Home > osebno > Težave pri uporabi e-pošte, “e-bonton” ali/in osnovne »manire«(?!)

Težave pri uporabi e-pošte, “e-bonton” ali/in osnovne »manire«(?!)

november 10th, 2010
Ne vem, če je beseda »manire«, ki sem jo za to, kar želim povedati, uporabila, pravilna. A vendar … Da začnem.
Ker ljudje lažje razumemo “snov”, če se nam prikaže s pomočjo primerov in ne prek neke filozofije (ki ima sicer v ozadju primere, ti pa ostanejo skriti, nevidni), bom zapisala dva primera. Prvi je tisti, ki me je danes  “zbodel” in vzpodbudil k pisanju tega prispevka.
Kaj želim s tem pisanjem? Najprej izliti se, potem pa … upam na boljše čase!
Prvi primer:
Piše mi znanka mail in me prosi, če ji pripravim neko pogodbo … Napišem in ji pogodbo pošljem po mailu. Njenega odziva na poslano ni! Mi piše ta ista znanka po določenem času znova mail, tokrat s prošnjo, naj ji odgovorim na nekaj vprašanj. Odgovore ji pošljem nazaj po mailu. Njenega odziva ni! Mi piše ta ista znanka po določenem času mail, če bi ji nekaj pripravila. Pripravim in ji pripravljeno pošljem nazaj po mailu. Odziva spet ni! Mi piše ta ista znanka po določene času mail in me prosi, če nekaj naredim. Naredim in ji odgovor pošljem po mailu nazaj. Odziva spet ni! Danes mi piše ta ista znanka, spet ima prošnjo … Tokrat ji nisem vrnila maila z izpolnjeno prošnjo, temveč mail z besedami … Te besede veljajo za vse moje znance/znanke, bodoče znance/bodoče znanke (ker ljudi moji znanki podobnih je kar nekaj; prijatelji in družina pa so to »znanje« že osvojili oz. ga prenesli name)! Besede iz maila so med drugim … “Rada izpolnim prošnjo, si vzamem čas, ni mi težko. A nekaj v zameno tudi pričakujem. Pričakujem povratni mail, da si zadevo (izpolnjeno prošnjo) prejela. Vesela bi bila seveda tudi, če bi v tem povratnem mailu prebrala besedico hvala. Je to preveč kar želim, kar pričakujem? Sem zoprna s to željo?”
Sklep za blog: Prositi je očitno marsikomu zelo lahko, reči hvala tistemu, ki si je vzel čas, naredil, pripravil… pa pretežko. Še več. Pretežko je očitno napisati že mail, da si zadevo prejel.  Nič, tišina, molk. Moj »odgovor« na to. Štirikrat izpolnim, v pete povem, kaj pričakujem, kaj želim v prihodnje, potem pa, še kdaj izpolnim (običajno oz. še vedno do zdaj; ker potem se človek “nauči” reči hvala) ali pa nikoli več. Edina sprememba pri meni, ki se obeta in to kmalu je – to “štirikrat” bom prestavila na “dvakrat”, morda celo na “enkrat”.
Drugi primer:
Znancu/znanki pošljem mail s prošnjo, z vprašanjem. Odgovora ni. Izpolnitve prošnje ni. Ničesar ni.
Sklep za blog: Prosim, pošljite mi vsaj odgovor – mail sem prejel/a. Zelo bom vesela.
Upam, da težava ne tiči v ne(znanju) uporabe e-pošte oz. da ne velja za e-pošto drugačen način komuniciranja, “poslovanja”, kot za pogovor v živo, pa ga jaz še nisem “sprejela” v svoj okvir. In, težko ga bom. (Žal?) takšna sem.
Categories: osebno Tags:
Comments are closed.