Kamnik (15.4.2011) – V počastitev 95- letnice dr. Nika Sadnikarja, neumornega in kritičnega spremljevalca vsega, kar se dogaja okrog nas, ter ljubitelja in poznavalca likovnih dogajanj zlasti v Kamniku in Sloveniji, so na pobudo dr. Iva Kordaša v galeriji Šola Idej na Šutni danes odprli likovno razstavo »Portret dr. Nika Sadnikarja«. Stene galerije krasi trinajst obrazov uglednega meščana, prostor pa dopolnjujejo še trije kipi častnega občana Kamnika, njegova domača hiša ter dela jubilantove hčerke Nikice. Dela, ki so jih prispevali kamniški oz. s Kamnikom povezani slikarji in kiparji, bodo na ogled do 15. junija. Kamenček v mozaik slavnostnemu odprtju razstave je pridal župan Marjan Šarec in pevski nastopi baritonista Metoda Palčiča ob spremljavi citrarja Blaža Kladnika.
Tretjič oz. že četrtič pišem “iz Šmarce”. Drugič to moje pisanje z najjužnejšega dela kamniške občine sovpada s časom božičnih in novoletnih praznikov. Prav zanimivo, pred dvema letoma sem se zapletla v “praznični” pogovor s sedanjim kamniškim županom, Šmarčanom Marjanom Šarcem.
Zakaj (spet) Šmarca? Hmmm.
Prav rada bi tokrat pisala o perovskem župniku, o perovski župniji, a žal ne gre. Dvomim, čeprav upanje umira zadnje, kdaj celo bom. No, travnik pri gasilskem domu je še prazen pa tisti pri vrtcu Sneguljčica pa Grošanov travnik, tudi verne dušice domujejo v tem okolišu … Hja, zakaj pa ne. Če še malo pomislim, gradnja mošeje v Ljubljani se, kolikor vem, še ni pričela … Morda nas doleti še kakšen pogovor s »perovsko« hodžo?! Kdo ve?!
Na tokratni nastanek prispevka, da ne bo kakšne pomote, nima prav nobenega vpliva naš novi kamniški župan. Pač slučajno tudi on prihaja iz Šmarce. Po spletu zanimivh okoliščin, ki pa jih bom obdržala zase, me je pot znova pripeljala v Šmarco, tokrat v dvoje, do njihovega župnika – Janeza Gerčarja – in nastal je sledeč prispevek … Pogovor je objavljen tudi v današnji praznični številki Kamniškega občana.
Tu, v Šoli Idej, je “doma” pozitivna energija, svetli ljudje, toplina dogajanja, globoka sporočilnost umetniških del, ki prevzame. Vse to (za)čutiš s kožo (objem in rokovanje), ušesi (besede, petje …), očmi (umetniška dela…), malo šaljivo, tudi z nosom in jezikom (okusne, dišeče domače dobrote in sladek sok), z vsemi čutili. Ter glavno – s srcem. Ta kraj, ta Šola Idej, je zame res prijeten kraj, kamor sem in vem, da bom tudi v prihodnje vedno rada zašla. In prav zanimivo, s podobnimi občutki sem hodila tudi v “tisto sobo, v pritličju, povsem desno, grela tisti edinstveni skrajni stol tam zadaj, tam pri vratih, tista palica, pozitivna palica, ki mi vedno znova izvabi nasmeh na obraz, in Ona …).
Na dan rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna je v Šoli Idej na Šutni potekalo odprtje prodajne likovne razstave umetnikov, akademskih slikarjev Rajka Čubra, Azite Bijol Hedayati, Mance Nečimer in Barbare Ravnikar. V galeriji Nataše Makovec se danes niso predstavili prvič, tu nadaljujejo svoje likovne zgodbe, svoja dela pa tokrat ponujajo tudi v odkup. Ob spremljavi kitare je odprtje razstave s petjem popestrila Eva Černe.
Po dolgem času (več kot 14 dni) sem se spet povzpela na Veliko Špico. Spolzka, blatna pot je posuta z listjem, tu in tam ti pa ti pot prekriža še kakšen manjši potoček …. Ampak, ta narava, svež, jesensko-topel zrak, prijetna družba, lep razgled z vrha, užitek.
Poglejmo si nekega padalca, ki jo je z vrha Špice po “bližnjici” ucvrl v dolino.
Ni dolgo tega, odkar na moji »prvi spodnji odprti polici knjižne omare levo« domuje Hiengova knjiga Kamnik – portret iz zraka. Ni se še razdišala (in se še kar nekaj časa ne bo!), ko se ji je pridružila nova nova knjiga (je kar prav dvakrat nova; ker med njima je prihod nove stare knjige). Ta združitev staro-novih vonjav je »božanska«. Še bolj kot z “vonjanjem” po knjižni polici, pa to božanskost občutiš, ko držiš knjigo(-e) v roki, ko srkaš besede, se stapljaš s fotografijami, ilustracijami …
Ko sem danes sedela v družbi nekaj znancev in znank, mimo pride, zdaj ne morem napisati drugače kot lektorica Perovskega lista, Ivanka Učakar. Pozdraviva se in … presenečenje. Bila sem (njena) edina izbranka iz družbe, ki ji je poklonila knjigo. Otroško knjigo. Prav zadišalo je po svežem, po novem … Občutki, da si med več glavami izbran prav ti, je res nekaj posebnega. Pa ne, da bi s tem bila ne vem kaj (!), ampak ta »dogodek« je bil vsaj zame nek prisrčno-zanimiv način poklona (meni) … In še, zame to ni bil “navaden” ali “kr neki” poklon! Prejela sem knjigo, knjigo, ki jo vedno rada sprejmem, knjigo, ki vedno najde prostor v moji sobi; knjiga je pač knjiga. Moji današnji občutki ob sprejemanje knjige … kar samo se mi je smejalo. Čeprav sem v tistem glavnem trenutku prejemanja prav gotovo z zadržanimi očmi gledala podobno čuku. To je tisti »sladki šok«…
Ne vem, če je beseda »manire«, ki sem jo za to, kar želim povedati, uporabila, pravilna. A vendar … Da začnem.
Ker ljudje lažje razumemo “snov”, če se nam prikaže s pomočjo primerov in ne prek neke filozofije (ki ima sicer v ozadju primere, ti pa ostanejo skriti, nevidni), bom zapisala dva primera. Prvi je tisti, ki me je danes “zbodel” in vzpodbudil k pisanju tega prispevka.
Kaj želim s tem pisanjem? Najprej izliti se, potem pa … upam na boljše čase!
V sredo 22. septembra so se sorodniki, prijatelji in znanci z glasbo in s pogledom na hribe, pomemben del naše vedute in kamniške identite, spominili dveh velikih glasbenikov, Boža Matičiča in Roka Lapa. V prostorih Matične knjižnice Kamnik je razstavo fotografij slovenskih gora preminulima prijateljema, pomembnima ustvarjalcema Kamnika, poklonil Ciril Velkovrh. O njeni vsebini je spregovoril France Malešič. Spomine na planinska kolega je obudil Stane Simšič, Janez Majcenovič pa je pobrskal po spominih Kamniških kolednikov (Rok Lap, Janez Majcenovič, Tomaž Plahutnik) in postregel z več zanimivimi drobtinicami iz pevske poti, ki so jo prehodili skupaj. Poleg besed o basistu Roku Lapu in s triom povezanim Božom Matičičem, je Majcenovič večer spominov popestril s petjem. S citrarjem Tomažem Plahutnikom sta z glasbenimi nastopi poskrbela, da je bil dogodek v spomin še bolj domač, razpoloženje pa vedro in prijetno.
»Otroška ustvarjalnost ne pozna meja. Ne glede na motiv, ki ga oblikujejo, vedno nastanejo izdelki, ki tudi odraslim burijo domišljijo in nas opominjajo na pogosto že pozabljen, čarobni domišljijski svet,« so besede z zadnjega vabila na razstavo v Šoli Idej na Šutni. In, ne, to niso le besede z vabila; v ta svet so nas z odprtjem razstave v tednu otroka dejansko popeljali kamniški in neveljski učenci.