KamAvt

Tu, v Šoli Idej, je “doma” pozitivna energija, svetli ljudje, toplina dogajanja, globoka sporočilnost umetniških del, ki prevzame. Vse to (za)čutiš s kožo (objem in rokovanje), ušesi (besede, petje …), očmi (umetniška dela…), malo šaljivo, tudi z nosom in jezikom (okusne, dišeče domače dobrote in sladek sok), z vsemi čutili. Ter glavno – s srcem. Ta kraj, ta Šola Idej, je zame res prijeten kraj, kamor sem in vem, da bom tudi v prihodnje vedno rada zašla. In prav zanimivo, s podobnimi občutki sem hodila tudi v “tisto sobo, v pritličju, povsem desno, grela tisti edinstveni skrajni stol tam zadaj, tam pri vratih, tista palica, pozitivna palica, ki mi vedno znova izvabi nasmeh na obraz, in Ona …).

Na dan rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna je v Šoli Idej na Šutni potekalo odprtje prodajne likovne razstave umetnikov, akademskih slikarjev Rajka Čubra, Azite Bijol Hedayati, Mance Nečimer in Barbare Ravnikar. V galeriji Nataše Makovec se danes niso predstavili prvič, tu nadaljujejo svoje likovne zgodbe, svoja dela pa tokrat ponujajo tudi v odkup. Ob spremljavi kitare je odprtje razstave s petjem popestrila Eva Černe.

Z zvenom kitare in petjem Eve Černe oz. skladbo Prisluhni mi, se je odprtje prodajne likovne razstave oz. zadnje razstave v Šoli Idej v letošnjem letu (!) pričelo. Po Evinem petju so sledile besede vodje Šole Idej Nataše Makovec. Povedala je, da so prav vsi akademski slikarji v teh prostorih že razstavljali, Manca Nečimer je bila celo glavna akterka ob otvoritvi novega kamniškega razstavnega prostora 17. oktobra 2008. Prav tako je tudi Eva Černe že večkrat obogatila odprtja razstav in tako s svojo prisotnostjo sooblikovala delovanje galerije na Šutni.

Obdani z umetniškimi deli, ki odražajo ustvarjalnost razstavljalcev individuumov, ki ponujajo dinamičnost, pestrost, polno različnih razpoloženj in te popeljejo v le tvoj domišljijski svet, so se obiskovalci otvoritve razstave potopili v besede predstavitve akademskih slikarjev.

Azita Bijol Hedayati, opis katere me je še posebej prevzel, je iranskega rodu, ki že desetletje živi v Sloveniji, zadnjih šest let pa živi in ustvarja v Kamniku. Še vedno zelo navezana na svojo domovino in večkrat z občutki domotožja, slika perzijske motive. Stari simbolizem Perzije in zgodbe o kraju, času in ljudeh, ki so kljub oddaljenosti v njej vedno prisotni, podaja na slikah skozi modernistični pristop. V letih bivanja v Sloveniji ji je tudi Kamnik prirasel k srcu, kar lahko opazimo na nekaterih njenih delih, ko skupaj s perzijskimi liki zaživijo motivi Malograjske kapelice, Šutenskega zvonika, kamniške Veronike…

V delih Rajka Čubra, ki ga krasi tudi lastnost, s katero se jaz ne morem pohvaliti, a bi si jo vsaj malo želela (nezgovornost) in prihaja iz Brestanice, je čutiti dediščino slovenskega modernizma. Njegova dela so nenehno na meji predmetnosti in abstraktnosti. V zadnjih letih je zanj postala značilna uporaba rdečih in oranžnih tonov, v zadnjem času skorajda preseneča tudi z uporabo zelene barve. V umišljenem slikarskem prostoru skuša umetnik izrazno združiti tri temeljne slikarske prvine; barvo, ton in strukturo. Nobeni od teh ne daje prednosti, vse tri so zastopane enakovredno.

Akademska slikarka Barbara Ravnikar, za katero res lahko rečem – “to je v mojih očeh prava umetnica v vseh pogledih”, je v Kamnik pripeljala sploh prvo mozaično razstavo in v obliki mozaika med drugim upodobila tudi Rudolfa Maista, ki ga lahko postavimo ob bok najboljšim svetovnim portretnim mozaikom. Tokrat se predstavlja z grafikami. Te ni »oblekla« v klasična črno-bela »oblačila«, temveč si je zaželela pisanih. In ne samo to, pri ustvarjanju je uporabila moderno orodje – računalnik. Ustvarjanje je po njenih besedah tako hitrejše, a njena radost pri nastajanju del zato ni nič manjša. Uživa v vsakršnem umetniškem ustvarjanju!

Kot zadnja od akademskih slikarjev se je obiskovalcem otvoritve razstave predstavila Manca Nečimer, ki je po namigu kolegice Barbare Ravnikar spregovorila o radosti ustvarjanja, o celem »procesu«, o čutenju radosti, ko ustvarjaš delo, ko gledaš sliko, ko iščeš njeno sporočilo, ki pa ni le čutno, ampak tisto globlje, notranje.

Predstavitev akamdemskih slikarjev in njihovih del so glasbeno dopolnili pevski vložki Eve Černe, med drugim tudi njena sklepna skladba namenjena Nataši Makovec »Vse bo OK«. Žal tokrat zaradi steka določenih okoliščin, fotoaparata-kamere nisem imela s seboj in vam ne morem postreči s kakšnim video posnetkom.

Razstavo v Šoli Idej si lahko ogledate do konca meseca januarja. Ob tej priložnosti lahko z nakupom katerega od razstavljenih del ob prihajajočih praznikih tudi koga razveselite.

Ogled razstave vam toplo priporočam. Ne bo vam žal. Prejeli boste veliko, a zanimivo, vsak zase nekaj drugačnega (zato mora priti vsak sam), vsak tisto, da mu bo/je lepo. Najmanj kar je, naužili se boste govorice umetniških del. In vedite, tu in povsod, vedno velja, vsaj jaz tako mislim – ni pomembno, kaj ta ali on (kritik) pove o tem ali onem delu, kaj neki na njem je, kaj neki to delo pomeni, kaj neki je avtor ustvaril; bistvo je, da sami začutite delo, da sami v njem nekaj vidite, da (kar iznenada, nenaučeno, nesprovocirano) v delu  najdete sebe, svojo zgodbo, svoj svet … Sami! Potem je tako lepo … In to je bistvo!

Poglej vse