KamAvt

Pesnik, ki slika in slikar, ki pesni.
Preprost, skromen, duhovit, tenkočuten, šarmanten, nevsiljiv, iskriv.
Z navdušenjem je sprejel ponudbo za službeno premestitev iz Ljubljane v Kamnik, ki je s svojo prečudovito okolico še posebej ustrezal njegovim umetniškim težnjam.
Človek, ki se ga sama spomnim, kako se je ob mojem in maminem »Dober dan« ustavil, snel klobuk z glave, se priklonil… Tudi meni, takrat majhni deklici.
In žal mi je, da ga danes ne morem vprašati, kako mu je uspelo nevidno zliti vino iz kozarca na tla, da z zavrnitvijo ponujene žlahtne kapljice ne bi koga užalil.
V prepletu različnih zvrsti umetniške izpovedi se je znašel človek, ki je rekel, da so vzorniki »potrebni tistim, ki nimajo kaj svojega povedati, oziroma slikati…« Aladin Lanc, subtilni in svojevrstni ustvarjalec, je imel povedati, napisati, naslikati in izpovedati veliko. Samo svojega.

Aladin Lanc – akademski kipar, akvarelist, pesnik in pripovednik

Aladin Lanc se je rodil 21.1.1917 v Pulju materi Angeli, rojeni Postetto in očetu Fridolinu. Očeta, svetovnega popotnika in mornarja, je sporočilo o sinovem rojstvu razveselilo med plovbo v Perzijskem zalivu, zato ni čudno, da je novorojencu izbral vzhodnjaško in pravljično ime – Aladin.

Vztrajno do diplome
Po končani ljudski in meščanski šoli v Šoštanju je Aladin Lanc leta 1934 nadaljeval šolanje na kiparsko – rezbarskem oddelku Državne tehniške srednje šole v Ljubljani in se v študijskem letu 1937/38 vpisal na kiparski oddelek Umetniške akademije v Beogradu.

Vojna mu je spomladi 1941 onemogočila uspešen zaključek študija, vrnil se je v domači Šoštanj in bil kmalu potem prisilno mobiliziran na delo v Tezno pri Mariboru. Od tu mu je uspelo pobegniti, odpravil se je na Koroško, kjer se je kot telegrafist pri železnici izognil mobilizaciji. Leta 1942 se je v Gradcu spoznal z osem let mlajšim Karlom Zelenkom, s katerim sta nekaj časa skupaj obiskovala kiparski oddelek Visoke šole za umetno obrt, kasneje pa odpotovala na Dunaj in se kot izredna slušatelja vpisala na Akademijo upodabljajočih umetnosti, in sicer na grafični oddelek. Njuno dokaj intenzivno druženje se je nadaljevalo še leta 1945, ko sta sodelovala pri ljudski prosveti v Celju, si v prostorih Narodnega doma skupaj uredila skromen atelje in pripravljala prvo razstavo likovnih prizadevanj v celjskem okrožju. Še istega leta je bila na ruševinah Narodnega doma v Celju uprizorjena Lančeva pesnitev Živa kri.

Karel Zelenko, portreti Aladina Lanca

no images were found

Jeseni 1945 se je Aladin Lanc zaposlil na nižji gimnaziji v Šoštanju in začel poučevati likovno vzgojo, 2. decembra pa se je tu poroči s Savico Zidarič. Naslednje leto je skušal nadaljevati študij na novoustanovljen Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, vendar to namero zaradi drugačnih študijskih konceptov kmalu opustil in leta 1947 končal študij v Beogradu. Diplomo je prejel šele kasneje, skupaj s prvo povojno generacijo diplomantov te ustanove.

no images were found

Za profesorja v Kamnik
Svoj čas in ustvarjalne moči je Aladin Lanc posvečal tudi pedagoškemu poklicu. Leta 1948 se je z ženo preselil v Ljubljano in nadaljeval pedagoško delo najprej na IV. in VIII. Gimnaziji, jeseni naslednjega leta pa na novoustanovljeni Srednji vzgojiteljski šoli. Septembra leta 1956 je Lanc z veseljem sprejel ponudbo za premestitev iz Ljubljane v Kamnik, ki je s svojo slikovito okolico še posebej ustrezal njegovim slikarskim težnjam. Tu je najprej poučeval na gimnaziji, kasneje pa vse do leta 1975 v višjih razredih Osnovne šole Frana Albrehta, ko je bil invalidno upokojen.

Od kipa do akvarela, ki ga je slikal »pol ure in 30 let«
Lančeva mladostna vnema in zagnanost se je kmalu srečala s trdno realnostjo povojnega časa. Zaradi prostorskih, materialnih in eksistenčnih težav se je moral odreči ambicioznejšim kiparskim hotenjem in se vse bolj usmerjal k slikarstvu (že kot študent kiparstva je pogosto zahajal na slikarski oddelek), k akvarelu. Kljub temu mu je uspelo pripraviti dve kiparski razstavi, in sicer v Šoštanju 1946 in v Celju 1947.

no images were found

Akvarel je bila za Aladina Lanca tista tehnika v slikarstvu, v kateri je najlažje izražal svoje vtise, občutke in razpoloženja. Pri njem gre za akvarel v tradicionalnem pomenu besede – za eno najobčutljivejših kreativnih realizacij, ki se v svoji čisti obliki dosledno odreka uporabi bele barve, izraža pa predvsem subtilno naravo osebnosti in zahteva veliko zbranost ustvarjalca, kajti popravljanje je skoraj nemogoče.
Aladin Lanc je bil umetnik, ki je večino svojih motivov črpal iz veličastja narave (tekoče vode, odsevi svetlobe in senc v potokih, globine tolmuna, drevesa, ki jih upogiba vihar ali se šibijo pod težo snega, s soncem ožarjene krošnje, drhtenje listja, skozi katerega se prebija svetloba, vedno drugačne meglice, ki se plazijo po pobočjih, zaplate snega, planine, zavite v oblake ali megle, pomladanska rojevanja in jesenska odmiranja, jutranja prebujanja in večerna ugašanja). Priroda je na njegovih akvarelih svobodno izražena in upodobljena, včasih celo lirično dematerializirana ali rahlo deformirana, vsekakor pa daleč od realističnega poudarjanja podrobnosti, daleč od dokumentarnega podajanja topografskih zanimivosti in značilnosti okolja. Naravo je umetnik v svojih delih interpretiral kot slikovite impresije, kot lirične utrinke, ki pa hkrati izžarevajo avtorjevo razpoloženje, njegovo notranjo resnico ter številna življenjske spoznanja. Lančeve barvne harmonije lahko primerjamo z njegovo poezijo, ki se z akvarelom idilično dopolnjuje.

no images were found

Motivi, ki so bili Lancu blizu so še elementarni pojavi v naravi, kakor so plohe, nevihte in viharji.

no images were found

V osemdesetih letih se je vse intenzivneje posvečal tihožitju (raznobarvno cvetje, cvetice v vazah in ikebanah, bogati šopki, samostojne bilke, nežno podani cvetovi, ovenel cvet, cvetoče veje).

no images were found

Aladin Lanc je motiv, za katerega se je odločil, oblikoval pod vplivom lastne duhovnosti in trenutnega razpoloženja in to doživetje materializiral bodisi s skromno likovno govorico ali z eksplozijo barvnega razkošja.

Akvarel je dopolnjeval s tehniko voščenk, kadar je želel doseči večji, močnejši učinek. Predvsem tam, kjer se mu je zdela akvarelna tehnika manj izrazita, poleg tega pa je s to kombinacijo stopnjeval in poudaril strukture in rastre, ter dosegel prepričljive likovne efekte.

no images were found

Risba se je pri njem pojavljala le v izjemno redkih primerih, in še to tako, da je črta ali linija prej v funkciji barve, kot čisto risarskega podajanja.

no images were found

V Lančevem umetniškem razvoju je moč zaslediti tako lirično podajanje impresivni utrinkov, kakor tudi ekspresivnih vzgibov, ki se v izjemnih primerih stopnjujejo celo do razkrojitve motivov v brezpredmetnost. Z nekaterimi deli se je že močno približal drznemu, skoraj fauvističnemu barvnemu ekperimentiranju, vendar brez ostrih obrisov, značilnih za fauvizem, kajti Lanc kot nežen lirik nikoli ni maral ostrejših ločnic, ki bi omejevale barvne prelive. Slikar praga novih likovnih smeri ni nikoli zavestno prestopil, saj je brez kopiranja tujih vzorov želel do kraja ostati pošten in zvest samemu sebi ter svojemu delu.

Akta

no images were found

Stapljanje akvarela s poezijo in prozo
Lančevi zvesti spremljevalki sta poleg kiparstva in slikarstva še poezija in proza.
Njegovo pesniško ustvarjanje je spremljalo nastajanje slik, z besedno pisavo je spremljal potezo čopiča, mu dajal zven in pomen v kratkih liričnih oblikah, s prav tako nežnimi in zabrisanimi besedami, kakor žarijo z njegovih platen. Njegova literarna dejavnost je intenzivno naraščala zlasti po upokojitvi.

SLIKAR
Slikaš s pepelom na platna spomina.
Sikaš z barvo potoka,
da bi dosegel globine tolmuna.
Slikaš nestrpna obzorja oči,
slikaš, slikaš –
in ni je vedrine
brez sence oblaka.

Obe slikarjevi pesniški zbirki, Šatulja utrinkov (1987) in Cvetovi košenin (1989), sta izraz slikarjevega in pesnikovega razpoloženja, sta knjižici drobnih utrinkov ljubezni, veselja do življenja in predvsem občudovanja sveta. V drugi pesniški zbirki se Lanc vedno močneje obrača tudi k temeljnim vprašanjem bivanja, k slutnji odhajanja in neutešenosti, samote in brezupa in k poslednjim podobam.

Razen kratkih pesniških form poezija Aladina Lanca vsebuje še 330 verzov obsegajočo lirsko pesnitev Moja dolina. Pesnitev je hkrati hvalnica lepoti in domačnosti in izraz ljubezni do domačega kraja z živimi spomini na veselo otroštvo, ob tem pa tudi pesniška upodobitev usode te doline v podobah, ki opisujejo lepoto kmečkega dela, socialno stisko, bolečino in razklanost človeka v vojni in njegovo soočenje s smrtjo. Pesnitev je skupaj z zbirko kratke proze Svetline in temine pripravljal za objavo, a je knjižica izšla šele po njegovi smrti, leta 2001.

Pripovedi (proza) Aladina Lanca so oblikovane v kratke zgodbe in se od izpovedne drže v njegovi liriki in tudi v likovnih stvaritvah močno razlikujejo: predvsem zaradi poudarjene socialne tematike, ki je posebej tenkočutno oblikovana ob motivih otrok in živali ter v povezavi z zgodbami iz otroštva. Druga izstopajoča prvina Lančevih pripovedi je humor različnih ravni: preprost, ob motivih otroštva naiven in igriv, ob življenjskih čustvenih temah včasih ironičen, posmehljiv, a tudi dobrohoten. Posebej izstopa humor v zgodbah s socialnimi in psihološkimi prvinami, kjer postaja grotesken in skorajda blizu ljudskemu tragičnemu burkaštvu.

no images were found

Nagrade za umetniško dejavnost in objava del
Prešernov natečaj Mladinske revije ga je leta 1947 nagradil za pesem Pletem jopič, Združenje fakultet v Beogradu pa je istega leta njegovi pesmi Trstu dodelilo prvo nagrado, ki jo je bila izbrala skupina književnikov, med njimi tudi znana pesnica Desanka Maksimović.

PLETEM JOPIČ
Pletem jopič ti volneni:
pentlja k pentlji v dolgo vrsto,
vrsta k vrsti, ko da pišem dolgo pismo,
ko da pojem dolgo pesem,
vrsta k vrsti tesno, tesno.

Pletem, pletem in solze prebadam,
misli v zanke spletam trdno,
v dolgo cesto jih prepletam,
k tebi, dragi, tesno, tesno.

Iz ljubezni pletem jopič,
naj te nežno k sebi stisne,
vso toploto naj ti nudi,
kot te draga tvoja ljubi –
k sebi naj te stisne tesno.

Leta 1968 in 1978 mu je Kamnik podelil Brejčevi nagradi za likovno in literarno dejavnost. Leta 1982 je prejel nagrado Likovne kolonije Krka v Novem mestu.

V Kamniškem zborniku objavljena poema Vojna je služila kot idejna zasnova režiserju Milanu Ljubiču za žanrski film o vojni. Tudi radio in televizija nista mogla mimo občasnih in priložnostnih predstavitev Lančeve slikarske in literarne ustvarjalnosti.
Akvarele in pesmi je objavljal v Mladinski reviji, Novih obzorjih, Besedi, Obrazih, Borcu in v zadnjih letih največ v Obzorniku.
Novela Bolnik je zadnje Lančevo literarno delo, ki ga je končal poleti 1990, ko so se iztekali zadnji dnevi njegovega življenja. Tekst je strnjen, zgoščen in napet, hkrati pa se v njem zrcali tudi lastno trpljenje ob dolgotrajni bolezni z vsemi posledicami strahu, groze, agonije in obupa.
Življenje Aladina Lanca je ugasnilo 2. novembra 1990 v Ljubljani.

V Galeriji Miha Maleša na Glavnem trgu 2 v Kamniku je urejena spominska soba Aladina Lanca, ki jo bom kmalu obiskala in vam o obisku seveda poročala. Potrudila se bom poiskati in na blogu objaviti tudi nagrajeno pesem Trstu in Vojno, objavljeno v »ne vem katerem« Kamniškem zborniku.

Še nekaj Lančevih pesmi po mojem izboru…

Iz pesniške zbirke Šatulja utrinkov

VZKLIK
Z vami, otroci neba,
z vami čez daljna obzorja…

Ah, kako neskončno je vpreči pesem
in biti kot veter, brez konca in kraja.

NOCOJ
Cvet agave na pramenih morja,
igrivi mesec ob zglavju večera,
šopek ljubezni v objemu –
O, razglednica odmevov…
Nocoj, ah, nocoj…
Vem, nestrpne sanje tudi tebe bude,
ne moreš zaspati,
preglasno mi bije srce.

MOJA TIŠINA
Tišina kot mrak se sklanjaš nad mano…
Ne zajemi zrcala gladine,
da ne zvodenijo zvezde
in usahnejo bregovi.
Ne dotikaj se moje tišine,
da ne skališ krone moje palete.

iz pesniške zbirke Cvetovi košenin

PONOS ZMAGE
Vse se spenja višje in višje
kot strast in slast.
Napni tetivo v brnenje strune
ali zadetek smrti.
Vse se spenja višje in višje
k ponosu zmage,
da zviška klone in pade
Na trdna, nezmotljiva tla.

Viri (besedilo in slike):
Melisanda Sedonja, Aladin Lanc, 1993
Aladin Lanc, Moja dolina, Svetine in temine, 2001
Aladin Lanc, Šatulja utrinkov, 1987
Aladin Lanc, Cvetovi košenin, 1989
Dušan Lipovec, In memoriam, Aladin Lanc, Kamniški občan, 12.11.1990
Dušan Lipovec, Aladin Lanc (1917-1990), Kamniški zbornik, 1996