Že dolgo, mislim, da od pomladi, nisem slikala Malega gradu. Zato sem se, namesto, da bi izdelala tradicionalne Halloween buče, danes odločila, da na njej narišem Veronikin dom. Ni mi ravno najbolj uspelo, ampak – bo za silo.
Mali grad
Nekaj mi je reklo, da moram znova nekaj objaviti. Pobrskala sem po svojem računalniškem arhivu in našla naslednji, še rahlo nedodelani, prispevek. Kljub delovni verziji ga objavljam. Morda bo kdo že sedaj v njem prebral kaj novega, še nepoznanega. Ko dobim potreben delovni navdih, ga bom dopolnila, kar boste, seveda, lahko tudi prebrali.
Kamnik (Natisnil in založil Anton Slatnar - 1925)
Pisala sem, da 30. oktobra zagotovo ne bom manjkala na koncertu, posvečenem Viktorju Mihelčiču. In res nisem.
Danes je v Domu starejših občanov v Mekinjah Partizanski pevski zbor Ljubljana pod vodstvom dirigenta Franca Gornika prof. Viktorju Mihelčiču, kamniškemu častnemu občanu, vsestranskemu glasbeniku in glasbenemu pedagogu in ostalim oskrbovancem ter udeležencem koncerta z zapetimi osmimi Mihelčičevimi skladbami glasbeno popestril četrtkovo popoldan.
Prof. Viktor Mihečič je od predsednika Zveze borcev Kamnik prejel tudi priznanje v spomin in zahvalo za njegovo glasbeno ustvarjalnost na področju vrednot narodnoosvobodilnega boja.
Partizanski pevski zbor Ljubljana koncert posvetil prof. Viktorju Mihelčiču
Vsak torek ob 17. uri se v prostorih DKD Solidarnost Kamnik nad kavarno Veronika dobivajo 3 do 6 let stari pevci in pevke oz. otroški pevski zbor Cicibani. Pod vodstvom zborovodkinje Marine Aparnik ne prepevajo, ne igrajo na najrazličnejše glasbene instrumente in ne poslušajo glasbe le otroci, temveč tudi njihove mamice in očki, babice… oz. drugi spremljevalci.
Težko je napisati, kako ob tem vsi neizmerno uživajo in kako ob tem uživaš sam. To so občutki, ki jih moraš preprosto doživeti.
Z nekaj utrinki z včerajšnje vaje, vam želim vsaj malce približati njihovo zabavo in vas popeljati stran od vsakodnevnih skrbi ter obveznosti. Za nekaj trenutkov se zato prepustite temu harmonično lepemu, otroškemu, nedolžnemu, pozitivnemu svetu.
Pišem še povsem pod vtisom doživetja izpred nekaj ur, torej včerajšnjega dne, včerajšnjega večera. Gre za dan, ki ga zagotovo ne bom (kar tako?) pozabila.
Srečala in spoznala sem se namreč s človekom, ki ni Kamničan, a o Kamniku in Kamničanih ve ogromno. Mnogo, mnogo več od mene oz. upam si reči, da tudi veliko več od marsikaterga mojega rojaka. V prijetnem klepetu sva se z gostiteljem dotaknila številnih kamniških tem – predvsem Kamnika, v najširšem pomenu besede, nekoč in danes -, njegove kamniške rodbine in se spomnila več kamniških in komendskih imen – od Staneta Cudermana, Emilijana Cevca, Staneta Gabrovca, Mihe Maleša, Mirka Juterška, družine Perko, župana Smolnikarja, Iva Zormana, Marka Lesarja in še bi lahko naštevala. Slišala sem zanimive zgodbe, izvedela veliko novega, dobila nekaj neverjetnega in doživela nekaj nepozabnega…
Povedati moram še nekaj. Zame velik dosežek! Prvič se mi je zgodilo, da večji del pogovora nisem gledala kot “tele v nova vrata” oz. prvič se mi je zgodilo, da sem pogovoru o Kamniku lahko vsaj sledila. Še sedaj komaj verjamem.
Ob prihoduv ljubljanski dom me je pozdravila domača slika
Ob torkovem sprehodu po Kamniku sem na Žebljarski poti (pot med Policijsko postajo Kamnik in “Mekinjskim” parkom) videla ježka. Mimoidoči Kamničani so ga navdušeno opazovali in nisem bila edina, ki bi ježka najraje odnesla kar domov. In danes, ob tem deževnem jesenskem dnevu, je v moj dom, verjeli ali ne, nepričakovano prikorakala kar cela družina ježev.
Jesenski sprehod po Kamniku; pod Malim gradom
Življenje pred 20.000 leti, 21 dnevno izkopavanje kosti ob Nevljici (14.3.-17.4.1938), članki in prispevki (Jutro, Slovenec, Življenje in svet, Gorenjski glas, Kamniši zbornik, Kamniške novice, Kamniški občan, Dnevnik, Društvene novice, Geološki zbornik, Gea, Konservator-restavrator…), rekonstrukcija in razstava skeleta ter zaščitni znak Prirodoslovnega muzeja Slovenije, brošura o najdišču in poteku izkopavanja izumrlega velikana, obvestilna tabla o najdbi v slovenskem in angleškem jeziku pri Mamutovem mostu, razstava kamniških likovnikov, knjižica Po sledeh neveljskega mamuta, razstava v podružnični šoli Frana Albrehta v Nevljah in še kaj. Dogodki do danes. Kaj pa bo jutri?
Sledi pregled in opis najdbe in izkopavanja ledenodobnega orjaka ter nekaj utrinkov s sedaj že včerajšnjega Mamutovega večera v Matični knjižnici Kamnik.
Mamut
Verjetno se je že vsakomur izmed nas kdaj zgodilo, da po poti, ki smo si jo zadali, nismo mogli priti do želenega cilja. Drugim uspe, nam ne. Sprašujemo se zakaj, obupavamo, smo žalostni in nesrečni. Pri tem žal pozabljamo, da vedno obstaja vsaj še ena pot, ki pripelje do istega cilja. Če ne istega, pa vsaj podobnega. Takega, da smo na koncu zadovoljni in srečni.
Ko mi je po več lončnicah na koncu umrl še kaktus, sem si rekla:” Konec je. Nisem za rastline in one niso zame. Hudo mi je, ko umrejo, le kako se morajo počutiti šele one.” Ampak, sedaj sem našla rešitev. Našla sem rožo, ki lahko živi celo z mano. Rožo, ki ne umre, ki ne pije in ne je. Zanimiva roža. Roža, ki preprosto živi. Roža, ki jo narediš sam in ki te zapusti le s tvojo voljo. Roža, ki je hkrati tudi v koraku z letnim časom. Torej, “jesenska” roža. To je…
Včeraj sem obiskala otroški pevski zbor Vrabčki, ki pod vodstvom Marine Aparnik, že pridno vadi. Na hitro smo se spoznali, se malo poslikali in nekaj malega tudi posneli.
Na vajah otroci uživajo, se zabavajo in predvsem lepo pojejo.
Najprej bom na kratko predstavila, zakaj in kako sem prišla do ideje, da bi “sodelovala” s kamniškima pevskima zborčkoma Cicibani in Vrabčki, ki ju vodi zborovodkinja Marina Aparnik.
Ko sem zaključila z opravljanjem izpitov v spomladansko/poletnem izpitnem obdobju 2008, sem si zaželela in hkrati tudi potrebovala manjšo sprostitev. S sprostitvijo nisem mislila na spanje, poležavanje oz. kakšno podobno “opravilo” doma, temveč odhod nekam ven. Vendar ne v lokal ali disko, ne nekaj adrenalinskega in ne sprehajanje v naravi. Zaželela sem si nekaj prijetnega, morda kakšno prireditev, ogled, nekaj kratkega, nekaj, kamor mi ne bo potrebno prav dolgo hoditi oz. se voziti in nekaj, kjer bo več ljudi. Pomislila sem, da bi pogledala, kaj se bo tisti dan, 22. junija, dogajalo v Kamniku. Odprla sem spletno stran TIC-a in med prihajajočimi dogodki zasledila nastop pevskih zborov Cicibani in Vrabčki. Nastopili naj bi na Muzejski noči na Zapricah. Slišalo se mi je zanimivo, ustrezalo je mojim namenom, zato sem šla.
Cicibani