Človek je lahko plastovit kot čebula in v posameznih delih skriva kopico interesov, znanja in dosežkov. Vsaka stroka je bogatejša, če ima v svoji sredini močne osebnosti: druženje z njimi je polno presenečenj in pravo bogatenje spoznavanja in vedenja. Ce je človeku življenje naklonjeno in mu narava nameni skoraj sto let, se v tem času v bistri glavi lahko nabere pravi zaklad znanja in iz tega izide nekaj najpresežnejšega - MODROST. In takega modrega kolega med slovenskimi zdravniki - dr. Nikolaja Sadnikarja - smo ljubiteljski zgodovinarji medicine obiskali v organizaciji Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije in Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Znameniti Kamničan nas je 11. junija 2012 pri 97 letih sprejel nasmejan na vratih svojega doma in Sadnikarjeve zbirke v Kamniku. Gostoljubja ni izkazal le s svojim sprejemom, ampak nas je tudi spominsko neokrnjeno popeljal skozi zgodbo svojega življenja in družinsko zbirko. Slednja je vsestransko izstopajoča v slovenskem kulturnozgodovinskem prostoru.
Naš Niko, kot ga.
kličemo kolegi, se je obiska iskreno razveselil, saj je tudi sarn dolgoletni član Znanstvenega društva za zgodovino
zdravstvene kulture Slovenije, le da rnu zadnja leta
noge več ne dovoljujejo daljših poti od dorna. Javlja se narn s pismi in nas
pokliče po telefonu. Sedečim v nekdanji sprejemnici Sadnikarjevega doma, ob mogočni hrastovi mizi, obdani z nepregledno množico eksponatov, nam je najprej povedal, da je bila zgodovina od nekdaj njegova prva ljubezen, a je njegov oče Josip Nikolaj Sadnikar (1863-1953) okrajni živinozdravnik v Kamniku, njemu in njegovemu bratu Demetru predlagal, naj se oprimeta konkretnejših poklicev in imata humanistiko le za duhovno hrano. Tako je šel starejši brat po očetovih stopinjah in končal študij veterine, Niko pa študij medicine. Podobna zgodba glede odločitve za študij je bila že pri Josipu Nikolaju, ki si je prav tako želel študirati slikarstvo, pa mu mati ni dovolila. Družina Josipa Nikolaja Sadnikarja je sinova od malega vzgajala v zavedna in ponosna Slovenca ter ozaveščena intelektualca, ki sta srečevala pomembne sopotnike slovenske kulture in umetnosti, za katere je bila Sadnikarjeva hiša vedno odprta. V njihov dom, ki ima zbirko od leta 1893, sta zahajala slikarja Ivana Kobilca (1861-1926) in Ferdo Vesel (1861-1946). Prihajali so umetniki, ki niso imeli od česa živeti, pa jim je Josip Nikolaj vedno našel delo ter priskrbel hrano in streho nad glavo. Eden izmed njih je bil rezbar, ki je Sadnikarjevim rezbaril imenitna vrata za pritlične prostore doma, v sprejemnici in salonu, in še druge umetniške izdelke. Za vsakega od okoli tisoč predmetov, ki so v sedanji Sadnikarjevi zbirki, Niko pozna njegovo zgodbo. Eksponati so kot otroci z imeni in priimki, vezani na posamezne družinske člane, ki so jih zbrali. Nikova mama je imela rada predvsem porcelan, zato krasijo stene in police umetelno rezljanih kredenc dragocene, ročno izdelane in poslikane skodelice in krožniki najboljšega nemškega in francoskega porcelana (Alt Wien, Meissen …), vredni že ob nakupu okoli 600 nemških mark za skodelico s krožnikom. Stene krasijo slike lokalnih in tujih slikarjev, med njimi so izstopajoča dela Tintoretta (1518-1594), Maksima Gasparija, Ivane Kobilce, Ferda Vesela in drugih.
Josip Nikolaj Sadnikar je v domači sprejemnici gostil različne slovenske umetnike. K njim so prihajali številni kiparji in slikarji, med njimi Rihard Jakopič (1869-1943) in drugi slovenski impresionisti, pisatelji Oton Župančič (1878-1949), Fran Milčinski (1867-1932) in drugi, zgodovinar in politik Anton Koblar (1854-1928) in drugi velikani duha. Josip Sadnikar je odkril Maksima Gasparija (1883-1980), ki ga je dal stric kot siroto v Kamniku v uk za trgovskega vajenca. Tam ga je Josip Nikolaj Sadnikar spoznal za likovno nadarjenega in ga kot mecen poslal na študij slikarstva na Dunaj. Zanimivo je, da je Gaspari na Dunaju spoznal Splitčana Ivana Meštroviča (1883-1962), ki je prišel na študij kiparstva, in sta nato na Dunaju skupaj bivala. V Sadnikarjevi zbirki na to spominja kip, avtoportret 19-letnega Meštroviča, ki ga je Gaspari za 500 kron odkupil za Sadnikarjevo zbirko z mecenovimi sredstvi.
Vrhunec je Sadnikarjeva zbirka doživela v prvi Jugoslaviji, ko so jo v času med obema svetovnima vojnama obiskovali ministri, celo premier in kraljeva družina Karadordevičev, ki je prišla na ogled 12. avgusta 1936. Za Karadordeviče je Josip Nikolaj Sadnikar rekel, da si ni mislil, da bodo njegove starine tako zanimive, da jih bodo gledale celo kronane glave! Knez Pavle Karadordevič je npr. prišel na obisk z Brda pri Kranju; po poklicu je bil umetnostni zgodovinar in je študiral v Parizu. Imel je izjemno znanje in je bil nad eksponati zelo navdušen. Zbirko sta iz kraljevih družin obiskala tudi kralj Peter II. Karadordevič in »kronprinz« Evgen Habsburški. Njen veliki občudovalec je bil tudi ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je podobno kot Josip Nikolaj Sadnikar prijateljeval z lekarnarjem Hočevarjem z Vrhnike, ki se je poročil s sestro Josipa Nikolaja Sadnikarja. Hribarjeva hči Zlatica Hribar (1913-2000) pa je bila docentka otorinolaringologije na ljubljanski medicinski fakulteti in je pomembno povezovala slovenske in hrvaške zdravnike tudi kasneje, tako da so dvakrat obiskali Sadnikarjevo zbirko. Nekoč je prišlo na obisk kar 91 zdravnikov! O vsem zapisanem pričajovpisi v zlato knjigo Sadnikarjeve zbirke, ki je dragocen ohran- jevalec pomena te zbirke do sredine 20. stoletja. Tej znameniti prvi knjigi, ki so jo že pred vojno poimenovali Zlata knjiga Kamnika, so potem sledile še druge lepe in bogate spominske knjige številnih obiskovalcev in občudovalcev imenitne Sadnikarjeve muzejske zbirke.
Zbirko krasi izjemno lepo stilno pohištvo, ki ga je Josip Nikolaj Sadnikar kupoval na terenu, ko je ob svojem živinozdravniš- kem delu občasno naletel na dragocene primerke in jih dal restavrirati. Najstarejša med pohištvom je poznogotska omara iz mekinjskega samostana, nato sledijo kredence iz cerkve v Podgorju (3 km iz Kamnika), kjer so na osrednji površini izrezljane Luthrove rože, pa ena iz graščine Kolovrat. Ena izmed vitrin je iz kleti frančiškanskega samostana v Ljubljani. Videl jo je oče Josipa Nikolaja Sadnikarja, ki je bil v Ljubljani zlatar in pasar, napisal sinu Josipu pismo, da jo je šel ta sam pogledat in jo odkupil ter dal restavrirati. Posebej lepa je pisemska omarica iz leta 1721, pozornost pa zbuja tudi omara Napoleonovega generala Marmonta.
Leta 1964 je Zvezni izvršni svet iz Beograda izdal odlok, da morajo vsi kraji z nad 30.000 prebivalci ustanoviti lokalne muzeje, v katerih mora biti predstavljen tudi Narodnoosvobodilni boj. Tako je takrat tudi Kamnik moral ustanoviti mestni muzej, a zanj niso imeli eksponatov. Prišli so k Sadnikarjevim in jih povprašali, če bi dali svojo zbirko v muzej. Brata sta se dogovorila in predala vse muzejske predmete iz treh sob v prvem nadstropju doma, pritlični del zbirke pa sta obdržala. Oddala sta okoli 1500 eksponatov.
Sedaj sta lastnika zbirke Sadnikarjev sin in njegov nečak. Ce bizbirko prodali, si naš kolega Niko želi, da bi ohranila sedanjo postavitev in da eksponati ne bi šli v vitrine. Vodstvo po muzejski zbirki je prevzela soproga Sadnikarjevega nečaka, Valerija Sadnikar, ki nas je tudi delno vodila po zakladih zbirke v nekdanjem domačem salonu in pokazala veliko naklonjenost ohranitvi družinske tradicije.
Med pripovedovanjem so se našemu kolegu utrinjali spomini tudi na najbolj mračni del njegovega življenja, ko ga je med 2. svetovno vojno skupaj z bratom zajel gestapo in odgnal v Begunje, od koder sta se uspela rešiti. Dr. Niko seje nato umaknil na Hrvaško, kjer je deloval kot partizanski zdravnik, kirurg in dočakal svobodo.
Priložnostni obisk smo tudi izkoristili, da smo dr. Niku Sadnikarju izročili posebno priznanje Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije za dolgoletno ohranjanje zdravstvene tradicije in predano sodelovanje z društvom. Dr. Sadnikar je bil ganjen in je prof. ZvonkiSlavec javno izrekel veliko priznanje, daje prva in vodilna zgodovinarka medicine na Slovenskem in je njeno delo pri ohranjanju slovenske zdravstvene tradicije presežnega pomena. Poklonil ji je Kamniški zbornik za leto 2012, kjer je dr. France Malešič imenitno predstavil zlato knjigo Sadnikarjeve zbirke.
Da pa si lažje predstavljamo življenje in delo našega kolega, poglejmo njegovo življenjsko zgodbo, ki jo je objavila Občina Kamnik leta 2003 ob imenovanju dr. Nika Sadnikarja za častnega občana svojega mesta. Predlog je poslal tudi Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Nikolaj Sadnikar - doktor medicine, muzealec, turistični organizator, publicist in ...
Nikolaj (Niko) Sadnikar je bil rojen 19. aprila 1916 v družini znamenitega Kamničana, veterinarja in muzealca Josipa Nikolaja Sadnikarja, tretjega častnega meščana mesta Kamnik.
Osnovno šolo je končal v Kamniku, gimnazijo v Ljubljani, medicinsko fakulteto v Ljubljani in Zagrebu, kjer je konec leta 1940, tik pred vojno, tudi diplomiral in bil promoviran za doktorja zdravilstva. Kot mlad zdravnik se je vrnil v Kamnik, bil aretiran, odpeljan v koncentracijsko taborišče v Begunje in se po odpustitvi še istega leta po očetovem nasvetu umaknil na Hrvaško, kjer je v bolnicah Osijek, Vukovar in Dakovo opravljal zdravniški staž na kirurgiji. V oktobru 1943 je bil kot specializirani kirurg mobiliziran v hrvaško domobranstvo, kjer je kot kirurg deloval do avgusta 1944, ko je prebegnil v partizane in po desetih dneh nadomestil šefa mobilne kirurške ekipe VIL divizije. Kot partizanski kirurg je bil soudeležen pri bitkah na Hrvaški Zagori, v Vrbovcu, Koprivnici, Podravini, Posavini in Kalniku, vse do osvoboditve mesta Bihač 28. marca 1945, ko je nevarno zbolel in bil zaradi hudega ledvičnega obolenja prepeljan h korpusni kirurški ekipi in od tam v bolnico v že osvobojenem Ogulinu.Konec avgusta 1945 seje kot invalid rekonvalescent prvič spet lahko vrnil v Kamnik, bil nato dodeljen za upravnika ranjencev v Petrinji, od tam na mesto šefa baze I. stopnje sanitete Zagreba ter kot 35-odstotni invalid postal upravnik bolnice JNA v Portorožu. Zdravniški izvidi mu niso dopuščali nadaljevati dela kirurga, zato seje preusmeril v rentgenologijo. Po specialističnem izpitu iz rentgenologije leta 1957 mu je bilo dodeljeno mesto specialista rentgenologa v vojni bolnici v Ljubljani, kjer je bil leta 1980 kot polkovnik upokojen. Kot izkušen zdravnik specialist je leta 1972 pomagal tudi pri ustanovitvi rentgenološ- kega oddelka v zdravstvenem domu Kamnik in bil 14 let, vse do leta 1986, njegov vodja.
Kamnik je njegova velika ljubezen
Drugo polovico njegovega zelo vsestranskega in široko plodnega aktivnega dela, po upokojitvi leta 1980, je posvetil Kamniku. Vsakodnevno ga lahko srečujemo na poljih širokega preučevanja in raziskovanja številnih odkritih, še neodkritih ali pa le pozabljenih kulturnih vprašanj tega mesta.Zanimanje za staro in sodobno zgodovino.
Primarno zanimanje Nika je osredotočeno zlasti na staro zgodovino in še posebno na razvaline Starega gradu, prek katerih je uspel povezati mesto Kamnik z bavarskim mestom Andechs, od koder izhaja ta srednjeveška plemiška družina, ki je ustanovila mesto Kamnik. Se naprej preučuje zgodovino Andeških grofov. Občudovanja so vredna njegova raziskovanja srednjeveškega razvoja kamniških posvetnih in sakralnih stavb, pa tudi opozorila arheologom na še popolnoma neraziskano obzidje starega mestnega jedra, kot tudi neštetih skrivnosti, ki jih skriva staro pokopališče okoli farne cerkve na Sutni.
Njegova ljubiteljska dejavnost ni usmerjena zgolj v pretekla stoletja, pač pa tudi v številna protislovja, ki jih sproža in odpira naš sedanji razvoj, nazadovanje klasične proizvodnje in zaostajanje razvoja terciarnega in kvartarnega sektorja kot dveh perspektivnih motorjev in nosilcev gospodarskega razvoja občine in mesta Kamnik. Je tudi kritik zanj in za mnoge strokovnjake nesmotrnih in celo zgrešenih pozidav na Malem gradu in pod njim. Sedanjo pozidavo Stražnega stolpa, pa tudi »protipožarno čuvajnico«, ki jo omenja Valvasor, ter restavracijo romanske kapele ocenjuje kar kot zgodovinsko pomoto, če že ne zablodo. Znani so njegovi predlogi, kako daljnoročno urediti stacioni- rani in gibljivi promet, ob čemer je potrebno poudariti njegovo zamisel o gradnji zahodne obvoznice, ki bi rešila prometni kaos v Kamniku in omogočila tekoč pretok mimo mestnega jedra.
Muzejska zbirka
Njegov oče Josip Nikolaj Sadnikar, neutruden zbiralec in hranitelj starih predmetov in umetnin, mecen in od leta 1889 prvi živinozdravnik v okraju Kamnik, je leta 1893 osnoval prvo muzejsko zbirko v Kamniku. To je bila prva zasebna muzejska zbirka na Slovenskem, odprta za javnost, ki je bila ob njegovi smrti 1952 ena največjih tovrstnih zbirk. Po očetovi smrti sta za zbirko skrbela Nikova mama štefanija in brat Demeter. Leta 1964 je del zasebne zbirke, 1468 predmetov, prevzel kamniški muzej na Zapricah. Od svoje vrnitve v Kamnik je Niko skupaj z bratom Demetrom skrbel in je tudi po njegovi smrti doslej še vedno skrbel za zasebno zbirko na Sutni 33, ki vsebuje več kot tisoč predmetov. Se danes z veseljem in izčrpno razlago obiskovalcem pokaže sleherni predmet iz svojega muzeja.
Spominske plošče in druga obeležja
Na pobudo dr. Nika Sadnikarja in v njegovi organizaciji so bila postavljena obeležja zaslužnim Kamničanom: slikarju Ivanu Vavpotiču, igralki Mariji Veri, prevajalcu Biblije Juriju Japlju, slikarjem družine Koželj na Sutni, relief graditelju kamniške proge Alojzu Prašnikarju, doprsni kip umetnostnemu zgodovinarju in akademiku Francetu S teletu vTunjicah, plošča očetu Josipu Nikolaju Sadnikarju, ustanovitelju evropsko znanega muzeja, ki je pred nemškimi okupatorji uspel ohraniti med drugim tudi spominsko ploščo Kamničana generala Rudolfa Maistra, plošča slikarju Fortunatu Bergantu in spomenikrektorju univerze v Freiburgu dr. Juriju Karlu Starovasniku na Malem gradu. S spominskimi ploščami je izredno zavzeto sodeloval pri oblikovanju podobe starega Kamnika in ga tako prenovljenega predstavljal domačemu in predvsem zunanjemu svetu. Opominja še, da ta akcija ni popolna, kajti spominsko ploščo zasluži tudi spomin na Jakoba Zupana, skladatelja prve slovenske opere »Belin«, spomenik županu in zdravniku dr. Maksu Samcu in njegovemu sinu akademiku in soustanovitelju univerze v Ljubljani dr. Maksu Samcu, pevki evropskega slovesa Valeriji Heybalovi, slikarju in kiparju Jakobu Savinšku in še marsikomu iz vidne in zaslužne plejade kamniških razumnikov, umetnikov in gospodarstvenikov.
Ob najdbi okostja mamuta v Nevljah pri Kamniku ob tako imenovanem Mamutovem mostu je bil star 22 let. Na njegovo pobudo je bil kraj najdbe zaznamovan s spominsko tablo. Velika želja vseh Kamničanov je, da bi to obeležje na primernem mestu dopolnila še skulptura mamuta v naravni velikosti, že izgotovlje- no delo kamniškega rojaka, slovenskega kiparja Miha Kača.
Pisec, govornik
Veliko pomembnih nekrologov in drugih dogodkov je zapisal v glasila Kamniški občan, Kamniški zbornik, Zdravniški vestnik in Delo. Več kot deset let je na radiu Slovenija z novinarjem Matjažem Brojanom soustvarjal oddajo Sledi časa, v kateri je karakteristično, enkratno in neponovljivo pripovedoval o zgodovini Kamnika in njegovih pomembnih ljudeh ter nas opominjal na vse še neodkrito. Mnogim je s svojim izrednim spominom še danes dragocen vir informacij.Turizem
Dr. Sadnikar je dolga leta sooblikoval turistično podobo Kamnika. Oživil je Turistično društvo in bil 18 let zelo aktiven podpredsednik. Skoraj dvajset let je bil turistični vodnik po Sloveniji in tujini. Skupaj z dr. Svetozarjem Frantarjem in Božom Matičičem je postavljal prve temelje in zamisli o »dnevu narodnih noš v Kamniku«, pri organizaciji katerih je bil kasneje zelo dejaven.
Šport
Njegovo življenje je prepleteno tudi s športom, predvsem z nogometom, plavanjem in planinstvom. Sodeloval je pri ustanovitvi športnega društva in športnih sekcij, v kamniškem nogometnem klubu je bil aktiven igralec v letih od 1928 do 1937. Član Planinskega društva Kamnik je vse od leta 1956. Ob 100-letnici društva je sodeloval pri pripravi Planinskega zbornika.
Filatelija
V raznih filatelističnih društvih po Sloveniji in na Hrvaškem, kjer je študiral in služboval po drugi svetovni vojni, je član vse od leta 1926, ko je v šoli kot 10-letni deček že začel s filatelijo. Takrat se je najbolj navdušil za znamke »Verigarji« kot simbol osvoboditve Slovencev izpod avstrijskega jarma. Avtor teh znamk je znameniti Kamničan, akademski slikar Ivan Vavpotič.
V kamniško filatelistično društvo se je Niko včlanil leta 1971 in je vsa leta predsednik nadzornega odbora. Njegova specialnost pri filateliji je zbiranje znamk združene Evrope od leta 1956.
Priznanja in odlikovanja
Za dolgoletno požrtvovalno delo je Niko Sadnikar prejel mnoga priznanja. Rdeči križ Slovenije mu je leta 1984 ob 40-letnici obnove in delovanja podelil jubilejno priznanje za krepitev solidarnosti, humanih odnosov med ljudmi, napredek znanstvene kulture in aktivnost pri razvoju organizacije RK Slovenije.
Filatelistična zveza Slovenije mu je ob odprtju nove pošte na Duplici leta 1988 podelila diplomo za zbirko Oprema upravnika pošte Kamnik od leta 1885 do 1912, Filatelistično društvo Ivan Vavpotič Kamnik pa leta 1999 ob svoji 50-letnici priznanje ob odprtju filatelistične razstave, na kateri je dr. Sadnikar med drugimi sodelujočimi razstavljal zbirko znamk EURO PA CEPT.
Za dolgoletno sodelovanje pri organizaciji in izvedbi prireditve Dnevi narodnih noš sta mu kamniško turistično društvo in občina podelila častni znak za zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji. Občina Kamnik mu je ob občinskem prazniku leta 1988 podelila zlato plaketo za prizadevno delo v kamniških društvih, za ohranjanje kulturnega življenja, ohranjanje očetove zbirke, za 18-letno aktivno delo v Turističnem društvu Kamnik in za postavitev spominskih plošč in drugih obeležij številnim kamniškim slikarjem, pisateljem in drugim umetnikom.
Leta 2005 mu je Slovensko zdravniško društvo, katerega član je od leta 1957, za dolgoletni in nesebični prispevek k razvoju in napredku društva ter k rasti ugleda zdravniškega poklica podelilo naziv častni član.Na slavnostni seji mestnega sveta občine Maribor so mu ob občinskem prazniku in v počastitev prvega državnega praznika, 23. novembra 2005, v spomin našemu velikemu rojaku in domoljubu generalu Rudolfu Maistru podelili visoko spominsko priznanje mestne občine Maribor in Zveze DGM Slovenije za njegov prispevek k ohranjanju spomina na Rudolfa Maistra v njegovem rojstnem mestu.
Številnim priznanjem se je leta 2005 pridružila medalja Ruske federacije za 60-letnico zmage nad fašizmom.
Za vsestranske aktivnosti in zasluge, ki so trajnega pomena za razvoj in promocijo občine in mesta Kamnika v nacionalnem in evropskem prostoru, mu je občinski svet občine Kamnik ob občinskem prazniku leta 2003 podelil naziv častni občan, najvišje občinsko priznanje.
Nika Sadnikarja smo še nedavno tega redno srečevali na raznih kulturnih prireditvah: slikarskih razstavah, prireditvah v kamniškem muzeju in zanimivih dogajanjih v Budnarjevi hiši. Srečevali smo ga tudi med tistimi vojnimi veterani - navdušenci, ki so v okviru slovenskega društva generala Rudolfa Maistra ustanovili društvo istega imena v njegovem rojstnem mestu, »zibelki v naročju planin«, v čigar insignije je tako originalno in enkratno vtkano ime tega največjega nacionalnega junaka.
Zahvala
Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem kamniškemu kolegu, pediatru Francetu Malešiču, enemu najboljših poznavalcev Sadnikarjeve zbirke med slovenskimi zdravniki.
Avtorica članka: Zvonka Zupanič Slavec
Viri avtorice članka:
1. Zvonka Zupanič Slavec: intervju z dr. Nikom Sadnikarjem 11. junija 2012.
2. Obrazložitev podelitve priznanja častnega občana 2003.
3. France Malešič: Zlata knjiga Kamnika. Kamniški zbornik 2012.
4. Vera Mejač: Kamnik je njegova velika ljubezen (Ob 90-letnici dr. Nika Sadnikarja), Kamniški zbornik, 2006.
5. Sadnikarjev muzej http://www2.arnes.si/~ljsikka3/sadnikar/
6. Častni občani občine Kamnik http://nakamniskem.si/castni/sadnikar/
Vir za objavo na spletu: 11. številka revije ISIS, 2012; povzemamo ga z dovoljenjem avtorice prof.dr.Zvonke Zupanič Slavec
e-naslov avtorice članka: zvonka.slavec@gmail.com
