Home > stari KamAvt > O Franu Albrehtu

O Franu Albrehtu

Po  – pomembni književni osebnosti, eni izmed vodilnih osebnosti takratnega kulturnega življenja, ki je s svojim naprednim duhom zaznamovala slovensko književno življenje in aktivno posegala v vse slovensko kulturno življenje, pesniku, ki je v našo književnost vnesel socialno liriko, publicistu, kritiku in esejistu, ki je vzgajal celo vrsto slovenskih kulturnih delavcev, prevajalcu z obsežnim opusom, pa gledališkemu kritiku, uredniku, lektorju – so ob selitvi v novo zgradbo jeseni 1963 poimenovali dotedanjo I. osnovno šolo. Ob 100. letnici rojstva, leta 1989, je v Razstavišču Veronika potekal literarni večer. Praznično in slavnostno je bilo leta 1996, ko je kipar Miha Kač ustvaril njegov kip, ki danes krasi pročelje šole. Ob 40. letnici smrti, leta 2003, je v Galeriji Veronika potekala spominska razstava, ob tej priložnosti je pod okriljem šole s Šolske ulice 1 izšla knjižica z naslovom Od daleč sem te sanjal, po njem je poimenovana ulica na Bakovniku… Letos, 17. novembra, pa bomo – kako? – obeležili 120. letnico Frantovega rojstva?

Fran Albreht

Fran Albreht

FRAN ALBREHT – kulturni delavec, pesnik, prevajalec, urednik, lektor, esejist, gledališki kritik

Fran Albreht se je rodil 17. novembra 1889 v Kamniku, v nekdanji Svinjski oz. danes poimenovani Prešernovi ulici kot prvi otrok očetu Vinku in materi Ivani, rojeni Studen. Kot otrok je svoje domače opozarjal nase s sposobnostjo hitrega dojemanja, izvrstnega spominskega osvajanja in naglega čustvenega reagiranja. Mama mu je kmalu umrla, oče se je vnovič poročil, njega pa so dali v rejo pobožni šolarski gospodinji vrh klanca nad Samčevim predorom.

Trnova in vztrajna pot do diplome
Pet razredov osnovnošolskega pouka (med leti 1896-1901) je opravil z odliko v Kamniku, nato pa je šolanje nadaljeval na kranjski gimnaziji. V nižjih razredih gimnazije je začel s pesniškim ustvarjanjem, v višjih pa so dijaki pod Albrehtovim uredništvom osnovali literarni klub z rokopisnim listom Cvet in sad. Že v teh letih je Albreht z inštruiranjem in objavljanjem svojih stvaritev znal sam priti tudi zaslužka. Poleg domače (navduševal se je zlasti ob Levstiku) se je zanimal tudi za tujo literaturo, zlasti nemško in rusko. V zadnjih gimnazijskih letih je dobival knjige tudi iz centralne biblioteke na Dunaju. Maturiral je leta 1908 in se leta 1909 odpravil študirat pravo na Dunaj. Počitnice, tako gimnazijske kot študijske, je redno preživljal v Kamniku, kjer je kot študent rad sodeloval pri dramskih in drugih kulturnih prireditvah kamniške Čitalnice. V času študija na Dunaju je bil tudi član in odbornik visokošolskega društva Slovenija, a se je z njim kmalu razšel zaradi ideološkopolitičnih razlogov. Študij je leta 1912 zaradi slabega gmotnega položaja (zmanjkalo mu je sredstev, dote za nadaljevanje študija) prekinil in odšel za domačega učitelja v Gorico. Tu se je spoznal s pesnikom Antonom Gradnikom, politikom in alpinistom Henrikom Tumo in socialnim demokratom Antonom Dermoto ter postal sodelavec Naših zapiskov. Leta 1914 se je vrnil na Dunaj, da bi študij dokončal, a mu je načrte preprečila 1. svetovna vojna. 1915 je bil vpoklican k vojakom, služil je v Judenbergu, na Ptuju in na Dunaju.
Takoj po končani vojni se je poln načrtov naselil v Ljubljani. Vpisal se je na novoustanovljeno ljubljansko univerzo ter leta 1927 diplomiral na filozofski fakulteti. Leta 1919 se je poročil s pesnico in pisateljico Vero Kessler in postal svak Otona Župančiča.  Ob študiju je hkrati tudi služboval, najprej kot tajnik medicinsko-teološke, nato kot tajnik filozofske fakultete in se hkrati spustil v vrtinec kulturnega življenja, ki mu je ostal zvest vse do svoje smrti, 11. februarja 1963.

Oton Župančič in Fran Albreht

Oton Župančič in Fran Albreht

V vrtincu kulturnega življenja

Pesnik na prehodu moderne v ekspresionizem in pisatelj

Albrehtu je poezija, s katero je znal prisluhniti tokovom časa in ji je ostal zvest vse do zadnjih del, pomenila najbolj iskreno izpovedovanje. Moč svojega pesniškega izražanja je usmerjal predvsem v razglabljanje in reševanje naših domačih socialnih, nacionalnopolitičnih in kulturnih vprašanj. Izrazito subjektivnih pesmi najdemo pri Albrehtu le malo. Zato je Albrehtova lirika veren prikaz čustvenega in miselnega človeka, ki je vzrasel na bogati dediščini naše moderne, se razvijal v vzdušju slovenskega ekspresionizma in dozorel v prvih časih socialnega realizma dvajsetih let. Njegova socialna lirika pomeni glede na kasnejšo socialno poezijo dvajsetih in tridesetih let v naši literaturi začetek novega načina obravnavanja in reševanja delavskega vprašanja v poeziji. Rušenje starega sveta, ki se kaže v pesmih zlasti v izrazu in obliki, kaže, kako globoko je bil pesnik prežet z naprednimi socialnimi idejami.
Albrehtovi pesniški začetki segajo v gimnazijska leta. Leta 1906 je kot sedemnajstletnik v Slovanu pod psevdonimom Rusmir objavil svojo prvo pesem. Pod tem in še drugimi psevdonimi (Studen, Marko Studen, Fr. A., F. A.) je leto za tem objavljal v Omladini in Domačem prijatelju, v eno izmed osrednjih literarnih revij Ljubljanski zvon pa je prišel leta 1908 s pesmijo Vesoljstva utrinek.

Naslovnica druge Albrehtove pesniške zbirke, 1920

Naslovnica druge Albrehtove pesniške zbirke, 1920

Leta 1917 je izšla njegova prva pesniška zbirka Mysteria dolorosa (Boleče skrivnosti), tri leta kasneje pa še Pesmi Življenja. V prvi zbirki je Albreht zbral svoja spoznanja o svetu in namenu življenja, se zgrozil ob strahotah 1. svetovne vojne, se potapljal v osebna ljubezenska čustva; v drugi pa ljubezenska čustva zbledijo ob napovedi socialnih prevratov in revolucije. Do tretjega samostojnega izbora pesmi oz. izdaje pesniške zbirke Cor cordium ni prišlo, čeprav je imel pesnik za novo zbirko, ki jo je že napovedal, na razpolago dovolj gradiva.

Življenju
Kot strog in trd in tuj ukaz
mi pal je v dušo tvoj obraz,
življenje.
Jaz vidim pot – nešteto zmot
preti povsod, gradi mi pot
trpljenje.
O, vidim pot, o, čutim ost,
v srce naperjeno, bridkost
bodoča!
Vse slutim, čutim pred seboj…
Mladost, mladost pa stopa v boj
Pojoča…

Podobno kakor pesmi so v časopisih in revijah izhajala tudi prozna dela. Teh je sicer mnogo manj in v njih svojega pisateljskega daru niti ni mogel do kraja razviti. Prvo črtico v Ljubljanskem zvonu je Albreht objavil leta 1910 in nato do leta 1917 še več krajših. Literarna zgodovina črticam, ki so v slogu sledile moderni in prehajale v ekspresionizem, ne priznava visoke vrednosti. V knjižni obliki je leta 1932 izšel biografski roman o Franu Levstiku Zadnja pravda, zanimiva in psihološko prepričljiva študija o poslednjih dnevih čustveno razrvanega Levstika.

Bogat opus prevajalca
Fran Albreht je bil izredno marljiv prevajalec. Njegova bibliografija obsega več kot petdeset samostojnih knjig s prevodi pesmi, pravljic, dram in romanov iz nemščine, angleščine, danščine, švedščine, francoščine, češćine, slovaščine, srbščine, hrvaščine.
S prevajanjem poezije se je spopadel že med študijem na Dunaju. Posebej blizu mu je bil češki pesnik Peter Bezruč (s psevdonimom Vladimir vašek), leta 1919 so v slovenščino prevedene izšle njegove Šlezke pesmi, dva pesmi pa je Albreht objavil tudi v svoji drugi pesniški zbirki. Posamezne pesmi različnih avtorjev je objavljal v Ljubljanskem zvonu, saj je bralce želel informirati, kaj se dogaja pri drugih narodih. Veliko časa in prevajalsekga napora je posvetil vsestranskemu nemškemu klasiku Johannu Wolfgangu Goetheju. O njem je napisal tudi obširno študijo ter sodeloval kot prevajalec in urednik pri izdaji izbora Goethejeve poezije v znani knjižni zbirki Kondor.
Večina prevodov gledaliških del je ostala v rokopisu. Marsikaj je prevedel v dogovoru z Otonom Župančičem, direktorjem Drame in tako vsako leto obogatil njen repertoar s sodobnim in klasičnim gledališkim delom. V knjižni obliki je izšlo le nekaj del.
V petdesetih letih je za radio Ljubljana pripravljal literarne večere, sam prevajal in pisal kratke eseje o jugoslovanskih in evropskih pesnikih.
Med leti 1921 in 1938 je za založbo Hram, katere lektor je bil, prevajal romane, leta 1953 pa je v knjižni zbirki Čebelica (Založba MK) kot prva knjižica izšla Rdeča kapica, in to v njegovem prevodu. V zbirki Zlata ptica nato v njegovem prevodu sledi še izbor Grimmovih pravljic.

Naslovnica prve čebelice, 1953; delo je prevedel Albreht

Naslovnica prve čebelice, 1953; delo je prevedel Albreht

Kritik, urednik, radio…
Poglavje zase pomenijo v Albrehtovem literarnem snovanju številne razprave, ocene, članki in eseji, s katerimi je v polstoletnem razdobju živahno in zanesljivo posegal na vsa področja slovenskega javnega kulturnega življenja. To so daljše ali krajše ocene mnogih domačih in tujih književnih del, poročila in razmišljanja o domačih in tujih kulturno pomembnih dogodkih, o umetnostni problematiki – predvsem literarni in gledališki – doma in po svetu, zapiski in poročila o sodobnih pesnikih in pisateljih. V tem drobnem, a bogatem delu je najti dober okus in izvrsten posluh za vse kvalitetno, kar je zraslo pri nas, ali bi nam literarni publicist hotel posredovati iz tujine. Albrehtova razgledanost, solidno poznavanje vrhov evropske in svetovne literature in filozofije, izredno dobro poznavanje domačih kulturnih razmer in potreb, sposobnost komparacije domačih kulturnih in umetnostnih dosežkov s tujimi, prirojen in dobro razvit čut kritičnosti, smisel za jezikovno in stilistično urejenost podajanja – vse to so elementi, v katerih je pogojen uspeh avtorjevih del.
Leta 1911 je Albreht v Ljubljanskem zvonu objavil tri ocene knjig, s krajšimi poročili o hrvaški ali slovenski književnosti je nato redno sodeloval do leta 1914.
Posebno mesto v Albrehtovem literarnokritičnem snovanju zavzemajo njegove gledališke kritike, zapiski o delu, življenju in razvoju slovenskega poklicnega in amaterskega gledališča. Zlasti je njegovo ime nerazdružno povezano z rastjo slovenske gledališke hiše v Ljubljani. Njen razvoj je spremljal vse od leta 1919. leta, ko je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov Epilog. Njegovih člankov in zapiskov, ocen in kritik v zvezi s posameznimi uprizoritvami ter glede na najširšo gledališko problematiko pri nas, je po raznih listih raztresenih naokoli okoli tristo. V novejši slovenski gledališki kritiki sodi Albrehtovo ime gotovo na eno najvidnejših mest. Od slučajnega glosatorja se je v teku let razvil močan gledališki kritik, ki je imel poleg dobrega pregleda nad evropskim dramskim dogajanjem tudi mnogo daru za to delo. Njegovi gledališki zapiski kažejo, kako smotrno je zasledoval cilje, ki jih je z njimi hotel doseči, kakovostno in natančno je preštudiral pogoje, iz katerih je pri nas poklicna odrska umetnost rasla, kako solidno in dognano se je iz leta v leto poglabljal v vsa vprašanja, povezana z odrom. Albrehtov koncept dramske kritike je v razdobju štiridesetih let postal nekak prototip te zvrsti pisanja pri nas. Gledališču ostane zvest do zadnjih let svojega življenja: z razmišljanji, kritičnimi zapiski, razpravami, članki v najvidnejših revijah in kasneje na radiu. Franta, kot so ga poimenovali prijatelji, je s svojim posluhom prvi opozoril na imena igralcev, ki so se razvili v klasike slovenske odrske umetnosti: Marija vera, Milan Skrbinšek, Mihaela Šaričeva, Elvira Kraljeva in drugi. Oglašal se je ob krizah v gledališču, analiziral je posamezne predstave in sezone.
Izbot njegovih kritik je izšel v Odsevih časa (1961) in kasneje še leta 1973.

Prošnja Marije Vere za prevod Goethejeve Ifigenije, 1925

Prošnja Marije Vere za prevod Goethejeve Ifigenije, 1925

Z »vajami« za urednika je Albreht pričel že pri gimnazijskem rokopisnem listu Cvet in sad. Leta 1919 je postal urednik Svobode, od leta 1922 do 1932 pa je bil urednik osrednje literarne revije Ljubljanski zvon. Iz literarne revije jo je preoblikoval v revijo za kulturna vprašanja, nekoliko je spremenil tudi njeno zunanjo podobo, uvedel slikovne priloge, prodobil širok krog sodelavcev, iskal ravnotežje med preizkušenim in eksperimentom… Prispevki, ki jih je obljavljal so iz filozofije, literarne zgodovine, etnologije, geografije, glasbe in likovne umetnosti, največ pa je analiz slovenskega sodobnega kulturnega življenja. Svojih nazorov o umetni pisani besedi, o poslanstvu slovenskega pesnika in kulturnega delavca sploh, o poteh in ciljih naše literarne umetnost, o potrebah domačega kulturnega življenja, o odnosih slovenske kulture in literature posebej do kultur in umetnosti drugih narodov, o vrednosti in pomembnosti naše književnosti v boju za narodove socialne in nacionalne pravice ter o svojih odnosih do vseh teh vprašanj ni Albreht nikjer tako jasno in močno opredelil in izpovedal kakor prav v načinu urejevanja tega lista in v svojih uredniških pismih.
Po njegovem odstopu od urednikovanja Ljubljanskega zvona (spor s Tiskovno zadrugo, lastnico revije – različne interpretacije slovenske identitete in razmerja do centralne jugoslovanske oblasti) je sledila ustanovitev nove revije Sodobnost skupaj z Josipom Vidmarjem, Ferdom kozakom, Slavkom Lebnom in Lojzetom Udetom. V reviji so pod psevdonimi lahko objavljali tudi marksisti in komunisti.
Potek spora, poglede na politiko, kulturno politiko, literaturo, umetnost, uredniško svobodo je predstavil v zborniku Kriza Ljubljanskega zvona.
Albreht je rad sodeloval pri urejanju jubilejnih zbornikov: ob petdesetletnici pesnika Otona Župančiča, ob jubileju slikarja Jakopiča. Po 2. svetovni vojni je uredil in spremno besedo napisal dvema pesnikoma, Tonetu Seliškarju in Igu Grudnu.

V letu 1941 je začel sodelovati s Prežihovim Vorancem in radiem Kričač, po upokojitvi l. 1948 pa je postal tudi honorarni sodelavec radia Ljubljana.

Organizator
Fran Albreht je bil ustanovni član in podpredsednik slovenskega centra Pen – kluba (dopisoval si je z dr. Lavrinom, ki je poskrbel za registracijo kluba v Londonu, za mladi PEN je z njim načrtoval srečanje s planinarjenjem v Kamniku; kot ustanovni član je sodeloval pri pripravah mednarodnega kongresa v Dubrovniku leta 1933 in se ga udeležil, po kongresu je na Bledu gostil nekatere udeležence, s katerimi je ostal v prijateljskih in strokovnih stikih še vrsto let – Andersen Nexö, C. A. Scottova), vse od nastanka je sodeloval v Društvu slovenskih književnikov (=Društvo slovenskih pisateljev), bil ustanovitelj in predsednik Društva književnih prevajalcev ter podpredsednik in predsednik Društva prevajalcev Jugoslavije.

Zborovanje jugoslovanskega PEN-kluba v Ljubljani 1929; Fran Albreht stoji v drugi vrsti skrajno desno

Zborovanje jugoslovanskega PEN-kluba v Ljubljani 1929; Fran Albreht stoji v drugi vrsti skrajno desno

Od partizana do ljubljanskega župana
Fran Albreht je od leta 1941 sodeloval v NOB. Deloval je kot aktivist OF v Ljubljani. Leta 1942 je moral v zapor in leta 1944 v koncentracijsko taborišče Dachau. Iz tam se je srečno vrnil v Ljubljano in za nekaj mesecev postal načelnik oddelka za kulturo in umetnost. Leta 1945 je v Ljubljani postal predsednik Mestnega narodnoosvobodilnega odbora in 1946 predsednik Mestnega ljudskega odbora, kjer je ostal vse do svoje upokojitve leta 1948; od leta 1945 – 1948 je bil Albreht torej župan slovenske prestolnice.

Priznanja
Leta 1960, nekaj mesecev po dopolnjenem 70. letu, je za svoje življenjsko delo prejel najvišje državno priznanje za umetniške dosežke – Prešernovo nagrado.
Albreht je tudi imetnik partizanske spomenice (1941) in reda bratstva enotnosti II. Stopnje.

Albreht je Prešernov nagrajenec

Albreht je Prešernov nagrajenec

In za konec, dragi Kamničani – ne pozabite oz. predvsem razumite Albrehtove besede…

»Kraj, kjer se je kdo rodil in doraščal, od koder je izšel, zaznamuje človeka, ga pritegne in vklene vase tako, da ga ne izpusti vse življenje, tudi če pozneje ne živi tam. Kakor otroška zibel mu je, kakor materino naročje, kakor ptici gnezdo, v katerem se je izvalila in od koder je prvič vzletela. Nagonsko se tu pa tam vedno vrača nazaj. Če ne telesno, pa vsaj duševno. In čim starejši postaja človek, tem bliže mu stopa naproti njegov stari rojstni kraj, tem globlje ga navdaja z zavestjo, da je pravzaprav tudi on sam – on telesno in duševno – samo živ drobec tega kraja in tega mesta. In tako se človek pogosto zaloti, kako mu spomini uhajajo nazaj ter mu obnavljajo njegovo mladost, njegova prva občutljiva otroška leta…«

V spominih ob 70. letnici Albreht piše, da se spominja… »večerov, ko mu je mama pripovedovala zgodbe ali brala, popoldnevov, ki jih je z vrstniki preživel na bistriškem Produ, ob Žajspohu, v skalah Starega gradu ali zapriških gozdovih…«

Rodno mesto

Od daleč sem te sanjal, zlato mesto.
ko si v pomladni se nakit odelo,
je v moji krvi od želja zavrelo,
o za teboj,ti zlato, rodno mesto!

Slepila me tujina je zločesto
in za mladost, bogato in veselo,
mi dala starcev je spoznanje velo,
za dom mi dala je – brezciljno cesto…

A jaz sem bil začaran v tesni krog
teh nizkih bajtic in teh ozkih cest
preveč, da bi postal ti kdaj nezvest.

In zdaj kot ti sem sam jaz in ubog;
Tam daleč svet šumečih je zablod,
globok in svet čar najinih samot.

Fran Albreht v sliki iz knjižice Od daleč sem te sanjal… Fran Albreht, spominska soba ob 40. letnici smrti in Yiruma River flows in you

Viri (besedilo in slike):
Od daleč sem te sanjal… Fran Albreht, spominska soba ob 40. letnici smrti, 2003
Ivanka Učakar, Fran Albreht (1889-1963) – Ob obletnici, Kamniški zbornik 2004
http://www.ljubljana.si/si/ljubljana/predstavitev/zupani/1911_danes/78805/podrobno.html
http://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Albreht
http://www.os-fa.si/index.php?option=com_content&task=view&id=16&Itemid=33
http://en.wikipedia.org/wiki/Fran_Albreht

Categories: stari KamAvt Tags:
  1. No comments yet.
  1. No trackbacks yet.