KamAvt

Na vabilu je pisalo:

“Vabimo vas na skrivnostno pričakovanje Adventa in Praznovanja luči v družbi umetnika Rafaela Samca z razstavo Preporodi. Otvoritev bo v četrtek 27. novembra 2008, ob 19. uri v Galeriji MAJOLKA na Maistrovi 11, Kamnik. V pritličju galerije bomo na dan odprtja pripravili tudi prodajno razstavo adventnih sveč. Razstava bo na ogled do 5. januarja 2009. Vljudno vabljeni. Kavarna – galerija Majolka in Veronika Mesner”.

A glavno, najpomembnejše, najlepše, tisto, kar je že tako lep dogodek naredilo še lepše, manjka. Seveda namenoma, goste je potrebno presenetiti!

In presenečeje je bilo res sladko – nastopil je in otvoritev razstave popestril otroški pevski zborček Vrabčki oz. pet prisrčnih mladih pevk pod vodstvom Marine Aparnik. Prisluhnite pesmim, s katerimi je otvoritev razstave dobila dodatni čar,lepoto, svetlobo!

Vrabčki z zborovodkinjo Marino Aparnik

Read more…

Za blog sem povedala le redkim. Zelo redkim. Zakaj? Ne vem, prvič – ne zdi se mi niti  malo pomembno, drugič – le kaj bi imela večina tistih, ki jih poznam od tega, tretjič – kdor želi, že najde.
In zanimivo mi je sedaj, ko me nekateri slučajno najdejo ali pa, ko blog odprejo tisti, ki sem jim zanj vendarle povedala. Objavljam tri zanimiva sms sporočila, ki sem jih prejela v zadnjih dneh.
A preden vas spustim k sms-jem! Najlepše se zahvaljujem vsem, ki prispevke na kakršenkoli način komentirate, me popravljate, pišete mnenja, pripombe, mi svetujete, predlagate… Večina pišete (pre)lepo, pretiravate… Prosim, napišite tudi negativne kritike!

Read more…

Nenavadno lep, svetel in obsežen glas, nadpovprečna muzikalnost, atraktivna in očarljiva scenska pojava, gracioznost, vehementno več kot 30-letno vživljanje v številne in različne vloge. – Je ženska!

Kamorkoli je prišla, je žela nepozabne aplavze. Priznanja, pohvale, pozitivne kritike v domačih in tujih časnikih so deževale. Aplavza, ki ga je doživela kot Magda Sorel v ljubljanski operi ni bilo slišati prej, ne kasneje.  Vse do danes! – Je Kamničanka!  

Bogata, najmočnejša slovenska ženska umetniška osebnost je v avditoriju in sicer izžarevala toplino in iskrenost, bila priljubljena med kolegi, oboževana med režiserji in dirigenti, bila ljubljenka občinstva, njihov idol. – Vedno se je v svoj rojstni kraj rada vračala!

Preprosta primadona z mednarodnim ugledom je med za njo idealne operne pevce prištevala Mario Callas, Borisa Hristova, Nikolaja Gjaurova, Maria Del Monaca, Renato Tebaldi, Zinko Kunc. Menim, da med »idealne«, brez kakršnihkoli pomislekov, lahko dodamo tudi njeno ime

– ime operne pevke, sopranistke Valerije Heybal, od rojstva katere je januarja letos minilo 90 let. – Kje je bil takrat Kamnik?

Valerija Heybal, (vir:Kamniški zbornik, 1998)

Read more…

V teh dneh (in nočeh), ko poslušam in sebi ter drugim prebiram verze kamniškega pesnika, z imenom, življenjem in delom katerega se bomo preko bloga pobliže seznanili prihodnji petek, me vseskozi zbadajo z besedami, naj vsaj za uvod k čez nekaj dni v spletni vrtinec vrženemu pisanju o prepovedanem, a zato toliko bolj poznanemu in branemu pesniku, objavim eno svojo nevezano besedo. Vztrajno, dolgotrajno, na trenutke tudi nadležno prigovarjanje, me je prepričalo. Pred njih sem položila del svojega “neprepovedanega pesniškega opusa” (beri: pesmi, ki jih dovolim v branje tudi drugim) in jim prepustila ožji izbor. Zadnji korak – končno izbiro pesmi iz ožjega izbora, ki me seveda ni presenetil (je pač tako, da ljudje radi berejo/ berete jasne, nedvomljive, preproste… pesmi) – sem pridržala zase. Izbrala sem pesem o brezi, ki je privrela (v dveh pomenih te besede) iz mene pred dobrima dvema letoma, ko… Boste prebrali.

In zakaj sem izbrala ravno to pesem? Zato, ker poleg (nepretirane) izpovedi vsebuje tudi sporočilo (v tistem obdobju mojega ustvarjanja so ta še zelo neposredna, direktna, vsem vidna), ki je, vsaj zame, še vedno in povsod aktualno. 

Pri tem bi lahko, v tem primeru mojo brezo, z delčkom spremenjenimi in dodanimi verzi (o kapitalu, pa pogledih in razgledih, ki izginjajo ter interesih velikih in odločujočih, ki bi se morali, dejansko ali pa vsaj z upoštevanjem razuma, za dosego vsesplošnega dobra, umakniti pred besedami malih) z lahkoto preimenovali tudi v “hrib, kjer smo se nekoč sankali”, v “travnik, ki ga kmalu ne bo več”, v “zid, ki vzame svetlobo, toploto, vse”…

Breza; vir: http://bosnic.com/Slike/691060.jpg

Read more…

Ker sem v teh dneh zelo na tesnem s časom, ko “skačem” sem in tja in pozabim skoraj in celo sama nase, le nekaj besed o tridnevnem izletu v prestolnico Bosne in Hercegovine.

Read more…

Kamničan Branko Novak je v letu 2004, ko je Lado Dobrovoljc prejel posebno občinsko priznanje za svoj prispevek k sadjarstvu, v reviji Moj mali svet objavil članek z naslovom “Priznanje prizadevnemu sadjarju Ladu Dobrovoljcu”. Članek, v katerem boste kamniškega sadjarja lahko bolje spoznali, mi je dovolil objaviti in k temu dodal še nekaj slik.

Read more…

France Lombergar

Read more…

Danes mineva že 4 leta odkar med nami ni velikega Človeka – prof. Antona Toneta Bočka. Kot dijakinja njegove zadnje generacije, ki ji je bil razrednik (2000-2004), sem pomislila, da je morda prav, da mu namenim nekaj vrstic. Začela sem obujati spomine, prvič po njegovi smrti lahko pogledala slike razreda, fotografije iz maturantskega izleta, knjigo maturantov, njegov portret in celo prebrala nekrolog, ki ga je v Kamniški občan (19. november 2004) napisala Tina Romšak. Tokrat niso tekle solze, tekle so besede…
Začela bom z zahvalo, ki smo jo razredniku, prof. Bočku, prebrali na maturantskem plesu, ko  si nihče izmed nas dijakov niti v sanjah ni mislil, da se bomo že čez manj kot pol leta od njega poslovili za vedno. Mislim, da zelo na kratko pove kdo in kakšen Človek je bil prof. Bočko.

  
Zahvala razredniku!

Še danes se dobro spominjamo dne, ko smo se prvič srečali, še nezaupljivo pozdravili in tiho posedli vsak v svojo klop. Zavedali smo se, da boste Vi tisti človek, ki nas bo spremljal skozi vsa štiri leta, za katera smo vedeli, da nikakor ne bodo lahka. Toda z Vami, vašo skrbjo, vedno dobrodošlimi nasveti, duhovitimi pripombami in zaščito pred sovražno zbornico, smo uvideli, da je bil začetni strah odveč. Resnično, postali ste naš drugi oče! Ta štiri leta so bila z vašo pomočjo nepozabna in polna smeha. Z žalostnim srcem se poslavljamo od Vas in Vam želimo vse najboljše. Hvala za vse,                

vaši Lopovi

Za katedrom. Slika in komentar iz Knjige maturantov 2004

Read more…

Atelje Aparnik je v Kamniku več kot pol stoletja opravljal fotografsko obrt, od leta 1895 do 1953. Oče in sin, Franc in Stane Aparnik, sta imela pomembno vlogo pri vpeljevanju, razvijanju fotografije v kamniškem okolišu ter pri njeni vse večji popularnosti med ljudmi. Zapustila sta dragoceno dediščino, ki nam omogoča raziskovanje Kamnika in njegovih prebivalcev z različnih vidikov.

Po 58 letih se je družinska fotografska tradicija, tako kot se je zgodilo tudi pri družinah Vengar na Bledu, Pelikan v Celju ter Kunc in Rovšek v Ljubljani, žal končala.

Družina Aparnik; sestra Filipina, žena Justina, sin Stane, fotograf Franc Aparnik; ok. 1935

Read more…

Operna pevka, gledališka igralka in redovnica, avtorica prve slovenske kuharice – Valerija Heybal (1918-1994; Kamnik – Ljubljana), Marija Vera (1881-1954; Kamnik, Ljubljana) in Terezija Kalinšek (s. Felicita) (1865-1937; Podgorje pri Kamniku, Ljubljana). To so tri v občini Kamnik rojene ženske, ki so v 19. in 20. stoletju ustvarjale Slovenijo. Življenje in delo vseh treh je opisano v knjigi Pozabljena polovica, Portreti (129) žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Z dopolnilom drugih virov bomo danes na kratko spoznali Terezijo Kalinšek – s. Felicito. O Mariji Veri lahko na kamniških spletnih straneh že prebirate (zato o njej ne bom pisala), Valerijo Heybal pa bomo spoznali v prihodnjih dneh.

Velikih Kamničank je seveda še več, navedene so, če začnem v stilu s. Felicite, le za aperitiv. Torej sledi še predjed, kosilo, večerja in verjetno nekaj malic vmes.

Read more…