KamAvt

Ko sem zaradi iskanja vrstic o akademskem slikarju in likovnem kritiku Dušanu Lipovcu brskala po svojem časopisnem arhivu, sem naletela nanjo. Na Delov »V spomin«, januarja 1995. Verjetno je večina od vas ne pozna, ni Kamničanka, ni…, tako, da marsikdo verjetno za ime dr. Ruža Vreg sliši sedaj prvič. Res – »moram« ji nameniti nekaj besed, pa čeprav skromnih, ker … majhna sem bila, ko sem jo poznala oz. ko je bila še med nami, dojemanje majhnega otroka pa  je, kakršno pač je. A vendar…

Spomini na morje, spomini na Savudrijo, spomini na njeno posedanje pred počitniško prikolico, spomini na njene besede, spomini na njene prošnje… »Pojdi v trgovini in mi prosim prinesi…«, spomini na njeno podarjanje tistega, kar sama ni (?) potrebovala, spomini na resnost in hkrati smeh, spomini na trpljenje in obenem optimizem, spomini na prijateljski obisk v Kliničnem centru, spomini na tisti pogled, tisto zazrtje zdravnice, po mojem mnenju najboljšega diagnostika,  naravnost v oči in … brez oklevanja, brez zadržkov: »To je«. Čeprav takrat nisi verjel in si jo zato le čudno, nezaupljivo gledal, je imela prav, vedno … Ko si mnogo, mnogo kasneje prejel »uradno« potrditev, se ti je pojavila pred očmi, si jo slišal, si jo čutil…!

dr. Ruža Vreg

Dr. Ruža Vreg – zdravnica, čuteča pisateljica, borka za srečnejše življenje vseh nas

Velika človeška duša se je za sočloveka žrtvovala vse svoje življenje. Njeno življenje je bila visoka pesem požrtvovalnega zdravnika, ki mu ni bilo mar ne dneva ne noči, da bdi ob trpečem bolniku.

Najprej je študirala etologijo (»biološka analiza vedenja živali«) in se posvečala študiju človeških praobičajev. Zatem je bila odlična novinarka in dobila Tomšičevo nagrado. Bila je tudi direktorica podjetja Organizator. Toda razočarana nad ljudmi in povzpetniki tistega časa je vse pustila in odšla študirat medicino.

Mnogi diplomanti medicine želijo ostati v velikih bolnišnicah in se takoj specializirati. Dr. Ruža Vreg pa je takrat sprejela humano odločitev; odšla je med uboge ljudi v oddaljenih vaseh in hribovitih predelih Goričkega v Prekmurju, kjer je morala do bolnika pešačiti v strm hrib skupaj z medicinsko sestro. Ko je o teh svojih samotnih poteh napisala knjigo Podeželska zdravnica, je akademik dr. Janez Miličinski napisal uvodne besede: »Spis je močan, neposreden, izpoveden, napisan iz notranje potrebe.”

Kot zdravnica je pri oblastnikih doživljala mnogo nerazumevanja za svoje delo. Celo več, našli so se ljudje, ki so jo obtoževali za njena humana dejanja. Mnogokrat je ubogemu človeku, ubogi starki na Goričkem izpisala recept kar na ime svojega moža ali sina in zaradi tega jo je zdravstvena birokracija obtoževala in celo tožila.

V pismu svojemu dragemu profesorju Miličinskemu je zapisala trpke besede zdravnika: »Kdo nas ščiti? Ta naš ostareli Hipokrat! Naš kodeks? Naša morala, ki je ENA, SAMO ENA, ČLOVEŠKA. Naša bela halja je zid med boleznijo in življenjem, naša bela halja je za bolnika upanje, naša bela halja skriva naša utrujena in strta srca in vendar je pod to belo haljo – na žalost vedno redkeje – toplo, utripajoče, trpeče srce zdravnika, ki ve, kaj je človek in kaj je trpljenje.«

In z bolečino in upanjem v srcu je hodila po zemlji slovenski. Od Goričkega do hribovitega Kozjanskega, kjer je v snegu in ledu hodila na visoko pobočje Vetrnika, da je prišla do prizadetega partizanskega invalida in mu vlivala upanje in vero v življenje.

Potem je odšla v bližnje Atomske toplice, kjer pa pri takratnih brezdušnih menegerjh ni našla razumevanja za trpeče bolnike. Izmučena in razočarana je slednjič našla zatočišče v Kliničnem centru, v Inštitutu za medicino dela, prometa in športa, kjer se je z enako požrtvovalnostjo lotila zdravljenja osebja, strežnic, sester, tehnikov in zdravnikov. Bila je vzor čutečega zdravnika. Vzor vsem mladim medicincem in bodočim zdravnikom.

Toliko vam o njej, ženi dr. Franca Vrega (pokojnega, nekdanjega prorektorja Univerze v Ljubljani, dekana na Fakulteti za družbene vede, utemeljitelja novinarstva in komunikologije) ter mame Tijane in sina Mileta (novinarja), ki jo je moja družina spoznala v Savudriji, lahko postrežem danes. Seveda se z njo nismo srečali prvič na nič drugačen način kot … potrebna je bila pomoč. Zgodila se je manjša nesreča, nepremišljen skok čez tolmun z otrokom v naročju, poškodbe  in … vse je »zakrpala« dobra duša dr. Ruže Vreg. Ta dogodek je bil začetek poti  v boljše spoznanje, druženje, »prijateljevanje«…

Upam, da bom kdaj v prihodnje o njej lahko objavila še kaj. Z obujanji spominov tistih, ki so jo bolje poznali, razumeli (v mislih imam predvsem svojega očeta) ter vsaj s skeniranimi naslovnicami in nekaj besedami iz njenih dveh knjig »Podeželska zdravnica« in »Proti svoji volji«, ki s posvetilom, ki ga je v knjigi napisala, ves čas spremljajo moje starše.

Na morju v Savudriji

no images were found