KamAvt

13. maja letos je minilo 130 let od njegove smrti…

V največjih življenjskih stiskah je bil ta »Jože s Podgorja« (psevdonim) vedno židane volje, kakor se je šaljivo izrazil: »Za večerjo sem jedel mrak, za zajtrk pa sveži zrak.« Nobena skrb, nobeno pomanjkanje ni moglo obiti »J. Medvedovega« prirojenega humorja, značilnega za njegova literarna dela, ki zajemajo tri področja besednega umetniškega izražanja: poezijo, pripovedno prozo in dramatiko.

Kamničani smo na svojega rojaka »O. Medvedova«, tudi pomembnega šahista, ki je med znamenitimi Kamničani zapisan že leta 1938 v knjižici Na bregovih Bistrice, lahko ponosni, saj je oral ledino slovenske kulture. Med drugim je v kamniški čitalnici rad predaval o domači zgodovini in se veliko trudil za narodno življenje v Kamniku. Na Kamnik je bil izredno navezan, tu se je želil poročiti in prevzeti domačo kmetijo. A… smrt, zunaj naših meja, je bila prezgodnja, mama prepozna in … pokopan je bil v Vinkovcih (Hrvaška), njegov grob pa je kmalu postal pozabljen.

Zato na »O. Osipova«, po katerem so v Ljubljani za Bežigradom že v prejšnjem stoletju na predlog Društva slovenskih pesnikov in pisateljev poimenovali ulico, v Kamniku pa smo dobili ulico z njegovim imenom leta 1961, ne smemo pozabiti mi!

Preberimo si krajšo življensko zgodbo »Pribislava«,  na rostni hiši (»pri Medvedu«, Podgorje št. 5) katerega je vzidana spominska plošča, ki priča, da se je v njej rodil Josip OGRINEC, slovenski pisatelj in šahist.

Josip Ogrinec

JOSIP OGRINEC – pripovednik, dramatik, šahist, pedagog

Josip Ogrinec se je rodil 5. aprila 1844 v premožni kmečki družini v Podgorju pri Kamniku očetu Jožefu in mami Neži (roj. Pogačar) kot četrti od osmih otrok. Umrl je 13. maja 1879 v Vinkovcih na Hrvaškem star komaj 35 let.

Šolanje in službovanje

Po osnovnošolskem šolanju pri kamniških frančiškanih (normalka, 1851-1856) in po gimnaziji v Ljubljani(1856-1864), kjer je bil od 2. do 8. razreda gojenec v ljubljanskem Alojzijevišču, se je po materini volji vpisal na študij bogoslužja. Študij je po prvem letniku, ker ni mogel vzdržati za zidovi in je pogrešal svobode in zraka, opustil in odšel v Zagreb na pravno akademijo. Domači so »izneverjenemu« sinu odrekli vsako podporo in začela se je žalostna doba večletnega stradanja (šele leta 1870, ko je dobil službo pri Mahru, se je mama nekoliko omehčala in od takrat dalje je Ogrinec vsake počitnice hodil domov). Zaradi skrbi in revščine si je nakopal vročinsko bolezen, dobil srčno hibo in ostal vedno bolehen. Tudi v Zagrebu se ni mogel prav vživeti, zato je bil čez pol leta že na Dunaju, kjer je nato štiri leta (1866-1870) študiral prirodoslovje (naravoslovne vede). Na Dunaju se je Ogrinec udeleževal dijaškega društvenega življenja, bil leta 1868 član slovesnko-hrvaškega akademskega društva »Jug« in nato v »Sloveniji« nastopal z zabavnimi branji ter kljub težkim razmeram ohranil svojo dobro voljo.

Leta 1870 je odšel v Gradec in nato v Ljubljano, kjer je bil učitelj na Mahrovi šoli, 1871/72 je pisal za Dramsko društvo, poleti se je mudil 6 tednov pri Dav. Trstenjaku in pisal za Zoro, od oktobra 1872 do avgusta 1873  je bil zaposlen kot suplent na gimnaziji v Novem mestu, nato pa leta 1878 postal profesor na gimnaziji v Vinkovcih. Profesorske izpite je zaradi slabega zdravja odlašal, opravil jih je šele konec leta 1878 v Budimpešti iz prirodopisa kot glavnega ter fizike in matematike kot stranskih predmetov. V začetku 1879 je bil v Vinkovcih stalno nameščen, kmalu je hudo zbolel in umrl za srčno hibo.

Pesnikovanje

S pesnikovanjem je začel v srednji šoli (1863) in bogoslovju. V bogoslužnem listu Slovenska Lipa je objavil več pesmic, ki izražajo domoljubnost in prizadevanje, da se uredi za svoj poklic. Nekaj podatkov o njegovi pesniški ustvarjalnosti navaja Josip Benkovič v Domu in svetu 1890. V almanahu Pomladno cvetje je bila objavljena balada Izteklo jezero. Vse do ponujanja pesmi za Zvon leta 1970 ne zasledimo ničesar več o Ogrinčevem pesniškem ustvarjanju, čeprav pesnikovanja ni popolnoma opustil.

Pripovednik

Je eden manj znanih slovenskih pripovednikov. Pisal je povesti iz kmečkega in meščanskega življenja ter zgodovinske povesti, zelo rad je opisoval tudi naravo.

Pravo njegovo pisateljevanje se začne na Dunaju, kjer je Josip Stritar leta 1867 osnoval pisateljsko društvo petih članov: Josipa Stritarja, Josipa Jurčiča, Franca Celestina, Josipa Ogrinca in Frana Levca. Vsako drugo nedeljo so se shajali pri Celestinu ter pregledovali in dopolnjevali že napisana literarna dela. Pod Stritarjevim vplivom je Ogrinec napisal pretežno realistične, z darom za opazovanje napisane opise iz narave Obraze iz narave, ki jih moramo prištevati k najboljšim stvaritvam takratnega slovenskega slovstva. Teh deset prirodopisnih črtic je objavil v Slovenskem Glasniku 1868 in nadaljeval v Jurčičevem Glasniku leta 1869, Besedniku 1869 in Stritarjevem zvonu 1870. Nato se je posvečal »obrazom iz narodnega življenja« oz. »obrazom iz naroda«. Med najznačilnejšimi so Cunjar, Na sveti večer  in Vaškega šolnika nedelja (Trstenjakova Zora, 1872; v Zori je bila leta 1873 objavljena povest iz srednjega veka Čarovnica s Karneka). Objavil je še druge kratke pripovedi, med njimi najzanimivejša je Marjeta (Slovenski narod, 1875), ki je motivno in delno kompozicijsko predhodnica Tavčarjevih in Kersnikovih »slik«. Pisal je tudi daljše novele in povesti iz kmečkega (Setev in žetev, Slovenske večernice, 1875) in malomestnega življenja (Čast in sramota, Slovenski narod, 1876) ter z zgodovinsko snovjo. V Slovenskih večernicah 1871 je namreč izšla izvirna ljudska povest iz časov pokristjanjevanja Slovencev Vojnimir ali poganstvo in krst, v Letopisu Matice Slovenske za leto 1870 (v katerem je objavljena tudi povest Lesena noga) pa je njegov zgodovinopisni sestavek Kamnik. Humoristična povest Največji revež je izšla v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1877, naslednje leto pa je v Koledarju objavil še Narovoslovne črtice. V knjižici Pomladno cvetje, ki jo je izdal Vekoslav Raič je natisnjena novela Sonce in senca in humoristična Greh je. Poslovenil je zgodovinsko študijo Kralj Samo. V podlistku Slovenskega naroda je objavil novelo Čigava bode ter šaljivi povesti Vrh trikrat ženin in En dan ženin, iz slovenskega socialnega življenja pa tri prijetne podobe Kaplan, Fajmošter in Lemenatar.

Bil je med odborniki leta 1872 ustanovljenega Društva slovenskih pisateljev, ki je v počastitev pesniku Francetu Prešernu 15. Septembra 1872 priredilo proslavo v Vrbi na Gorenjskem.

Dramatik

Tudi kot dramatik je Ogrinec izšel iz Stritarjevega dunajskega kroga, pri pisanju pa se je naslonil na Linhartovo komedijo. Ogrinec je napisal prvo slovensko izvirno veseloigro v treh dejanjih V Ljubljano jo dajmo! (1869), s katero je imel precej uspeha. Spisal je tudi veseloigro Kje je meja? in burko Hudi Kljukec. Za Dramatično društvo v Ljubljani je prevedel gledališke igre Na Osojah, Raimondovega Zapravljivca (1870) in še nekaj drugih burk in spevoiger.

Vse Ogrinčeve spise preveva plemenit, zdrav realizem in neprisiljen, prirojen humor. Vsa njegova dela so imela v dobi čitalnic izrazit narodno buditeljski značaj in so delovale proti potujčevanju slovenskega naroda. Zato so ga takratne avstro-ogrske oblasti poslale na službeno mesto v oddaljene Vinkovce, v Vojno krajino.

Šahist

Josip Ogrinec je pomembno ime v svetu šaha. Bil je prvi, ki se je na slovenskem lotil šahovske teorije. Marca 1869 je v literarnem mesečniku Slovenski glasnik objavil štiri šahovske probleme in to prvič v slovenskem jeziku. Ogrinec in Ivan Kos sta v šahovski rubriki, katere urednika sta bila, predstavila slovensko šahovsko izrazoslovje, ki sta ga sama sestavila, in povabila slovenske sestavljalce šahovskih nalog, naj sodelujejo s svojimi prispevki. Čeprav sta si Ogrinec in Kos resno zastavila svojo rubriko, je ta izšla le trikrat. Konec leta je Slovenski glasnik namreč prenehal izhajati in tudi Ogrinec je žal nehal objavljati šahovske probleme.

Viri:

http://www.kam.si/blog/josip_ogrinec.html

http://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Ogrinec

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/tratar-marko.pdf (str. 29)

150 – letnica rojstva Josipa Ogrinca, Marjan Ogrinec, Kamniški Občan, 27.10.1994

Na bregovih Bistrice, 1938

Enciklopedija Slovenije, Kocijan Gregor, zvezek 8, 1994

Slovenska književnost, Buttola Frančiška, 1996

Slovenski biografski leksiokon, Koblar France, knjiga 2, zvezek 6, 1935