KamAvt

Spoznala sva se nekaj let nazaj. V gasilskem domu v Kamniku. Skupaj sva obiskovala nek tečaj. Vsi so ga poznali, jaz pa… Ne. Zame povsem običajen človek, tak, kot vsi ostali.

Prvič se mi je vse skupaj zazdelo malo čudno, ko smo se dogovarjali za termin opravljanja izpitov, torej ob zaključevanju samega tečaja. Bil je ravno čas pred božično-novoletninmi prazniki. Kot sedaj. Predavatelji, kot tudi tečajniki, smo se pri določanju termina ozirali predvsem nanj. Spomnim se, da je iz torbe ali žepa (ne vem točno) kar naenkrat vzel beležko, beležko, ki je bila pooolna najrazličnejših obveznosti. Dozdevalo se mi je, da ima verjetno kakšno tako službo. Bolj se nisem poglabljala. Me ni zanimalo.

Nato je prišel čas pisnih in ustnih izpitov. Na hodniku smo skupaj čakali na enega izmed njih. Kar naenkrat je začela tuliti sirena. Gasilska sirena. Sirena iz njegovih ust. Res, ne moreš verjeti. Odlično! Da predolgo ne opisujem in ponazarjam izjemnega oponašanja sirene, bom povedala le to. Tisti, ki so bili v tem času v pisarnah gasilskega doma, so prihajali na hodnik. Gledali so, gledali… Se ozirali na vse strani… Napenjali ušesa… A glasu sirene ni bilo več. Tišina. Vrnili so se nazaj v pisarne in sirena se je takoj spet “zbudila”, zatulila. Spet so prišli ven, gledali, poslušali… Nekdo je celo vprašal, če smo kaj slišali sireno (kaj smo odgovorili verjetno ni potrebno pisati), eden izmed njih, pa se je prešerno zasmejal, ko je v svojem vidnem polju zagledal NJEGA. Ves zadovoljen, z nasmehom na obrazu, se je vrnil nazaj k svojemu delu.

Seveda sem bila nad imitacijo “tujca” navdušena tudi sama. Ob zvedavem poslušanju in zrenju z velikimi očmi, sem pozabila na kakršenkoli strah pred izpitom, kaj strah, pozabila sem, zakaj sem sploh prišla v gasilski dom. Pohvalila sem ga, kar nekajkrat. Res, iz čistega navdušenja. Ko me je imela ena izmed tečajnic očitno dovolj (verjetno sem tudi rekla, kaj zanimivo-smešnega, res, nisem ga poznala) me je vprašala: “Ja, ali ga ne poznaš? To je vendar…Ki ga lahko poslušaš… (tu) in vidiš… (tam) …” Počutila sem se, ja, malo čudno…

Še nekajkrat sva se videla, pred kratkim pa spregovorila nekaj besed za vas…

Vitez dobre volje, prazniki in gasilci…

Kako bodo letos praznovali božično – novoletne praznike predsednik države Danilo Türk, Janez Janša, Karel Erjavec, Sašo Peče in nepolitični obraz mojstra za vse Ivan Serpentinšek, mi ni uspelo izvedeti. Uspel pa mi je prav poseben, drugačen, morda celo boljši met. Poleg anekdot iz svojega poklicnega življenja, mi je to skrivnost razkril človek, ki v sebi združuje vse naštete in še več likov.
Pogovarjala sem se z enim najbolj, če ne celo najbolj popularnim in priljubljenim slovenskim imitatorjem ta hip, interpretom znanih in izmišljenih Slovencev, od letošnjega marca sprejetim v imenitno družbo vitezov dobre volje.  Še kdo ugiba in se sprašuje, s kom sem se pogovarjala?
Razvila sem zanimiv klepet s sliko iz Hri-bar-ja in glasom iz Radia Ga ga, Marjanom Šarcem.

Marjan Šarec

Znan si po imitiranju različnih likov, od povsem običajnih ljudi do znanih osebnosti, med katere sodijo tudi politični obrazi. Politične razmere so se s septembrskimi volitvami nekoliko spremenile. Je to že oz. bo v prihodnje vplivalo na tvoje delo?

To je tako kot v življenju, nekomu sonce zatone, drugemu vzide. Zaenkrat se mi bistvena sprememba še ni zgodila. Za imitacijo nasploh ni zanimivih veliko politikov, jih ni bilo v prejšnji vladi in jih tudi v novi verjetno ne bo. V naši državi v bistvu že 17 let krožijo skoraj isti obrazi. Dokler ni nekih prepoznavnih značilnosti, dokler osebe nič posebnega ne naredijo, dokler ljudje politika ne spoznajo sami do te mere, da ga lahko sodijo, imitacija niti ni zanimiva. Tipični primer za to je predsednik države Türk. Šele po enem letu, ko ljudje nekako vedo, kako izgleda, je nastopila reakcija. Vsak lik potrebuje svoj čas, da se razvije, tako sam, kot tudi v moji interpretaciji.
Nekateri liki, na primer Sašo Peče, bodo zagotovo v prihodnje imeli manjšo vlogo, z nekaterimi bom zaključil, prišli bodo novi, ali pa tudi ne, kdo ve.

Privlači te imitiranje t.i. mračnjakov, lažje se vživiš v starejše like. Katerega izmed svojih likov pa imitiraš najrajši in ali je med imitiranimi tudi kak Kamničan?
Za mene je res bolj zanimivo igranje, imitiranje ekscesnih, drugačnih ljudi, rad imam temačne osebe, na primer morilce. Rad se poglobim v njih in odkrivam, kaj je tisto, kar jih sili v to, kar so. Romantičnih ljubimcev in dobrosrčnežev je že tako preveč.
Trenutno najraje imitiram Erjavca. Je ravno dovolj simpatičen, upam le, da ga ne bodo aretirali. Bomo videli. Sicer pa je moj zelo priljubljen lik tudi Serpentinšek.
Prav eksplicitno med imitiranimi ni nobenega Kamničana, seveda pa to ne pomeni, da se kdaj s kakšnim kamniškim imenom ne poigram za lastno zabavo.

S Karlom Erjavcem, ki tvoje delo z navdušenjem spremlja in celo snema tvoje oddaje, sta se osebno srečala na avgustovski gasilski veselici na Gozdu. Nam lahko poveš več o tvoji vlogi pri veselici in o srečanju s človekom, ki ga najraje imitiraš?
Julijsko neurje, ki je pustošilo po naši občini, je najhuje prizadelo vasico Gozd nad Kamnikom. Gasilci iz PGD Šmarce smo bili eni izmed tistih, ki smo odpravljali posledice neurja v prvih dneh. Že takrat se je v nas začelo porajati vprašanje, kako bi še lahko pomagali našim kolegom gasilcem in prizadetim krajanom. Nekaj članov našega društva je dalo idejo, da bi jim pomagali z organiziranjem veselice. To bi sicer gojški gasilci pripravili sami, a v teh spremenjenih okoliščinah, so imeli veliko drugega dela in skrbi. Nekaj malega sem sodeloval pri organiziranju, poklical nekaj gostov in na prireditvi nastopil sam. Veselico je s svojim prihodom popestril tudi pravi Karel Erjavec, skupaj sva nastopila in pozabavala ljudi. Zame osebno je to srečanje predstavljalo prav poseben preizkus samega sebe, sebe v liku Erjavca.
Ponosen sem, da sem lahko sodeloval pri veselici, na kateri se je za obnovo strehe gasilskega doma Gozd zbralo precej denarja in da smo, kolikor se je pač dalo, naredili veselje ljudem.

Pri svojem delu si zagotovo doživel že marsikatero zanimivo prigodo. Nam lahko kakšno zaupaš in ali je morda kakšna povezana z božičem, novim letom?
Pripetilo se mi je že marsikaj, med drugim tudi nastopanje oz. nenastopanje v decembrskem, prazničnem času. Nek klub študentov iz Domžal je na sveti večer, 24. decembra, organiziral predstavo Radio Ga Ga v Domu kulture Kamnik. Meni se je že od vsega začetka zdelo malo čudno, prepričan sem bil, da prav veliko ljudi na tak večer zagotovo ne bo. Kot da že to ne bi bilo dovolj, je začelo še snežiti. Ko smo prišli na kraj predvidene prireditve, je bilo tam le 12 ljudi. Kot znan nergač, a v bistvu človek, ki stoji na realnih tleh, sem godrnjal in godrnjal ter ob idejah drugih, da bi bili lahko kar vsi skupaj na odru, le čakal na blagoslov organizatorjev, da gremo lahko domov. To se je na koncu res zgodilo, razlog za organiziranje prireditve na božični večer pa je bil morda ta, da je bil naš manager ruski režiser, verjetno pravoslavne vere, ki božič praznuje kasneje.
Tragikomičen pripetljaj nedolgo tega je bil nastop za neko podjetje v Lescah. Manager je prišel do mene in mi rekel, da ima slabe novice. Prva je, da so gosti že pijani, česar res ne toleriram preveč, druga pa, da kljub dogovoru nimajo pravega stojala z mikrofonom. Odgovoril sem mu, da če je tako, pa spokamo in gremo domov. Ker je moj manager zelo vztrajen, je vendarle poskusil zadevo urediti. Začela so se pogajanja, pogajanja, pogajanja. Šele kasneje mi je povedal, da so se organizatorji in gostje izredno trudili, da bi nastop izpeljali, neka gospa je klicala na več koncev, če bi kdo vendarle imel stojalo, ki ga potrebujem, ko so le našli človeka, ki ga je imel, je manager tekel ponj po dolgi ulici, medtem pa se je človeku, ki je stojalo posodil, zaradi telefonskega pogovora z nami uničil še nek kliše, ukvarja se namreč s sitotiskom. Zaplet na zaplet, a ob trudu in prizadevanjih vseh, je na koncu brez vinjenih oseb z enourno zamudo uspel prekrasen nastop. Konec dober, vse dobro.

Tretja smešno-žalostna anekdota povezana z mojim delom je z lanskoletnega nastopa v nekem črnuškem gostišču. V lokalu je bil močan hrup, večina je bila pijana. Igral sem še dr. Drnovška, ki se mu je mandat počasi iztekal. Ko se je oglasila koračnica, sem stopal proti odru, eden izmed gostov pa se mi nikakor ni hotel umakniti. V liku Drnovška sem ga odrinil, ta pa me je brcnil nazaj. Nekako sem se le uspel prebiti do odra in začel z nagovorom »Spoštovani«. Hrup se seveda, kar sem tudi pričakoval, ni polegel. Še enkrat sem jih nagovoril z isto besedo, nato pa rekel le še »lahko noč« in v liku Drnovška zapustil oder. Seveda za ta nastop nisem dobil plačila. Moje dostojanstvo je tudi nekaj vredno. Če kdo misli, da bom s tem, ko me bo plačal, počel vse, se moti. Noben ne ve, kakšno zadovoljstvo človek občuti, ko se v takih primerih ne prodaš, ne nastopiš, ampak se usedeš v avto in greš domov.

Doma je tudi sicer vedno prijetno in lepo, predvsem pa ob praznikih, ki so pred nami. Kako si včasih in kako boš letos, kot očka majhne hčerke, preživel božično-novoletne praznike?
Za božič vsako leto okrasimo božični drevešček in postavimo jaslice. V preteklih letih smo šli vedno, oz. vsaj jaz, k polnočnici. Sedaj se s svojo družino udeležim le otroške polnočnice, nato pa gremo k tastu in tašči na božično večerjo oz. sedaj že tradicionalne postrvi.
Tudi novoletne praznike je zame najlepše preživeti doma, z družino. Pred dvema letoma sem sicer povezoval silvestrovanje, a spoznal, da to ni zame in da noben denar v teh praznikih ne odtehta lepih trenutkov, ki jih v tem času preživiš z najbližjimi. Letošnje novo leto bomo z družino in tastom ter taščo pričakali pri nas doma, nekaj dobrega bomo pojedli, nato pa verjetno še pred polnočjo, tako kot lani, spustili ognjemet. Ob polnoči je preveč vsega in ne prideš do izraza.
Na koncu bi vsem Kamničanom rad zaželel vesele praznike. Naj vsak praznuje tako, kot je njemu všeč. Ne ozirajte se na klišeje in tudi v letu, ki prihaja živite po svojih najboljših močeh in zmožnostih.

Za konec še to. Ko sva zapuščala lokal, v katerem je ob jutranji pijači nastalo zgoraj objavljeno, in mi ni dovolil plačati, sem mu rekla: “Ko se naslednjič vidiva, plačam jaz”. On pa mi je odgovoril: “Ja, bova šla kaj pojest”.