KamAvt

Ni dolgo tega, odkar na moji »prvi spodnji odprti polici knjižne omare levo« domuje Hiengova knjiga Kamnik – portret iz zraka. Ni se še razdišala (in se še kar nekaj časa ne bo!), ko se ji je pridružila nova nova knjiga (je kar prav dvakrat nova; ker med njima je prihod nove stare knjige).  Ta združitev staro-novih vonjav je »božanska«. Še bolj kot z “vonjanjem” po knjižni polici, pa to božanskost občutiš, ko držiš knjigo(-e) v roki, ko srkaš besede, se stapljaš s fotografijami, ilustracijami …

Ko sem danes sedela v družbi nekaj znancev in znank, mimo pride, zdaj ne morem napisati drugače kot lektorica Perovskega lista, Ivanka Učakar. Pozdraviva se in … presenečenje. Bila sem (njena) edina izbranka iz družbe, ki ji je poklonila knjigo. Otroško knjigo. Prav zadišalo je po svežem, po novem … Občutki, da si med več glavami izbran prav ti, je res nekaj posebnega. Pa ne, da bi s tem bila ne vem kaj (!), ampak ta »dogodek« je bil vsaj zame nek prisrčno-zanimiv način poklona (meni) … In še, zame to ni bil “navaden” ali “kr neki” poklon! Prejela sem knjigo, knjigo, ki jo vedno rada sprejmem, knjigo, ki vedno najde prostor v moji sobi; knjiga je pač knjiga. Moji današnji občutki ob sprejemanje knjige …  kar samo se mi je smejalo.  Čeprav sem v tistem glavnem trenutku prejemanja prav gotovo z zadržanimi očmi gledala podobno čuku. To je tisti »sladki šok«…

In kakšno knjigo mi je poklonila Ivanka Učakar  …

Read more…