KamAvt

Najprej bom na kratko predstavila, zakaj in kako sem prišla do ideje, da bi “sodelovala” s kamniškima pevskima zborčkoma Cicibani in Vrabčki, ki ju vodi zborovodkinja Marina Aparnik.

Ko sem zaključila z opravljanjem izpitov v spomladansko/poletnem izpitnem obdobju 2008, sem si zaželela in hkrati tudi potrebovala manjšo sprostitev. S sprostitvijo nisem mislila na spanje, poležavanje oz. kakšno podobno “opravilo” doma, temveč odhod nekam ven. Vendar ne v lokal ali disko, ne nekaj adrenalinskega in ne sprehajanje v naravi. Zaželela sem si nekaj prijetnega, morda kakšno prireditev, ogled, nekaj kratkega, nekaj, kamor mi ne bo potrebno prav dolgo hoditi oz. se voziti in nekaj, kjer bo več ljudi. Pomislila sem, da bi pogledala, kaj se bo tisti dan, 22. junija, dogajalo v Kamniku. Odprla sem spletno stran TIC-a in med prihajajočimi dogodki zasledila nastop pevskih zborov Cicibani in Vrabčki. Nastopili naj bi na Muzejski noči na Zapricah. Slišalo se mi je zanimivo, ustrezalo je mojim namenom, zato sem šla.

Cicibani

Nastopa pevskih zborčkov sta mi bila zelo všeč, popeljala sta me nazaj v čas osnovnošolskega prepevanja in z zapeto skladbo Ringaraja, ki jo je uglasbil Viktor Mihelčič, več kot presegla moja takratna pričakovanja. Domov sem odšla sproščena in dobre volje.

Kasneje, čez približno mesec dni ali dva, mi je iznenada (tako kot vedno) padla na misel ideja. Ideja, da bi ta dva otroška pevska zbora spremljala in predvsem, da bi posnela čim več Mihelčičevih pesmi, ki jih zborčka prepevata. Zakaj?

• Zato, ker na spletnih straneh le stežka najdeš kakšno zapeto skladbo našega rojaka, velikega skladatelja, zborovodja in glasbenega učitelja Viktorja Mihelčiča. To si, po mojem mnenju, več kot zasluži. In tudi nam, Kamničanom, bi to nekako moralo biti všeč. Če že ne povšeči, pa vsej ne moteče.
• Zato, ker je lepo slišati, da se njegove pesmi še vedno prepevajo. Da otroci prepevajo iste skladbe, kot so jh pred več deset leti pod taktirko Viktorja Mihelčiča prepevali njihovi starši, tete in strici, babice in dedki…
• Zato, ker se mi je zdelo še posebej zanimivo, da bi njegove pesmi zapeli prav kamniški otroci.
• Zato, ker se tudi o samih Vrabčkih in Cicibančkih piše malo. Tudi njihovih skladbic (ne le pesmi Viktorja Mihelčiča, temveč tudi drugih!) in nastopov na spletnih straneh skorajda ni. Morda bi bilo tudi njim zanimivo slišati in videti se preko računalnika. In… no, nekaj zamisli bom za enkrat še ohranila zase.

Vrabčki

Vse je dolgo ostalo le pri zamisli. Razmišlajala, še manj pa vedela, nisem niti, kje bi sploh objavljala. V septembru je najprej začel nastajati blog, kasneje pa je prišlo še do povsem naključnega srečanja z zborovodkinjo omenjenih zborov in hkrati mojo osnvnošolsko učiteljico petja Marino Aparnik. Spregovorili sva nekaj besed in nato sem ji svojo idejo na kratko, brez prevelikih pričakovanj, predstavila. V smislu reka – “kdor jezik špara, kruha strada”. Zamisel se ji je nekako dopadla in začelo se je…

Kaj bo medsebojno sodelovanje prineslo, ne vem. Idej glede Vrabčkov in Cicibančkov, kot tudi samega Viktorja Mihelčiča, imam še kar nekaj. Zaenkrat lahko rečem le to, da bom otroška pevska zbora večkrat obiskala, ju občasno snemala in da bom, kolikor bom pač zasledila, spremljala tudi nastope drugih (odraslih) zborov, ki prepevajo Mihelčičeve pesmi. 30. oktobra zato zagotovo ne bom manjkala na koncertu Partizanskega pevskega zbora, posvečenega Viktorju Mihelčiču.

Najprej bom na kratko predstavila, zakaj in kako sem prišla do ideje, da bi “sodelovala” s kamniškima pevskima zborčkoma Cicibani in Vrabčki, ki ju vodi zborovodkinja Marina Aparnik.

Ko sem zaključila z opravljanjem izpitov v spomladansko/poletnem izpitnem obdobju 2008, sem si zaželela in hkrati tudi potrebovala manjšo sprostitev. S sprostitvijo nisem mislila na spanje, poležavanje oz. kakšno podobno “opravilo” doma, temveč odhod nekam ven. Vendar ne v lokal ali disko, ne nekaj adrenalinskega in ne sprehajanje v naravi. Zaželela sem si nekaj prijetnega, morda kakšno prireditev, ogled, nekaj kratkega, nekaj, kamor mi ne bo potrebno prav dolgo hoditi oz. se voziti in nekaj, kjer bo več ljudi. Pomislila sem, da bi pogledala, kaj se bo tisti dan, 22. junija, dogajalo v Kamniku. Odprla sem spletno stran TIC-a in med prihajajočimi dogodki zasledila nastop pevskih zborov Cicibani in Vrabčki. Nastopili naj bi na Muzejski noči na Zapricah. Slišalo se mi je zanimivo, ustrezalo je mojim namenom, zato sem šla.

Cicibani

Nastopa pevskih zborčkov sta mi bila zelo všeč, popeljala sta me nazaj v čas osnovnošolskega prepevanja in z zapeto skladbo Ringaraja, ki jo je uglasbil Viktor Mihelčič, več kot presegla moja takratna pričakovanja. Domov sem odšla sproščena in dobre volje.

Kasneje, čez približno mesec dni ali dva, mi je iznenada (tako kot vedno) padla na misel ideja. Ideja, da bi ta dva otroška pevska zbora spremljala in predvsem, da bi posnela čim več Mihelčičevih pesmi, ki jih zborčka prepevata. Zakaj?

• Zato, ker na spletnih straneh le stežka najdeš kakšno zapeto skladbo našega rojaka, velikega skladatelja, zborovodja in glasbenega učitelja Viktorja Mihelčiča. To si, po mojem mnenju, več kot zasluži. In tudi nam, Kamničanom, bi to nekako moralo biti všeč. Če že ne povšeči, pa vsej ne moteče.
• Zato, ker je lepo slišati, da se njegove pesmi še vedno prepevajo. Da otroci prepevajo iste skladbe, kot so jh pred več deset leti pod taktirko Viktorja Mihelčiča prepevali njihovi starši, tete in strici, babice in dedki…
• Zato, ker se mi je zdelo še posebej zanimivo, da bi njegove pesmi zapeli prav kamniški otroci.
• Zato, ker se tudi o samih Vrabčkih in Cicibančkih piše malo. Tudi njihovih skladbic (ne le pesmi Viktorja Mihelčiča, temveč tudi drugih!) in nastopov na spletnih straneh skorajda ni. Morda bi bilo tudi njim zanimivo slišati in videti se preko računalnika. In… no, nekaj zamisli bom za enkrat še ohranila zase.

Vrabčki

Vse je dolgo ostalo le pri zamisli. Razmišlajala, še manj pa vedela, nisem niti, kje bi sploh objavljala. V septembru je najprej začel nastajati blog, kasneje pa je prišlo še do povsem naključnega srečanja z zborovodkinjo omenjenih zborov in hkrati mojo osnvnošolsko učiteljico petja Marino Aparnik. Spregovorili sva nekaj besed in nato sem ji svojo idejo na kratko, brez prevelikih pričakovanj, predstavila. V smislu reka – “kdor jezik špara, kruha strada”. Zamisel se ji je nekako dopadla in začelo se je…

Kaj bo medsebojno sodelovanje prineslo, ne vem. Idej glede Vrabčkov in Cicibančkov, kot tudi samega Viktorja Mihelčiča, imam še kar nekaj. Zaenkrat lahko rečem le to, da bom otroška pevska zbora večkrat obiskala, ju občasno snemala in da bom, kolikor bom pač zasledila, spremljala tudi nastope drugih (odraslih) zborov, ki prepevajo Mihelčičeve pesmi. 30. oktobra zato zagotovo ne bom manjkala na koncertu Partizanskega pevskega zbora, posvečenega Viktorju Mihelčiču.