KamAvt

Ob tako lepih besedah, ki sem jih slišala oz. prebrala danes, le težko še kaj napišem.
Ko zjutraj vstaneš, prižgeš mobitel, melodija sms-ja in …
»Zadnjega dne v letu ob 4.30 je Miha postal stric mali Tiari.:-D«.
Po nekaj minut kasnejšem prijetnem klepetu s presrečnim – prvič stricem – in obljubi, da ta prekrasen dogodek čim prej, takoj po praznikih, proslavimo skupaj s kolegi s faksa, je že sledil mail.
Mail nekoga, ki ga imam za največ, za kar ga imam lahko. Mail, ki me je za kar nekaj časa popeljal (ne vem, če sem se že vrnila) v »drug svet«. S še vedno solzami v očeh, s tistimi prekrasnimi, ki jih verjetno doživiš le nekajkrat v življenju, sem že tretjič letos (od rojstnega dne, preko božica in danes za novo leto), še od tretje prijateljice (med seboj se komaj dobro poznajo, niso bile dogovorjene), prek sms-ja prejela ta verz…
»Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova…« Očitno mi je usojen!
Vseeno sem na zadnji dan leta 2008 le našla nekaj besed za vas. Bolj slabih, ampak danes več ne gre… Še te moram hitro zapisati, da me slučajno kaj nepričakovanega spet ne odnese daleč stran. Ne vem kam.
Vsem vsak dan želim le najboljše. Vse tisto, kar vas dela srečne. Danes je razlika le ta, da vam to posebej povem. Naj se pod besedo »srečno« skriva najboljše. Torej SREČNO v letu 2009!

Abba: Happy new year (od Brightnights)

Viktor Mihelčič, Viktor Mihelčič, Viktor Mihelčič …

Poseben človek, velik človek, izjemen človek…

Vesela sem, da sem ga imala priložnost spoznati, vesela sem, da sem ga danes obiskala in vesela sem, ker je pri svojih 95. letih še vedno tako zelo krepak, nasmejan, ustvarjalen, delovno zagnan…

Viktor Mihelčič

Read more…

Odhod iz Kamnika. Cilj: Kamniški vrh. Sliši se verjetno povsem navadno, nič posebnega, v bistvu tudi je. Ampak! Pri meni in z mano se vedno zgodi kaj nenačrtovanega, kaj posebnega, kaj zaradi česar na vrh prideš malo oz. precej kasneje in v dolino malo oz. precej pozno.

Da prideš do vznožja Kamniškega vrha moraš mimo naselja Bistričica. In ko se pelješ mimo tega lepega naselja, ki se je danes lesketal v krasnem soncu, že od daleč zagledaš nekaj velikega. Nekaj kar ti takoj pade v oči, nekaj zaradi česar marsikdo od voznikov malo ustavi svoj avto, pogleda in gleda desno… Kar nekaj časa. Le kaj bi to bilo? To je seveda mamut, o katerem sem na blogu že pisala (naprej).

Vendar ta naš mamut je s tiste strani precej zakrit. “Zakaj si ga vendar ne bi pogledala od bliže?” In sem skupaj s svojo družbo šla…

Skulptura mamuta Mihe Kača

Read more…

Danes je tako lep dan… Res poseben dan… Tako lep, da sem skoraj pozabila na blog in s tem, žal, tudi na vse vas, moje drage bralce…

Ko se zbere vsa družina … božična smrekca … jaslice … tople besede … stiski rok … objemi … poljubi … vonj domačih, maminih dobrot… večerja za polno mizo … polnočnica … sveta noč, blažena noč … To je tako lepo… Saj veste…

Utrgala sem si nekaj trenutkov časa, da vam – pozno, a iz srca – vendarle zaželim topel sveti večer in prijeten, lep božični dan.

Sedaj se mi že mudi oz. si želim iti nazaj… K mojim najdražjim. Upam, da se tudi vam oz. da boste te besede prebrali šele na Štefana… Ali še kasneje…

Celine Dion: So this is Christmas (georgegrama2007)

Po nastopu najmlajših kamniških pevcev (3-6 let) pod vodstvom zborovodkinje Marine Aparnik prejšnji torek – Cicibanih, danes ob drsališču na Glavnem trgu nastopili še malo starejši (7-13 let) – Vrabčki.

In kaj so nam pripravili mali kamniški “božički”?

S slikami, videi in besedami si v spomin prikličimo nekaj utrinkov s prekrasnega nastopa. Z nastopa, ki nas je popeljal v prihajajoči praznični čas, z nastopa, na katerem ti je lepo, z nastopa, ki ti ogreje dušo in srce, z nastopa, ki je prehitro minil…

OPZ Vrabčki DKD Solidarnost z zborovodkinjo Marino Aparnik

Read more…

»Ko vidiš otroške obraze in lesk v njihovih očeh, ko bi te vsak rad malo pobožal in za brado pocukal, je povsem vseeno ali imaš na glavi kučmo ali škofovsko kapo«

Na Perovem oz. današnji Kovinarski cesti živi odprta knjiga zgodovine te nekdaj prelepe vasice z graščino Perovo oz. Janežičevo graščino v središču. Tokrat smo iz nje »prebrali« nekaj zaprašenih, še neobjavljenih vrstic, ki govorijo o običajih, navadah in življenju Perovljanov v decembrskih in januarskih prazničnih dneh; o miklavževanju, božiču in svetih treh kraljih.

V vsekakor zanimivi, na trenutke smešni knjigi, ki te kaj hitro s Perovega popelje v Kamnik, druga slovenska mesta in v svet, najdeš tudi zgodbe o povsem običajnih ljudeh, ki se znajdejo v vlogi dobrih mož z darili in o nadaljevanju starosvetne koledniške tradicije s Kamniškimi koledniki.

To knjigo, ki jo je vredno včasih odpreti še na drugih straneh smo malo prelistali z Janezom Majcenovičem.

Read more…

Spoznala sva se nekaj let nazaj. V gasilskem domu v Kamniku. Skupaj sva obiskovala nek tečaj. Vsi so ga poznali, jaz pa… Ne. Zame povsem običajen človek, tak, kot vsi ostali.

Prvič se mi je vse skupaj zazdelo malo čudno, ko smo se dogovarjali za termin opravljanja izpitov, torej ob zaključevanju samega tečaja. Bil je ravno čas pred božično-novoletninmi prazniki. Kot sedaj. Predavatelji, kot tudi tečajniki, smo se pri določanju termina ozirali predvsem nanj. Spomnim se, da je iz torbe ali žepa (ne vem točno) kar naenkrat vzel beležko, beležko, ki je bila pooolna najrazličnejših obveznosti. Dozdevalo se mi je, da ima verjetno kakšno tako službo. Bolj se nisem poglabljala. Me ni zanimalo.

Nato je prišel čas pisnih in ustnih izpitov. Na hodniku smo skupaj čakali na enega izmed njih. Kar naenkrat je začela tuliti sirena. Gasilska sirena. Sirena iz njegovih ust. Res, ne moreš verjeti. Odlično! Da predolgo ne opisujem in ponazarjam izjemnega oponašanja sirene, bom povedala le to. Tisti, ki so bili v tem času v pisarnah gasilskega doma, so prihajali na hodnik. Gledali so, gledali… Se ozirali na vse strani… Napenjali ušesa… A glasu sirene ni bilo več. Tišina. Vrnili so se nazaj v pisarne in sirena se je takoj spet “zbudila”, zatulila. Spet so prišli ven, gledali, poslušali… Nekdo je celo vprašal, če smo kaj slišali sireno (kaj smo odgovorili verjetno ni potrebno pisati), eden izmed njih, pa se je prešerno zasmejal, ko je v svojem vidnem polju zagledal NJEGA. Ves zadovoljen, z nasmehom na obrazu, se je vrnil nazaj k svojemu delu.

Seveda sem bila nad imitacijo “tujca” navdušena tudi sama. Ob zvedavem poslušanju in zrenju z velikimi očmi, sem pozabila na kakršenkoli strah pred izpitom, kaj strah, pozabila sem, zakaj sem sploh prišla v gasilski dom. Pohvalila sem ga, kar nekajkrat. Res, iz čistega navdušenja. Ko me je imela ena izmed tečajnic očitno dovolj (verjetno sem tudi rekla, kaj zanimivo-smešnega, res, nisem ga poznala) me je vprašala: “Ja, ali ga ne poznaš? To je vendar…Ki ga lahko poslušaš… (tu) in vidiš… (tam) …” Počutila sem se, ja, malo čudno…

Še nekajkrat sva se videla, pred kratkim pa spregovorila nekaj besed za vas…

Read more…

Ko sam ne razumeš njih in oni ne razumejo tebe.
Lani. Podariš jaslice v svečki in človek jih je vesel. Veš zakaj jih podariš, kdaj jih podariš in komu jih podariš. Naslednje leto, torej letos, pa prejmeš krasno naročilo. Glasi se: »Naredi mi jih deset, plačam ti jih za med.« Hmmm…
Ali je bistvo, da daš »sebe« ali je bistvo, da je »lepo«? Ali je bistvo eno ali deset? Ali je bistvo da daš ti ali on? Iz srca ali kar tako? Stari duh božiča ali novodobni ameriški božiček?

Tokrat in sicer. Ob tem in ob onem. Za to in za tisto. Za veliko in za malo…

Read more…

Pod šotorom ob drsališču na kamniškem Glavnem trgu je danes ob 17.30 uri nastopil otroški pevski zbor Cicibani DKD Solidarnost pod vodstvom zborovodkinje Marine Aparnik.

Najmlajši kamniški glasovi so prepevali o zimi, se s kostanjčkom Zaspančkom za hip vrnili v jesen, večglavemu občinstvu v ritmu predstavili enega izmed treh dobrih mož, ki nas z darili razveseljujejo v mesecu decembru – dedka Mraza – in s solo nastopi ter pesmicami o miški in mucku zagotovo prav posebne občutke sprožili pri svojih starših, babicah, dedkih… Ob pesmici o klobučku smo se nasmejali vsi, za konec pa skupaj stopili še v prihajajoči božični čas.

Za večino Cicibanov prvi javni nastop ni navdušil le obiskovalcev, temveč očitno tudi tiste, ki “upravljajo” z vremenom – med nastopom je namreč prenehalo deževati.

Otroški pevski zbor Cicibani pod vodstvom Marine Aparnik

Končno se le oglašam. Obljubila sem, da bom pisala oz. “prihodnji petek” objavila prispevek o nekem kamniškem pesniku. Verjetno ste ga čakali, morda ga še čakate, a žal Franceta Balantiča ne morem objaviti niti danes. Razlog, zakaj ga nisem objavila na napovedani petek, je bilo veliko oz. preveč obveznosti, ki mi niso dovolile dokončati prispevka. Razlog, da ga ne objavljam danes, pa je bolj žalosten. Ker sem obljubila, da bom na blogu pisla samo oz. predvsem o svetlih stvareh, bom zapisala le nekaj besed.

Nepričakovano nedeljsko sesutje računalnika, ravno ob zaključevanju zadnjega odstavka Franceta Balantiča, izguba vsega, vsega, vsega… Praznina, izbris preteklosti, tabula rasa.

Ampak. Vse, ne le Balantiča, bom napisala, skenirala, slikala… še enkrat. Vse, kar se da, bom obnovila. Le nekaj časa bo trajalo. Gremo naprej!

Danes si poglejmo nekaj slik, ki so nastale tisto tragično nedeljo, ko res moraš iti ven, ven, ven… Ni pomembno ali je mraz, megla, noč, hrib, blato… Verjetno vam ni potrebno dvakrat ugibati, kam sem šla.

Ob takem pogledu pozabiš na vse

Read more…