Med nami so ljudje, ki so ustvarjali materialne dobrine in si uspešno prizadevali za razvoj strokovnega šolstva in duhovne kulture, ljudje, ki imajo roko za plug in pero ter odnos do rastlin in ljudi. Za Sadarjem in Jegličem se v to skupino uvrščajo delovne značilnosti našega jubilanta Viktorja Repanška, ki je 2. septembra letos dopolnil osemdeset let življenja in več kot petdeset let dela. Rodil se je v družini kmeta in prevoznika Janeza in matere Marije Snoj v Kamniku, kjer je končal šest razredov ljudske šole; gimnazijo je od leta 1925 obiskoval v Ljubljani, kjer je leta 1933 maturiral. Po 9-mesečni vojaščini v Bileči se je v jeseni 1934 vpisal na agronomsko fakulteto v Zagrebu; študij je končal v rekordnem roku in leta 1938 dosegel diplomo inženirja agronomije. Širša spoznanja je sprejemal na ustanovah na Češkem, Poljskem in Nizozemskem, v praksi pa se je usmerjal v poljedelstvo ter se specializiral za vzgojo novih sort in žlahtnjenje krompirja, ki naj bi bil poleg žit poglavitna poljščina; pokrival naj bi večji del semenske porabe v jugoslovanskem prostoru, presežke pa naj bi ponujali tudi na bližnjih trgih v Italiji. Ta zamisel in deloma uresničena prizadevanja so razvidna iz Repanškovih objavljenih del in iz programov razvoja poljedelstva v 60. in 70. letih.
Delovna mesta: Kot agronom pripravnik je vodil referat za kmetijsko gospodinjsko šolstvo (1938-1941). Med drugo vojno je bil do konca oktobra 1943 v vojnem ujetništvu v Nemčiji in Italiji, po vrnitvi je bil 1944-1945 šef oddelka za tisk in propagando pri Pokrajinski upravi oz. Kmetijski zbornici v Ljubljani, obenem pa je urejal glasilo Kmetijske novice. Po vojni je 1945-1947 urejal knjižnico in vodil referat za tisk pri Ministrstvu za kmetijstvo NV za Slovenijo. Ko je vlada ustanovila Kmetijski znanstveni zavod Slovenije, je bil imenovan za referenta. Po političnem »udarit« na omenjeni zavod sredi leta 1952 je Repanšek hitro menjaval delovna mesta: služboval je na OLO Slovenj Gradec (1952), na posestvu Kobilarne Lipica (1952-1953), pri kmetijski ambulanti Zorka (1953-1954) in OZZ Kranj (1954), nato pa skoro dvajset let vodil vzgojo novih sort krompirja do upokojitve jeseni 1973. Obenem je strokovno in poslovno vodil pridelovanje, skladiščenje in porabo krompirja ter sodeloval v zveznih akcijah in pri odločitvah; bil je član komisij za potrjevanje sort in redni član EAPR - Evropskega združenja za raziskovanje krompirja.
Petindvajset let je bil predsednik komisije za tisk pri Z1T Slovenije in pri Kmetijskem inštitutu Slovenije ter član uredniških svetov in odborov Nove proizvodnje, Tehnike (Beograd) in. Tehniške založbe Slovenije. Je avtor prvih desetih slovenskih sort krompirja, med njimi sort cvetnik, igor, matjaž. Z referati je sodeloval na številnih slovenskih in jugoslovanskih posvetovanjih in mednarodnih znanstvenih prireditvah, denimo: v Pragi leta 1964, Budimpešti 1966, Zurichu 1966 in v Franciji 1967. Dela: Že leta 1949 je pri MD Celje izdal knjigo Gojimo krompir (144 str.); skupaj s F. Janežičem in P. Simoničem je izdal knjigo Za boljši pridelek (1952); uredil je knjigo Žlahtnjenje rastlin in napisal poglavje Postaje za žlahtnjenje rastlin (KK 1955); v soavtorstvu je objavil Proizvodnja krompirja i album sorata FNRJ (Informator, Zagreb 1957). V založbi Kmetijskega inštituta je Repanšek sam ali v soavtorstvu izdal več knjižic o raziskavah, študijah z navodili, med njimi: Agrotehniški ukrepi za krompir (l. 1960 z Jelko Hočevar); Osnove za pridelovanje krompirja na velikih površinah (1962 z drugimi pisci); Prve domače sorte krompirja (1963 z L. Stroblom); Poraba krompirja za krmo (1963 z J. Verbičem); Opis priporočenih sort poljščin in vrtnin, poglavje krompir (1966); Lista sorti poljoprivrednog bilja Jugoslavije, poglavje krompir (1967, Z. Š. Zagreb); Versuche mit Kartoffelsorten in Jugoslawien (Internaz. Symposium, Budapest 1967). S prispevki je sodeloval tudi v raznih priročnikih, enciklopedijah, v koledarjih MD in ZIT Slovenije, v Novi proizvodnji, v Kmečkem glasu, Naši vasi, Socialističnem kmetijstvu in gozdarstvu, Sodobnem kmetijstvu in drugod.
Zelo pomembno je Repanškovo uredniško delo, predvsem v okviru založbe Kmečki glas in Kmečke knjige. Uredil je približno 70 strokovnih knjig; uredil in napisal je prvi žepni Koledar s kmetijskimi normativi (1946); nekaj let je bil odgovorni ali glavni urednik Socialističnega kmetijstva, uredil pa je tudi večino publikacij Kmetijskega inštituta Slovenije (1954-1973). Priznanja: Dobil je skupaj dvanajst javnih priznanj, odlikovanj in nagrad, med njimi red dela z zlatim vencem (1968), red republike z bronastim vencem (1974), diplomo zaslužnega člana ZIT Slovenije (1972) in Jugoslavije (1987); diplomo častnega člana ZIT Slovenije (1983); posebno nagrado Kmetijskega inštituta Slovenije (1963) ter več priznanj poslovnih skupnosti in podjetij.
Viri:
- tekst: Sodobno kmetijstvo, 12/1993
- reprodukcija Slavko Pengov -Medobčinski muzej Kamnik - Zaprice, Kamnik
- fotografija petih častnih občanov: Kamniški zbornik 2006, foto Vera Mejač
