je veliko pridobil pri znani solopevski pedagoginji Kseniji Novak Kušej. Sledilo je služenje vojaškega roka, ki ga je odslužil tudi kot zborovodja in solist ob spremljavi vojaškega orkestra, nato pa je kratki avanturi z narodnozabavnim ansamblom Beneški fantje sledilo triintrideset (!) let prepevanja s Prvim slovenskim pevskim društvom Lira iz Kamnika. Zborovodja, solopevec in skladatelj Samo Vremšak je Majcenoviču zaupal baritonske solistične dele v mnogih pesmih, med njimi je bilo nekaj krstnih izvedb. V zadnjih letih pri Liri je z basistom Rokom Lapom in citrarjem Tomažem Plahutnikom sooblikoval glasbeni trio Kamniški koledniki. Z dediščino Franceta Gačnika, župnika iz Stranj, so prepotovali velik del sveta. S svojim petjem in veznimi besedili so pokazali veliko navezanost na Kamnik in kamniške pesnike, zlasti Rudolfa Maistra, Antona Medveda in Franceta Balantiča. Trio je bil močno povezan tudi s Tonetom Kuntnerjem in Božom Matičičem.
Pri vsem potovanju po svetu glasbe je njegov pevski dom ostal na koru, pri orglah, v Kamniku.
NE LE Z GLASBO, TUDI S PISANJEM IN RADIJSKIMI ODDAJAMI JE KAMNIK PONESEL V SVET
Glas Janeza Majcenoviča smo slišali na glasbenih nastopih, proslavah, otvoritvah razstav, porokah, krstih, pogrebih, v radijskih oddajah ... Še danes lahko poslušamo njegove zgoščenke, gledamo videe, prisluhnemo njegovemu petju na cerkvenem koru, na prireditvah ... Beremo lahko njegove vrstice. V več Kamniških zbornikih, Kamniških občanih, zborniku o grofih Andeško-Meranskih, fotomonografiji Kamnik, zbirki skladb Viktorja Mihelčiča, slovenskih časnikih ... Njegova beseda in glas sta segla v slovenske vasi in mesta, se razlegala po hribih in dolinah, poletela v kraje onstran naše meje, številne evropske države, pa v Avstralijo, ZDA, Kanado, Argentino, Brazilijo ...
22. avgusta 1984 je o sebi, Liri in Kamniku govoril na I. Programu Radia Slovenija v oddaji Koncert po željah poslušalcev. 120-letnici Lire je bila posvečena oddaja Sloven'c Slovenca vabi na radiu Ognjišče, 5. decembra 2002.
Pogum za svoj"glasbeni portret", izdajo zgoščenke z naslovom Podati hočem ti srce, je Janezu Majcenoviču navdahnil Dominik Krt. Skupaj z MePZ Cantemus pod vodstvom Janeza Klobčarja in Tomažem Plahutnikom je posnel sedemnajst cerkvenih pesmi. Drobce zgodbe Lirinega pevca in solista je predstavil v letos izdanem CD-ju Spomini na Liro.
Brez Dominika Krta ne bi bilo tudi drugih zgoščenk dokumentiranih avdio spominov, ki jih ima Janez Majcenovič na prepevanje z različnimi pevskimi in drugimi zasedbami (Gačnikovi Stranjani, PSPD Lira, MePZ Cantemus, Kamniški koledniki, posnetki s Hubertom Bergantom, Jožetom Gostičem idr.). Tu so še video kasete, DVD-ji, TV oddaje ... Veliko gradiva, o sebi in pomembnega za Kamnik, hrani naš Perovljan, ki ga rad tudi komu pokloni, a ob tem z malo grenkim priokusom včasih doda:"Marsikaj smo s pevskimi kolegi posneli za Kamnik, tudi dober turistično promocijski material, pa ta niti Kamničanom ni na razpolago. Tudi Liro lahko menda večkrat slišimo na Radiu Celovec, kot na Radiu Ljubljana" .
PLANINE, PLAVANJE, ŠAH ...
"Po svobodi so mi starši kupili prve gojzarje. Poleg še dveh družinskih kosil so bili ti rezultat nacionalizirane trgovine, ki jo je moja mama imela prek 30 let. Prvo srečanje s planinami sem doživel skupaj z očetom in bratom, ko smo se odpravili na pot od Velike planine do Krvavca. V tem času sem se včlanil tudi v kamniško planinsko društvo," je v pogovor o hribih zašel moj Učitelj perovske zgodovine. Veliko let je njegov bariton odmeval med planinci na dostojnih višinah (pel je na Triglavu, Kredarici, Staničevi koči, Jalovcu, Kamniškem in Kokrskem sedlu ...), še zdaj pa se rad povzpne na Sv. Primoža in naprej do križa nad cerkvijo sv. Petra.
"Moja prva plavalna šola je bila na Titanovem jezu, v letih 1938/1939 je bila ta zelo 'topla', imela je celih 18°C," začne v svojem stilu pripoved o začetkih plavanja Janez Majcenovič. Tako zgodaj se je želel utopiti in pobegniti tudi že na drugi svet, a mu je na srečo to preprečila roka Jožeta Janežiča. Pod budnim nadzorstvom starejših prijateljev se je nato hitro naučil plavati. V gimnazijskih letih so ga sošolci, prijatelji in vzornik v plavanju metuljčka Ivo Kordaš zvabili v četico Toneta Cererja. Ko je Cerer odložil mesto načelnika kamniške plavalne sekcije, je to mesto prevzel Majcenovič. V Cererjevem času so v okviru mladinske delovne brigade udarniško gradili bazen in stadion, kamniški plavalci so bili slovenski prvaki, visoko pa so posegli tudi v jugoslovanskem merilu. Plavalno sekcijo so pestile tudi težave, finančne in žal tudi tiste, ko petje na koru in hkrati družbeno-športno-politično delo za nekatere ni bilo sprejemljivo ...
Del Majcenovičevega življenja je zapolnil šah. Dneve in noči je prebdel za šahovnico in zlasti v brzopoteznem šahu žel lepe uspehe.
Besede za sklep ...
Janez Majcenovič je za svoje plodno delo prejel veliko priznanj; ni bil prezrt! Obljubil mi je, da bo našel čas in vsa popisal. Tudi s tem zapisom ga sedaj držim(o) za besedo. Dodajmo še, da ima Janez Majcenovič kar nekaj zaslug za ohranitev 800 let starega imena Perovo na osrednjem delu nekdanje vasi: naša krajevna skupnost se imenuje KS Perovo!
Pogovor zapisala in uvodna fotografija sogovornika: Katja Trotošek (por.Bandelj), objavljeno v Perovski list 2010
