Doooolga pot na Kamniški vrh
Odhod iz Kamnika. Cilj: Kamniški vrh. Sliši se verjetno povsem navadno, nič posebnega, v bistvu tudi je. Ampak! Pri meni in z mano se vedno zgodi kaj nenačrtovanega, kaj posebnega, kaj zaradi česar na vrh prideš malo oz. precej kasneje in v dolino malo oz. precej pozno.
Da prideš do vznožja Kamniškega vrha moraš mimo naselja Bistričica. In ko se pelješ mimo tega lepega naselja, ki se je danes lesketal v krasnem soncu, že od daleč zagledaš nekaj velikega. Nekaj kar ti takoj pade v oči, nekaj zaradi česar marsikdo od voznikov malo ustavi svoj avto, pogleda in gleda desno… Kar nekaj časa. Le kaj bi to bilo? To je seveda mamut, o katerem sem na blogu že pisala (naprej).
Vendar ta naš mamut je s tiste strani precej zakrit. “Zakaj si ga vendar ne bi pogledala od bliže?” In sem skupaj s svojo družbo šla…
Skulptura mamuta Mihe Kača
Namen pogledati mamuta le izza ograje se je kaj hitro izjalovil. V pozitivnem smislu. K ograji je prikorakala izredno prijazna gospa, žena kiparja Mihe Kača, in ne da bi kaj vprašala že nasmejana odpirala vrata ograje. Začela je predstavljati veličasten kip, nato pa med delom – ustvarjanjem kipa Josipa Broza Tita – zmotila še svojega prav tako izredno prijaznega moža, ki si je kljub nenapovedanemu nedeljskemu obisku vzel čas in govoril, govoril, govoril…
Zmotili smo ga ravno pri ustvarjanju kipa Josipa Broza Tita
Avtor izjemnega mamuta v naravni veiikosti je odgovarjal na vsa vprašanja, predstavil pot nastajanja veličastne skulpture, razkazal in predstavil kipe na dvorišču, svoj atelje, govoril o delčku svoje življenjske zgodbe, o Kamniku, znanih Kamničanih… Bilo je tako zanimivo, res zanimivo, tako njegovi kipi – velika dela, kot celotno njegovo pripovedovanje o Kamniku, znanih Slovencih in Kamničanih – hkrati njegovih kipih, da bi poslušal in gledal še kar nekaj časa. A ob pogledu na uro, pretekla je že debela ura časa, sva skupaj z A. vedela, da je že zdavaj napočil čas, da se posloviva.
Kipar Miha Kač je vneto razlagal navdušenim poslušalcem
Besede velikega kiparja Mihe Kača, ki bodo še nekaj časa, saj ne vem zakaj, zvenele v mojih ušesih: “Velik je tisti, ki vidi majhnega. Majhen je tisti, ki ne vidi majhnega.”, naj bodo za uvod v spodnjo galerijo slik.
no images were found
Nato je končno, z veliko zamudo, sledil načrtovani vzpon na Kamniški vrh. Greš gor, medtem ko drugi hodijo dol. S ciljem priti na vrh. Prideš na vrh. Tam si sam. Lep pogled, lep razgled… Užitek! Poseben občutek. Spuščanje v dolino. Nikjer nikogar. Tema. Slabo vidiš, nič ne vidiš, hodiš, hodiš, voda, sneg in led. Uživaš!
no images were found