Home > v tiskanih medijih > S šmarskim Gospodom Župnikom o prihajajočih praznikih

S šmarskim Gospodom Župnikom o prihajajočih praznikih

december 17th, 2010 Leave a comment Go to comments
Tretjič oz. že četrtič pišem “iz Šmarce”. Drugič to moje pisanje z najjužnejšega dela kamniške občine sovpada s časom božičnih in novoletnih praznikov. Prav zanimivo, pred dvema letoma sem se zapletla v “praznični” pogovor s sedanjim kamniškim županom, Šmarčanom Marjanom Šarcem.
Zakaj (spet) Šmarca? Hmmm.
Prav rada bi tokrat pisala o perovskem župniku, o perovski župniji, a žal ne gre. Dvomim, čeprav upanje umira zadnje, kdaj celo bom. No, travnik pri gasilskem domu je še prazen pa tisti pri vrtcu Sneguljčica pa Grošanov travnik, tudi verne dušice domujejo v tem okolišu … Hja, zakaj pa ne. Če še malo pomislim, gradnja mošeje v Ljubljani se, kolikor vem, še ni pričela … Morda nas doleti še kakšen pogovor s »perovsko« hodžo?! Kdo ve?!
Na tokratni nastanek prispevka, da ne bo kakšne pomote, nima prav nobenega vpliva naš novi kamniški župan. Pač slučajno tudi on prihaja iz Šmarce. Po spletu zanimivh okoliščin, ki pa jih bom obdržala zase, me je pot znova pripeljala v Šmarco, tokrat v dvoje, do njihovega župnika – Janeza Gerčarja – in nastal je sledeč prispevek … Pogovor je objavljen tudi v današnji praznični številki Kamniškega občana.
O adventnem času, božiču in jaslicah s šmarskim župnikom Janezom Gerčarjem
»Jaslice, ki sem jih izdelal, sem poklanjal ljudem«

Ata in mama, pa topla (samo ena!) soba. Kako lep je bil tisti čas in tisti božič! Ljubezen in veselje, da imaš nekoga, ko prideš domov, je nadomestila vse tisto, kar je ljudem takrat manjkalo.
Pa danes? Vedno pogostejši so skrhani in odtujeni odnosi med starši in otroki, osamljenost starejših, težje premostljivo je pomanjkanje, ameriški stil življenja je dodobra posegel v srž starega kontitentalnega življenja. Vse to se odraža tudi v praznovanju božičnih praznikov.
Pot nas je tokrat pripeljala na lepo ravnico v najjužnejši del naše občine v Šmarco, kjer stoji cerkvica sv. Mavricija. Zapletli smo se v pogovor s tamkajšnjim župnikom Janezom Gerčarjem, ki je spregovoril o svojem doživljanju in pomenu adventnega in božičnega časa ter o izdelovanju, postavljanju in poklanjanju jaslic ljudem. Topel pogovor z njim naj nam pričara združitev simbolnega in tistega starega, lepega duha božiča nekoč s sodobno družino in časom ter nas s tem popelje v čim lepše prihajajoče božične in novoletne praznike.

Šmarski župnik Janez Gerčar v delavnici polni barv, lakov in drugega materiala za izdelovanje jaslic

Šmarski župnik Janez Gerčar v delavnici polni barv, lakov in drugega materiala za izdelovanje jaslic

Prihaja božični čas, za marsikaterega najlepši čas v letu. Kaj vam pomeni božič, kako doživljate ta čas?
Božični čas in priprava na božič je pri vsakem človeku nekoliko drugačna. Zelo velik vpliv na moje doživljanje adventnega in božičnega časa ima spominjanje na otroška leta, na domačo družino, na skupne svete večere in priprave na ta večer, na obisk polnočnice, včasih tudi z baklami do cerkve, ki je bila od našega doma oddaljena približno 4 km.
Družinske jaslice smo skupaj s starši postavljali v »hiši« (danes bi rekli v dnevni sobi), ob naši družinski hiši pa stoji kapelica in v njej smo jaslice postavljali otroci. Še prej smo jih izrezljali iz vezane plošče ali pa smo naredili modelčke iz gline, vlivali figurice iz mavca, tudi svinca. Na božični večer smo skupaj okrasili božično drevesce, po pobožnosti svetega večera, to je obhodom vseh prostorov z molitvijo, kropljenjem in kajenjem, je oče zaigral na klavir, ostali pa smo kljub malo slabšemu posluhu zapeli sveto noč. Posebno otroško veselje so prinesli bonboni sorodnikov iz Amerike, ki so se na sveti večer iznenada znašli med jaslicami, otroci pa smo rekli, da nam jih je prinesel Jezušček. Vsi sveti večeri naše družine, imam pet bratov in pet sester, so bili zelo dragoceni. Za vedno ostanejo del tebe.
Božič ima pomen v globokem doživljanju svetega večera, v rojstvu Jezusa, v upanju, ki se je začelo. Čar božiča je v domačem praznovanju, v toplini, v družinskih srečanjih, družinskih vrednotah, majhnih, a tako pomembnih pozornostih.

Je še kakšen božič, poleg družinskih praznovanj iz otroštva, postavljen pri vas na prav posebno mesto?
Kot otrok sem božič praznoval v veliki družini. Preden sem prišel za župnika v Šmarco, sem služboval v Trebnjem. Tam sem bil na sveti večer skupaj s kaplanom in gospodinjo. V Šmarci pa sem bil prvo leto povsem sam. Nikoli ne bom pozabil tistega božiča. V cerkvi je bilo krasno vzdušje, ko pa sem prišel v župnišče, ni bilo nikjer nikogar. Blagoslovil sem prostore, potem pa je sledila priprava »slavnostne večerje«. Počutil sem se osamljenega. Zato razumem, kako je nekaterim ljudem hudo in težko, ko so za praznike sami. Takrat sem se vzpodbujal z besedami, da vendarle nisem sam, sem z Gospodom, ki ga zdaj oznanjam.
Nekaj dni zatem je k meni prišla neka faranka in mi rekla: »Gospod, vem, da ste sam, vendar ne mislite, da nihče ne misli na vas,« in mi poklonila pecivo – prašičke. Takrat mi je bilo tako lepo. Da nekdo name takrat pomisli … To so take majhne stvari, ki pa nekomu ogromno pomenijo. In tudi to je lepota božiča.
Spomnim se svetega večera pri vojakih. Takrat sem imel že narejeno prvo stopnjo teološke fakultete, zato sem bil poslan na Ohrid, najdlje kot se je takrat dalo. Dan pred božičem smo, tako kot vsak drug dan, gradili avtokamp za vojaške starešine. Z delom oziroma garanejm smo začeli zarana in končevali v mraku. Po končanem delu nas je čakala le še večerja in spanje. Z domžalskim in hrvaškim bogoslovcem smo šli med prvimi k večerji, hitro pojedli in si nato ukradli čas zase. Ob skromni svetlobi žepne svetilke smo v odmaknjenem delu parka prebrali iz pretihotapljenega majhnega Svetega pisma odlomek o Jezusovem rojstvu in zmolili tretjo desetko veselega dela rožnega venca. Kmalu so nas iskali in že smo hiteli v postelje. Vendar, to je bil zame en najlepših božičev. Tisti ukradeni trenutki, naši trenutki, v okolju, kjer so bili naši predpostavljeni večinoma nasprotne vere, so nepozabni in občutki nepopisni. To so bili tudi trenutki brez vsakršne skrbi, ali bodo gorele vse sveče ali bodo prišli ministranti, ki me danes pred večjimi prazniki nekoliko vznemirjajo.
Šmarski župnik Janez Gerčar med izdelovanjem (barvanjem) jaslic. Jaslice je rad poklanjal različnim ljudem, večim je posodil in končno Šmarčanu Simonu tudi poklonil modele za izdelovanje jaslic.

Šmarski župnik Janez Gerčar med izdelovanjem (barvanjem) jaslic. Jaslice je rad poklanjal različnim ljudem, večim je posodil in končno Šmarčanu Simonu tudi poklonil modele za izdelovanje jaslic.

Božične jaslice so figurice, ki se v božičnem času običajno postavijo pod božično drevo, v bohkov kot. Simbolizirajo rojstvo Jezusa. Sami izdelujete jaslice?
Otroško izdelovanje in družinsko postavljanje jaslic je pri meni vzbudilo veliko navdušenje, ki traja še danes. Kot župnik v Trebnjem sem bil mesec dni v Rimu in tam našel trgovino, ki je prodajala kalupe za izdelovanje jaslic. Z velikimi težavami sem jih prinesel čez mejo in se takrat odločil, da jih nikoli ne bom prodajal. Vlil sem veliko jaslic. Vendar poudarjam, da to vlivanje jaslic iz mavca ni nobena umetnost, jaz nisem jasličar. Zanimivo je že, da ko sem se na primer malo »preveč« zanimal pri kakšen jasličarju, kako se jaslice barva, sem bil kaj hitro zunaj njegove delavnice. Zame je pomembno to, da so moje jaslice šle v svet, med ljudi.
Namesto z gledanjem televizije sem se približno dva meseca v letu zamotil z vlivanjem, barvanjem jaslic. Te jaslice, včasih tudi po dvajset na leto, sem potem poklonil ljudem. Ko sem s Trebnjega prišel v Šmarco, jaslic nisem izdeloval več le sam, temveč tudi skupaj z  mladino. To je bilo posebno doživetje, velik užitek. Z mavcem smo naredili »svinjarijo« po celi hiši. Jaslice smo namreč izdelovali v garaži, mladinci pa so hodili tudi v nadstropje in raznesli mavec vsepovsod. Kalupe jaslic sem posodil tudi sosednjim župnijam, da so jih mladinci lahko izdelovali. Ne morem opisati, kakšno navdušenje, kakšno veselje je bilo prisotno pri otrocih in pri meni ob izdelovanju.
Jaslice vlivam in barvam še sedaj, vendar veliko manj. Izdajati so me začele oči, več modelov, ki sem jih posojal, pa se tudi ni vrnilo ali so se vrnili uničeni in razrezani, nekateri so razpadli. Vse, kar mi je ostalo, sem zato lani izročil Šmarčanu Simonu, ki zdaj nadaljuje z izdelovanjem jaslic.
V šmarski cerkvi se oko vsako leto naužije pogledov na drugačne jaslice.
V cerkvi smo skupaj z mladinci v preteklih letih res postavili več raznovrstnih jaslic, različnih velikosti in iz različnih materialov. Kljub temu, da je zgodba v ozadju jaslic vedno enaka, se mi zdi lepo in zanimivo, da nam božič v Šmarci vsako leto pričarajo drugačne jaslice. Pred leti je bilo v mladinski skupini tudi dekle z imenom Tina (sedaj je že mamica treh otrok), ki ima poseben čut za umetnost in je eno leto za cerkev izdelala jaslice iz gline, drugo leto iz pleksi stekla. V Šmarci imamo tudi jaslice, ki jih je iz Filipinov prinesel misijonar Jožko Kramar. Lani smo imeli posebej velike, za letos pa imam že zasnovano idejo, jaslice pa bomo v cerkvi začeli postavljati teden pred božičem. V župnišču nimam veliko prostora, a jaslice vedno postavim tudi tam.
Z modeli šmarskega župnika jaslice danes izdeluje Šmarčan Simon Zorman. Jaslice postavi na prostem pred družinsko hišo, ogleda pa si jih lahko vsak od božiča do svečnice.

Z modeli šmarskega župnika jaslice danes izdeluje Šmarčan Simon Zorman. Jaslice postavi na prostem pred družinsko hišo, ogleda pa si jih lahko vsak od božiča do svečnice.

Izdelovanje, postavljanje jaslic, okraševanje božičnega drevesca … Kaj adventnemu času v Šmarci še daje čar?
V tem tednu bomo v šmarski cerkvi pričeli z božično devetdnevnico. Povabimo otroke, pojemo, molimo… Na začetku adventa smo pri verouku razdelili adventne koledarje. Nekateri otroci v adventno dogajanje povabijo starše, da skupaj ob adventnem venčku zvečer molijo. To so lahko zelo prijetni skupni družinski trenutki doživljanja adventnega časa. Vem, da so v nekaterih družinah naše župnije to res lepi večeri. Poseben čar daje času upanja in pričakovanja Luč miru. Tistega leta, ko sem prišel v Šmarco, je bila ta »lučka« prvič v Sloveniji. Takrat je skavti še niso nosili tako kot danes. Slučajno sem izvedel, da se »lučka« nahaja v Sloveniji in prinesel sem jo v cerkev. Na začetku svete maše na sveti večer smo jo razdelili med ljudi in ko sem šel pozno zvečer iz cerkve v župnišče, so na oknih gorele te »lučke«. Ne morem opisati, kakšni občutki so me takrat prevzeli. Občutki, ko čutiš, da so ljudje Luč miru, ki je prišla iz votline Kristusovega rojstva in katere namen je širjenje miru, medsebojne povezanosti, strpnosti in sodelovanja med ljudmi, vzeli za svojo.
Blagoslovljene božične praznike želim vsem bralcem Kamniškega občana; ob praznovanju pa ne pozabimo na tistega, čigar rojstni dan obhajamo, in na tiste, zaradi katerih se je ta rodil na svet.
(župnik župnije Šmarca Duplica)
Katja Trotošek in Andrej Grašič
Categories: v tiskanih medijih Tags:
  1. No comments yet.
  1. No trackbacks yet.