KamAvt

Čakanje, čakanje,

misli zlivajo se v temo,

glodajo kot kanje,

ne moreš potopiti se v sanje.

Spraševanje, spraševanje…

Črvičenje mu/ji je slabo,

predan/a je v uživanje?

Ne moreš potopiti se v sanje.

Bedenje, bedenje,

ura že zdavnaj odbila je polnoč,

ničesar ni v pomoč,

tudi zanj/o že zdavnaj je noč.

Pisanje, pisanje,

rano iz zaskrbljenih dlani,

čakajoč spet ure na strani…

S tišine nenadoma je na plani!

Nič ni bilo,

kar nekaj je v odgovor,

glava ure zakaj prenašala je tonski tovor?

Eh, postrezi v zarji si kosilo.

Včeraj – gneča, slikanje, snemanje in klepeti z znanci. Kar malo žalostna sem s praznim naročjem odšla proti domu.

Špela Zoja

Danes. Na steni galerije, v košaricah, vozičku še danes stoji, leži, počiva nekaj punčk, ki čakajo svojega posvojitelja. Same lepe, gosposke, iskrive punčke so se spogledovale z menoj, ko tam “skrito” v viseči “košarici” zagledam malo, preprosto, skromno punčko. Punčko! Ta bo moja. Špeli Nini že iščem topel kotiček v moji sobi, njena leto dni starejša sestrica Špela Zoja pa za stalno “počitnikuje” pri mojih starših.

leto dni mlajša Špela Nina

Read more…

VVZ Antona Medveda stremi k trajnostnemu razvoju. Otroci, starši in vzgojitelji so si za to postavili več ciljev, med drugim zdrav in ekološko usmerjene vrtec, povezanost vrtca s krajem in krajani, odprta in spoštljiva komunikacija ter dvosmerna informiranost. V letošnjem letu si prizadevajo zlasti za pridobitev Eko zastave in se v okviru projekta “Zeleno mesto je moj dom” trudijo, da bi naše mesto postalo zeleno mesto.

In v sredo, 21. aprila, je na obisk k Branku Novaku prišla skupina otrok z vzgojiteljicami – oz. »skupina Vetrnice« – iz vrtca VVE Tinkara. Zakaj?

Male "Vetrnice" na obisku pri vrtoljubcu Brankotu

Read more…

Več s klikom na naprej…

Danes. Grad Zaprice. Predavanje ob 780. letnici Kamnika.

Pozdrav direktorice Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zore Torkar, nagovor župana Občine Kamnik g. Antona Toneta Smolnikarja, odlična srednjeveška glasba ge. Veronike Ramovš in g. Janeza Jocifa, ob koncu še podarjena pesem Slava Prešernu Vida Ambrožiča z delčkom njegovega življenjepisa, ki ju je g. Gordan Ambrožič Malenšek (sin Vida Ambrožiča) poklonil vsem prisotnim in ogled razstavljenega mamutovega rebra najdenega na Perovem. In glavno … izpoved dragocenih spominov častnega občana dr. Nika Sadnikarja na praznovanje 700. in 750. letnice prve omembe mesta Kamnik in odlično predavanje direktorice Agencije za razvoj podjetništva in turizma Občine Kamnik dr. Andreje Eržen o zgodovini Kamnika od začetka do danes, od grofov Andeških in po njih, kako bomo obeležili letošnjo 780. letnico Kamnika… Kot bi ponovno sedla v srednješolske klopi k prof. Bočku oz. poslušala besede profesorjev s faksa, dr. Kambiča, dr. Kranjca ali dr. Simiča. Super!

Bilo je tako zelo, zelo zanimivo, da sem snemala in snemala ter sploh ne vedela, da sem snemala in šele doma opazila, da sem v bistvu snemala … kar nekaj časa. Če izračunam – natančno 1 uro, 12 minut in 37 sekund. Ja, se zgodi. In vesela sem, da sem snemala, saj sedaj to z velikim navdušenjem poslušam, poslušam, poslušam… Gre za odlično študijsko gradivo! Zame osebno – odlična podlaga za nadaljnje spoznavanje Kamnika in kamniške zgodovine.

Spomine dr. Nika Sadnikarja objavljam na blogu, izčrpno in izredno poučno predavanje dr. Andreje Eržen pa bom za enkrat poslušala sama. Ko in če bom imela čas ter, če bo izvedljivo, objavim tudi na blogu. Gre namreč za predavanje, ki ga je vredno poslušati, gre za predavanje, ki ga je vredno objaviti, gre za predavnje, ki bi ga lahko slišal (“moral” slišati) vsak Kamničan.

Dobro je bilo! Izvrstno! In, kdor me pozna ve, da ne pohvalim nekaj kar tako. Sedaj pa lahko rečem – upam, da podobno predavanje še kdaj in hvala ter pohvala (čeprav “kr ene”) organizatorjem za ta dogodek. 

Tudi z zadnje vrste se je odlično videl simbol gradu (Malega, Starega), "razgibane" Veronike, kamniških planin za 780. letnico Kamnika

  Read more…

Danes so mladi pevci Marinke Aparnik nastopili na velikem koncertu DKD Solidarnost Kamnik ob praznovanju društvene 90. letnice.

OPZ Cicibani je nastopil s tremi skladbami, in sicer Marinkino Sivo miško, Bitenčevo Dežek trka in Voglarjino Kostanjček Zaspanček. Ne le s petjem, tudi s pripovedovanjem zgodbic, da so že videli sivo miško, nabirali kostanj in še in še, so prevzeli goste v dvorani.

Sledil je nastop starejšega OPZ Vrabčki, ki se je predstavil s Kuharjevo Lastovkam v slovo (uglasbil jo je J. Humer), Mihelčičevim Jesenskim večerom in Habetovim Kamnikom.

OPZ Cicibani in Vrabčki na koncertu

Ob zaključku prireditve se je Marinka Aparnik s svojimi mladimi pevci zahvalila Janezu Malešu, ki je Marinkinim Vrabčkom in Cicibanom pred desetimi leti dal priložnost, da pojejo v prostorih in v okviru DKD Solidarnost Kamnik. Takrat je namreč prišlo do njunega “usodnega” srečanja na kamniški Šutni, po Maleševih besedah “kraju srečnega imena”, saj je leta 1945 na isti ulici prišlo tudi do pomembnega srečanja med Jurijem Lemičem in Velikim Viktorjem Mihelčičem To srečanje je na mesto dirigenta moškega pevskega zbora DKD Solidarnost prineslo Viktorja Mihelčiča, danes najstarejšega slovenskega skladatelja (ki še vedno sklada).

Priznanje za svojo prizadevno delo z otroškima pevskima zboroma Cicibani in Vrabčki je na slavnostnem koncertu prejela tudi zborovodkinja Marinka Aparnik.

Viktor Mihelčič in DKD Solidarnost Kamnik

Read more…

S klikom na povezavo si lahko ogledate oddajo Družinske zgodbe, v kateri se predstavi družina Perko. O slikarju Lojzetu Perku, od rojstva katerega je letos minilo 100 let, so spregovorili njegovi otroci, Veronika Ukmar Perko, Valentin, Tomaž in dr. Andrej Perko.

Vremšakovo dvorano Glasbene šole Kamnik je z večernim nastopom oz. svojim diplomskim koncertom ob klavirski spremljavi Dijane Čižmok navdušil klarinetist Uroš Gorenc. Sklepno dejanje učitelja klarineta na kamniški glasbeni šoli in člana Mestne godbe Kamnik na Akademiji za glasbo je z velikimi aplavzi in množico čestitk nagradila večglava publika glasbenih pedagogov, Uroševih učencev, staršev, prijateljev, kolegov.

Uroš, čestitam!

Diplomski koncert Uroša Gorenca

Read more…

“Tvoja roka moj otec zemlje mi lepote odpirala” (Oton Župančič).

Danes sem si v Domu upokojencev v Mekinjah ogledala likovno razstavo, ki jo je na ogled postavil kamniški slikar Bogdan Potnik.

Ob ogledovanju njegovih slik sem se spomnila “mojega” prvega “srečanja” z njim. Kot drugošolci (2. razred osnovne šole) smo si ogledali njegovo razstavo, ki jo je takrat odprl v Galeriji Veronika (nad kavarno Veronika). Nikoli ne bom pozabila vprašanje, ki nam ga je takrat postavil. Nič posebnega, ampak to je ena izmed stvari, ki sem si jo s tistega dne zapomnila do danes. Vprašal nas je nekako tako: “Ali veste, na kateri sliki sem goljufal, katera slika ni čisti akvarel”. Takrat je namreč razstavljal same akvarele. Odgovora na vprašanje z naše strani, med njimi tudi svojega vnuka, ni dobil. Odgovoril je sam… “To je tista slika, jo vidite (obešena je bila na severni strani dvorane), hiša dobro znanega “Temnega valčka”. Če se ne motim je goljufal pri beli barvi perila, obešenega pred hišo. Vem, da sem se takrat nasmejala sama pri sebi. To je bila namreč slika, pred katero sem tisti dan stala najdlje, to je bila edina slika, za katero sem vedela, kaj predstavlja, kaj je (takrat še nisem tako dobro poznala Kamnika, okolice, krajev…).

Nekaj slik z zdajšnje razstave v Domu upokojencev (razstava bo odprta do 14. novembra), pa si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji…

V sobotah dopoldan pogosto zaidem na Šutno, na bolšjaka. In večinoma stojim, kje drugje, kot pri knjigah. Iščem knjige, kamniške knjige, časopise, zbirke, slike… Kamnika. Včasih se mi nasmehne sreča, včasih ne. Zanimivo pa ni le iskanje in listanje knjig, prav prijetni so lahko tudi pogovori s prodajalci, prodajalkami, naključnimi mimoidočimi, včasih srečaš tudi znance, prijatelje in se z njimi zapleteš v prav prijetne klepete.
Danes sem se mimo »stojnic« bolšjaka sprehodila s prijateljico Aido. Sprva sva si ogledovali vsaka svojo stvar, jaz sem stala pri eni, ona pri drugi stojnici (ja, zanimajo naju pač precej različna področja), nato pa sva zaradi navdušenja ene izmed naju nad najdenim stopili skupaj.  Kaj kmalu se nama pri stojnici pridruži oz. zasmeji nek znan kamniški obraz. Obraz kamniškega podžupana Rudolfa Pfajfarja. Lepo, odprto naju je pozdravil, skupaj smo si ogledovali ponujeno blago, razvili prav prijeten, sproščen pogovor in, res super,  vsak od nas je našel, kar je želel oz. kar mu je všeč. Kar naenkrat, ko je g. Pfajfar plačeval hmmm »ne izdam kaj«, se je v meni zbudila misel, da ta dogodek, da kamniški podžupan kupuje na bolšjaku v moji neposredni bližini, preprosto moram ovekovečiti. Ko sem to spregovorila na glas, pa sem izvedela… Kaj? Vas zanima?
Aida in g. Rudolf Pfajfar sta bila pred leti soseda. In, prav rada, navdušena sta se zato skupaj postavila pred fotografski objektiv. In zaželela sta si še nekaj. Zaželela sta si, da njuno fotografijo objavim, ja, le kje drugje kot na mojem blogu.