“Kdaj boš spet kaj prišla?”, je bilo vprašanje, ki mi ga je prejšnji petek ob naključnem srečanju pri kamniškem “Svetilniku” z nasmeškom na obrazu zastavila prikupna deklica Lucija. Pomišljala nisem niti 5 sekund. Tak pogled, tako simpatičen obraz… Odgovorila sem: “Pridem, naslednji teden.”
In res sem šla… Rada, zelo rada.
In bilo je lepo, zelo lepo!
Prikupne mlade pevke, skrajno desno deklica, ki je "kriva" za moj današnji obisk
Sodelovanje med umetniki in vojaki, med trenutnim navdihom in disciplino, med civilnim in vojaškim… Odlično!
V okviru Slovenske vojske je lani oktobra potekala že 14. likovna kolonija (od leta 1995 dalje), kar je le eden od načinov spominjanja Slovencev na v Kamniku rojeno večplastno osebnost – vojaka, politika, pesnika in slikarja – Rudolfa Maistra Vojanova.
Vsako leto se likovne kolonije (likovna kolonija je tesno povezana z vojašnico, ki nosi ime po slovenskem generalu in z 72. brigado slovenske vojske) udeleži več slikarjev z različnimi slikarskimi tehnikami, vsak s svojim načinom izražanja in sebi lastnim slogom. Nastanejo izredna umetniška dela, ki jih v prostorih Vojašnice generala Maistra v Mariboru razstavljajo vsako leto 23. novembra, na dan, ko je Maister zakoličil temelje slovenske severne meje. Te slike, vsak slikar eno od nastalih del pokloni organizatorjem, potem ponosno krasijo delovne prostore v vojašnici.
Likovna dela iz zadnje kolonije so trenutno razstavljena in si jih je moč ogledati v avli Ministrstva za obrambo Republike Slovenije v Ljubljani.
Včeraj sta v cerkvi Sv. Trojice nasproti Kongresnega trga nastopila Učiteljski pevski zbor Slovenije “Emil Adamič”, v katerem prepeva kamniška profesorica Marta Zabret in me je na koncert povabila, in Mešani pevski zbor Glasbene Matice Ljubljana pod vodstvom kamniške dirigentke Mateje Kališnik.
Lepe pesmi, izvrstni glasovi, prečudovit zvočni efekt… – krasen koncert!
Štiri leta po tem, ko si je bilo v Narodni in univerzitetni knjižnici mogoče ogledati Brižinske spomenike v originalu, so v NUK -u na ogled rezbarjeni Brižinski spomeniki Matjaža Brojana.
Slavist in etnolog, raziskovalec »po rokah rezbar, po zaposlitvi v dokumentarno-feljtonski redakciji Radia Slovenija pa novinar« Matjaž Brojan je v letu 2004 po desetih letih ustvaril edinstveno kopijo – leseni faksimile vseh 22 strani spovednih molitev ter pridige o grehu in pokori (na skupno 29 lesenih tablah).
S sinom Maticem sta faksimile spomenikov najprej projicirala na papir in s filigransko natančnostjo prerisovala črke karolinške minuskule, nato pa jih je Brojan z ostrim in drobnim rezilom obrobil in izrezal na površini lipovih plohov v skoraj štirikratni povečavi izvirnika. Svoje rezbarsko mojstrstvo je prebarval z zmesjo rdeče primorske zemlje z domačo zemljo (Znojile).
Pesnik, ki slika in slikar, ki pesni.
Preprost, skromen, duhovit, tenkočuten, šarmanten, nevsiljiv, iskriv.
Z navdušenjem je sprejel ponudbo za službeno premestitev iz Ljubljane v Kamnik, ki je s svojo prečudovito okolico še posebej ustrezal njegovim umetniškim težnjam.
Človek, ki se ga sama spomnim, kako se je ob mojem in maminem »Dober dan« ustavil, snel klobuk z glave, se priklonil… Tudi meni, takrat majhni deklici.
In žal mi je, da ga danes ne morem vprašati, kako mu je uspelo nevidno zliti vino iz kozarca na tla, da z zavrnitvijo ponujene žlahtne kapljice ne bi koga užalil.
V prepletu različnih zvrsti umetniške izpovedi se je znašel človek, ki je rekel, da so vzorniki »potrebni tistim, ki nimajo kaj svojega povedati, oziroma slikati…« Aladin Lanc, subtilni in svojevrstni ustvarjalec, je imel povedati, napisati, naslikati in izpovedati veliko. Samo svojega.
Namen sem se imela le na kratko ustaviti pri največjem kamniškem gasilcu in častnem občanu Kamnika Jožetu Berlecu, z njim na dvorišču na hitro pokramjati, mu voščiti, nato pa pot nadaljevati proti zastavljenem cilju – Mekinjam. Do Mekinj sem seveda prišla, le malo kasneje, kot sem načrtovala. G. Berlec me je namreč povabil v hišo in povabila res nisem mogla zavrniti.
Ko sem slišala pesem Kamnik (I. Sivec, F. Lipičnik), ki jo prepevajo Kamniški koledniki, sem jo preprosto morala prenesti v “spletni” svet. A kako?
Krasna pesem, ki opeva zame najlepše mesto, si za svojo predstavitev zasluži najlepše slike, slike najboljših fotografov. To so slike kamniških fotografov “stare” dobe – Franca in Staneta Aparnika in fotografa nove dobe – Primoža Hienga. “Staro – mlada” kombinacija slik prikaže mesto z že skoraj 780 let dolgo in bogato zgodovino kot mesto, ki bo po svoji lepoti letos praznovalo šele cvetočih 25 let.
Prisluhnite in si oglejte…
Kamnniški koledniki – Janez Majcenovič (bariton), Rok Lap (bas) in Tomaž Plahutnik (citre) – Kamnik (I. Sivec/F. Lipičnik)
Stare fotografije: Franc in Stane Aparnik, posnetki Kamnika iz zraka: Primož Hieng.
HVALA Marinki Aparnik, Primožu Hiengu, Janezu Majcenoviču in Branku Novaku, da ste mi omogočili, dovolili oz. pomagali pri nastajanju “filmčka”.
Ko preberete zgornji naslov, se vam verjetno sliši malo čudno. Tudi meni. A zapisala sem ga namenoma. Le malokdo namreč najprej pomisli na priimek Stele oz. marsikdo sploh ne ve, da se pri hiši pišejo Stele. To (verjetno drugo najstarejšo) hišo na Perovem (takoj za Janežičevo graščino), če že, večina pozna pod imenom “Mlinarjeva” hiša. Zakaj? Še pred dobrimi 40 leti je v tej hiši ropotal mlin. Mlin, ki je mlel žito in dajal moko.
Nekaj dni nazaj sem obiskala “Mlinarjevo” gospo oz. gospo Stele (gre verjetno za družino z najdaljšimi perovskimi koreninami, ki še danes živi na Perovem) in s tem hišo v oz. ob kateri od mlina ni ostalo ničesar. Ob vstopu v hišo sicer lahko zapoje zvonček, ki je nekdaj opomnil mlinarja na prihod gosta in ga za nekaj trenutkov odpeljal stran od glasnega mlina, a drugih zunanjih znakov (“ostankov” mlina), ki bi sporočali, kaj je tu nekoč bilo, ni.
