KamAvt

»Po sili razmer« (ko zaradi, po njegovih besedah, največjih snežnih zametov v 20. stoletju, ko ceste niso bile prevozne, ko ni vozil niti vlak…, mame niso mogli odpeljati v Ljubljano v porodnišnico) rojen  v Kamniku.
V hiši nekdanje letoviške vile Neptun v Mekinjah, v kateri naj bi v času oddiha v kamniškem Kurhausu prenočil celo sam Franc Jožef.
Njegov oče je bil eden prvih kamniških podjetnikov, po njem je podedoval slikarsko žilico in … Ta ga je popeljala v svet barv, v svet krajinske motivike, v svet, ki se mu je predajal z občutkom, nežnostjo in strastjo.
Slikar z lipovinasto mehko dušo, ki je potoval po svetu, po slovenskih krajih in na svoj sanjski otok Silbo,  ves čas pa je bil duhovno in tudi sicer najbolj navzoč v Kamniku in … – Dušan Lipovec.
Zanj brez najmanjšega dvoma lahko rečemo, da je bil eden izmed tistih, ki je v zadnjih dveh desetletjih najmočneje zaznamoval kamniško likovno oz. kulturno življenje, saj k razvoju le tega ni prispeval le s svojim umetniškim ustvarjanjem, temveč tudi s svojimi najrazličnejšimi pobudami ter organizacijskim in publicističnim aktivizmom.

Dušan Lipovec

Dušan Lipovec – slikar, grafik, kipar, fotograf, oblikovalec, likovni publicist, pesnik, ljubiteljski etnolog in muzealec

Dušan Lipovec se je rodil 13. februarja 1952 v Kamniku. Po zaključku osnovne šole v rojstnem kraju je šolanje nadaljeval na Šoli za živinorejsko – veterinarske tehnike. Povod za takšno odločitev so bili sosedovi zajčki, ki so se mu zdeli tako zelo luštni…  Po prvem letniku veterine je opravil sprejemne izpite na šoli za oblikovanje, vendar ker mu ni šlo v račun, da bi moral ponovno v prvi letnik, je na srednji veterinarski šoli vztrajal do konca. Seveda se risanju zaradi tega ni odrekel; na šolske table je rad risal živali, brez števila kosti in drugih delov, ki so jih preučevali v študijskem procesu. Po v letu 1971 končani srednji šoli je poleg slikarstva premišljeval tudi o novinarskem poklicu; od svojega profesorja za slovenščino je imel celo priporočilo za vpis na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Ker pa se je vedno držal načela, da je »umetnik lahko samo anarhist« in mu izraz »politične vede« ni bil najbolj domač, se je leta 1972 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, pet let zatem pa diplomiral pri prof. Andreju Jemcu z diplomsko nalogo Mikro in makro kozmos (s temo,  ki je bila povsem v nasprotju z njegovim takratnim ustvarjalnim delom). Istega leta je bil tudi na študijskem izpopolnjevanju v Montrealu, v Kanadi.

Slikar vseh tehnik, ki pravi »Le eno leto sem učil v šoli, vendar se dva poklica hkrati ne moreta opravljati – pedagoški zahteva celega človeka, slikarski pa tudi.«

Za življenjsko usmeritev Dušana Lipovca, ki je slikarsko žilico podedoval po svojem očetu, so zaslužni njegovi trije prijatelji. Prvi je bl Rok Zelenko, sošolec iz osnovne šole, s katerim sta skupaj opazovala likovna snovanja njegovega očeta; s Tomažem Gostinčarjem, boemom in slikarjem, se je seznanil v času, ko je obiskoval srednjo veterinarsko šolo; kamniški slikar Alojz Berlec pa mu je pomagal pri premagovanju prvih korakov, kar se tiče tehnik slikanja.
Na začetku slikarske poti je imel predsodek, da hodijo v naravo le še nedeljski slikarji, ko pa se je sam preizkusil v plenerskem slikarstvu, je spoznal, da nudi slikanje v naravi povsem nova slikarska spoznanja in izkušnje, nova likovna dojemanja in kvalitete. Pokrajina ga je »zasvojila« – postal je eden najboljših sodobnih slovenskih krajinarjev!

Dušan Lipovec

Dušan Lipovec je bil slikar, ki je slikal iz neposrednega soočanja z motivi iz narave. Likovne smeri in prijemi likovnega jezika mu niso bila cilj, marveč le metoda, s kakršno je želel jedro motiva, iz kateraga je črpal, zajeti čim bolj primarno in prepričljivo. Naravi je prisluškoval kot lirski pesnik in v svojih akvarelih, akrilih in gvaših ter s temperami in oljem odzvanjal njenim ritmom, mogočnosti ali krhkim vzdušjem, kot jih je doživljal v razponu od veselo nežnih pomladnih utripov do poznojesenske otožnosti, ki mrtvaško poje po opustošenih vrtovih. S preprostimi, a zanesljivo izrabljenimi oblikovnimi sredstvi, ter še posebej s koloritom je reduciral realno podobo pokrajinskega videza do stopnje, ko je zgoščeno, a zato toliko bolj prepoznavno, prestregel utrip motiva, zazrt v njegovo navidezno arhitekturno nespremenljivost, spremenljivo v objemih lune ali sonca, ali potopljen v nihanje bežnega trenutka:  v mogočno slikovito podobo Gorenjske, v geometrično urejene planjave počitniškega dalmatinskega otoka in v posebno poetično ubrano gričevnatost starožitne in pesniške Dolenjske. V vsaki slovenski pokrajini je skušal najti njeno dušo in tako prikazati mogočnost gorate in gozdnate Gorenjske, mehkobo dolenjskih gričev, svojski ritem Krasa in (na)plavine morja, prleške vinorodne gorice ali srebrna jutra ob Kolpi. Ritmom in impulzom pokrajine je prilagajal tudi slikarsko tehniko. Tako so primorski ali dolenjski motivi akvarelno bolj nežni, gorenjsko ali koroško pokrajino pa je izražal predvsem v gvašu ali temperi.
Najpogosteje pa se v njegovem delu pojavlja motiv rodnega Kamnika. Skupine magično razsvetljenih kockastih hiš pod čarobno, nenavadno strmo, kopasto polkrožno zeleno goro so emblem za slikarjev dom, od koder je umetnik kot popotni vitez odhajal na potepe po slovenskih pokrajinah, kjer je proslavljal njihove lepote ter še posebej rad opozarjal na estetske dragocenosti sveta, ki izginja.
Njegova mehka duša in narava sta si v najboljših delih tako blizu, da se medsebojno prežemata, zato so slike motivno in tudi po značilnem kranjskem vzdušju docela topografsko prepoznavne, a so obenem prav toliko tudi avtentična in poetična podoba čisto osebnih umetnikovih doživljanj.

Dušan Lipovec – slikarski pesnik narave in Mozartov klavirski koncert 21 (Elvira Madigan Andante)

Pejsaži

Prebičan od piskov vlakov,
razbit od nočnih svetlob,
moker od ugaskov mesta
in zelen od pričakovanja dneva,
sem čakal svetlobe:

Da vidim;
zvonik, ki ga poljubljajo sape,
veter, ki vzdraži jezero,
oblak, ki plodi hrib,
plaz, ki koitira z breznom.

Da občutim:
dež, ki polni tvoje studence, zemlja,
tolmun, ki te ščegeče, globel,
potok, ki prodira vate, dolina,
blisk, ki vžiga tvoje ude, gmajna,
grom, ki te uspava v sladkobi, pokrajina.

(Dušan Lipovec)

Razstave, bibliografija in kritika
Dušan Lipovec je imel preko 150 samostojnih razstav, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih likovnih prireditvah in razstavah doma in v tujini. Udeležil se je mnogih slikarskih simpozijev, likovnih kolonij in ex temporov.
Izdal je dve slikarski monografiji, Dušan Lipovec  – Slikarski pesnik narave (1994) in Dušan Lipovec – Impresije slovenske pokrajine (1996), knjigi zapiskov in razmišljanj, kritik, esejev in polemik  o likovni umetnosti in kulturi ter dogodkov na kamniškem in širši domovini, Likovna pričevanja in razmišljanja o kulturi, 1992 in 2004, ter pesniško zbirko Barve besed.
Svoja dela je vneto predstavljal tudi na koledarjih in razglednicah, predvsem zato, da bi ljudem prikazal lepote narave in jih nagovoril za zaščito njene neokrnjenosti, ob tem pa jim je približeval tudi samo likovno ustvarjalnost.
Večina likovnih ocen iz njegovih Likovnih pričevanj obravnava likovne dogodke v kamniških razstaviščih: Galeriji in kavarni Veronika, Maleševi galeriji, muzeju Zapeice, Stolovem interieru, galeriji Majolka, galeriji Balantič, galeriji Zala v Komendi, galeriji Repanšek na Rudniku pri Radomljah, galeriji Šuštar v Šmarci, Galeriji Boljka v Volčjem Potoku, galeriji Neptun, Hramu Lužar, Sadnikarjevi hiši in drugih priložnostnih prostorih.
Od leta 1986 je objavljal strokovne članke, likovne kritike in eseje v dnevnem in periodičnem časopisju in strokovnih revijah – v Delu, Dnevniku, Republiki in Slovencu, Naših razgledih, Kamniškem občanu, Stran(j)skih novicah, Gorenjskem glasu, Kmečkem glasu, Književnem listu, Mladini, Družini, Planinskem vestniku, Likovnih besedah, Lucasu ter v Kamniškem zborniku. Njegove likovne ocene so bile priobčene tudi na vabilih, zloženkah ali katalogih kot spremno besedilo k likovnim razstavam. Predvsem v Kamniškem zborniku je pisal o kamniški preteklosti in ljudeh.

Naslovna stran Lipovčeve monografije s Svetim Primožem; gvaš

Tako kot v slikarstvu je bil pesnik tudi z besedo
Plod Lipovčevega pesniškega navdiha je pesniška zbirka Barve besed, v kateri živi in diha isti svet, ki prežema njegovo slikarstvo in potrjuje njegovo občutljivost pa tudi duhovitost ter zelo jedernat način, s katerim je znal svoje sporočilo izraziti s slikovito, zdaj presenetljivo zdaj bolj preprosto, skoraj vselej pa nekonvencionalno in večplastno metaforično ter včasih ljudsko zvenečo besedno govorico. V njej živijo tako popotniške podobe kot upesnitve barv in krajev, sonca, vetra in zvezd, hudomušna igrivost in ljubezen do psov in živalic pa tudi radoživ eros in s pikrimi aluzijami na vojno podkrepljena baladna zavest o smrti.
Pesmi je objavljal v revijah, tudi v Književnih listih. Z njimi se je odzival na aktualne dogodke, razmišljal o sebi in svetu, o Kamniku, o Primskovem…

Kamnik

Z Zapric
gnezdo hiš,
nad njimi slok zvonik
in Stari grad – oblastna gora;
zgoraj bel oblak.

Z barvo sem neštetokrat odel
skrivnostno goro;
kakor čas,
ki jo nenehno slika:

v zeleni klepetavosti spomladi,
v modrost pogreznjeno prek leta;
v zlatih okrih zakriči v jeseni,
belina jo utiša v zimi.

Pod nama gnezdo hiš,
nad njimi slok zvonik…
Minljivost sva pustila spodaj, draga,
ko sva nekoč hodila ljubit se nad mesto,
kjer pri Kalvariji so smreke stale;
za najino ljubezen sveti kraj, tja gor – na Žale…

Priznanja
Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, med njimi »najpomembnejša«:
– nagrada na Mednarodnem ex temperu v Špetru (San Pietro ali Natisone), Italija, 1983
– 1. nagrada na ex temporu Kresnik, Muljava, 1994
– 1. Nagrada na ex temporu Dobrna, 1994
– nagrada na ex temporu Ljutomer, 1994
– 1. nagrada na ex temporu, Muljava 1998
Bil je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Slovenskega društva likovnih kritikov.

Slikarski popotnik z viteškim “gradom” v Kamniku kot človek
Dušan Lipovec je bil izjemen in neponovljiv posebnež, nekakšna osebnostna sinteza ljubezni do preteklosti in ustvarjalnega in življenjskega nemira, ki je absorbirala moderno likovno izročilo, ob tem pa se usmerila v iskanje lastnega miru v lepoti samote, dojete v nemem pogovoru s spremenljivo naravo, pa tudi v dialogu z iskanji umetnikov, ki jih je poznal in vtkal v svoje podobe. Možak z vse bolj belo bradatim videzom, z rumenim slamnikom in lepim, mehko in pravilno izklesanim obličjem je bil najbolj zgovoren v ustvarjalni tišini in z njim se je bilo najbolje ali vsaj najznačilneje sporazumevati le s pogledi in kako kretnjo, sicer pa je pogosto le nerazločno zagodrnjal ali značilno zamrmral, kot bi želel izgovoriti le bistveno, in se nemo prepustil ustvarjalnemu čustvu. Bil je možato radoživ, a hkrati zelo nežen. Njegovo veselje je včasih iz ozadja spremljala tiha bolečina, ker je vedel, da mu nekje v tujini diha zanj izgubljeni neznani sin, rojen iz pene nekega morksega poletja, umetnikovo krhkost, skrito v markantni zunanjosti, pa je ob njegovi nenavadni občutljivosti omehčal že najmanjši požirek vinske kapljice.
Ker je imel lipovinasto mehko dušo, je svoja prizadevanja usmeril tudi v vzgajanje in spodbujanje pogosto ljubiteljskih slikarjev, zato je bil dojeman celo malone kot priljubljen »terapevt«. Slehernemu je želel pomagati, da bi ugledal svojo pot in odkril svoj smisel, ne da bi ga povzdigoval ali mu vzbujal lažne upe.
Zaradi izpričane nadarjenosti je ves čas užival spoštovanje slikarskih kolegov, obiskovalcev razstav, kot tudi likovnih kritikov in umetnikov vseh profilov. Prežet z življenjsko modrostjo, s katero se je prepuščal toku življenja, je vedno odgovarjal na stvari, ki so ga motile, opozarjal na nehumano in neutrudno komentiral.

Pogled iz ateljeja; olje

Nepričakovano in mnogo prezgodaj, star komaj 53 Let, je umrl 28. maja 2005; doma, v svoji rojstni hiši, tik po vrnitvi iz zreške likovne kolonije.

Slikanje v spomin na Dušana Lipovca
Pub Pod skalo z glavnim gostilničarjem Miho Resnikom je letos gostil že peto srečanje slikarjev, ki se v mesecu juniju zberejo in slikajo v spomin na kamniškega slikarja Dušana Lipovca. Kako je potekalo letošnje srečanje si lahko preberete s klikom na povezavo, še nekaj dodatnega slikovnega gradiva pa si lahko ogledate na Brankovi Picasa strani, ki je poskrbel tudi za to, da ta prispevek, ki ga sedaj berete, nastaja ob dobri glasbi…

Slikanje enega izmed udeležencev srečanja

Arhiv dosedanjih srečanj iz časopisov, Kamniškega občana in Kamniških novic (sledi dopolnitev; več gradiva doma trenutno nimam)

no images were found

no images were found

Op. V prihodnjih dneh oz. kaj pa jaz vem kdaj, sledi dopolnitev prispevka.

Viri:
1. Dušan Lipovec – Slikarski pesnik narave, Dušan Lipoevc, 1994 (besedilo Milček Komelj)
2. Dušan Lipovec – Impresije slovenske pokrajine, Dušan Lipovec, 1996 (besedilo Milček Komelj)
3. Likovna pričevanja in razmišljanja o kulturi, Dušan Lipovec, 1992 (predvsem intervju Moj motiv je pejsaž, ki ga je z Dušanom Lipovcem opravil Matic Romšak l. 1991; str. 94-98)
4. Likovna pričevanja in razmišljanja o kulturi, Dušan Lipovec, 2004 (predvsem Intervju  z Dušanom Lipovcem, ki ga je  opravilabreda Podbrežnik Vukmir l. 1998; str. 210-213)
5. Kamniški slikar slovenske narave, Dušan Lipovec (1952-2005), In memoriam, dr. Milček Komelj, Kamniški zbornik, 2006
6. Dušan Lipovec, Kamniški zbornik 2000
7. http://pavliha.net/kamnik/article.php?thold=-1&mode=flat&order=0&sid=75

»obvezno« dopolnilo, res priporočam, da si ogledate … s klikom na Dušan Lipovec
in še … Tradicionalna srečanja Pod skalo klik 1 in klik 2