KamAvt

»Ko vidiš otroške obraze in lesk v njihovih očeh, ko bi te vsak rad malo pobožal in za brado pocukal, je povsem vseeno ali imaš na glavi kučmo ali škofovsko kapo«

Na Perovem oz. današnji Kovinarski cesti živi odprta knjiga zgodovine te nekdaj prelepe vasice z graščino Perovo oz. Janežičevo graščino v središču. Tokrat smo iz nje »prebrali« nekaj zaprašenih, še neobjavljenih vrstic, ki govorijo o običajih, navadah in življenju Perovljanov v decembrskih in januarskih prazničnih dneh; o miklavževanju, božiču in svetih treh kraljih.

V vsekakor zanimivi, na trenutke smešni knjigi, ki te kaj hitro s Perovega popelje v Kamnik, druga slovenska mesta in v svet, najdeš tudi zgodbe o povsem običajnih ljudeh, ki se znajdejo v vlogi dobrih mož z darili in o nadaljevanju starosvetne koledniške tradicije s Kamniškimi koledniki.

To knjigo, ki jo je vredno včasih odpreti še na drugih straneh smo malo prelistali z Janezom Majcenovičem.

Tradicija Miklavževega obdarovanja otrok v noči s 5. na 6. december je na Slovenskem globoko zakoreninjena. S čim je sv. Miklavž v času vaše mladosti razveseljeval perovske otroke in ali ste ga  na Perovem kdaj videli?

V času mojega otroštva smo sv. Miklavža praznovali v družinskem krogu. Otroci smo mu pisali pisma in bili obdarovani. Darila v večini družin so bila krhlji, orehi, rožiči, prinesel nam je tudi nogavice, druga oblačila oz. tisto, kar smo potrebovali. Moje največje darilo, ki se ga spomnim, so bile sani.

Ne pomnim, da bi na Perovem kdaj v živo videl sv. Miklavža. V dneh pred Miklavževim večerom si ob oknu lahko zagledal le kakšno roko z verigo. Menda je bil to stric Franc Mazovec, ki je, ko smo bili vsi doma, zarožljal pod oknom. Kasneje so se v parklje napravljali bratranci Ivo, Tone in Jože Pšeničny, ki so v večerih pred sv. Miklavžem hodili po vasi.

Ste se Perovljani s sv. Miklavžem srečali kje drugje v Kamniku?

Pred 2. sv. vojno smo šli nekajkrat na Miklavžev sprejem v nekdanji Kamniški dom na Glavnem trgu. V mojem spominu je poleg sv. Miklavža ostal tisti strašni ogenj, ki je gorel (!) na odru. V očetovem naročju sem se tresel od strahu, da bi me parklji ne ugrabili in odnesli v tisti pekel. Še dolgo potem nisem mogel razumeti, kako so se lahko nekatera perovska dekleta, ki jih je doletela ta usoda, ob tem tako dobrovoljno smejala. V račun mi ni šlo tudi to, da so jih parklji v ogenj odnesli tudi po dvakrat, trikrat… Takrat so se v meni zbudili nekateri dvomi.

Med vojno je bila policijska ura in sv. Miklavž je postal še bolj intimen družinski praznik, kot je bil do tedaj. »Po svobodi« se spomnim, da je bilo v šolski telovadnici (o.š. Toma Brejca) še dvakrat organizirano miklavževanje, ki smo se ga udeležili tudi perovski otroci. Tisti Miklavž je imel škofovsko palico, ni imel križa na kapi, prinesel pa nam je pomaranče. Večina otrok jih je takrat videla prvič v življenju, a žal jih nekateri, »nepravi«, niso uspeli poskusiti. Sv. Miklavž jim jih je še pred tem vzel nazaj in ti, sedaj odrasli, otroci še danes niso navdušeni nad nobenim od treh dobrih prazničnih mož. Grenki spomini iz otroških let nikoli ne zbledijo.

S prihodom dedka Mraza se je sv. Miklavž praviloma umaknil v ilegalo. V nekaterih družinah so ga kljub temu še vedno organizirali. Sadnikarjev muzej je imel škofovsko opravo, ki jo je posodili nekaterim zanesljivim ljudem. Moja tašča, gospa Tilka Steletova, je bila ena izmed tistih, ki je miklavževanje nekajkrat organizirala, vsakokrat so jo tudi prijavili in plačati je morala globo. O tem, kako so Steletovi otroci šli na Miklavžev večer v Ljubljano piše mama Mija (Mija Majcenovič) v svoji knjigi Odsevi minulih dni. Dogajanja v varnem zavetju družine Tozon kamniški špiclji niso uspeli registrirati.

Ste se tudi vi kdaj znašli v vlogi sv. Miklavža in v spremstvu angelov, simbola dobrega, in parklji, utelešenjem vsega zlega, z darili naslikali nasmeh na obrazu majhnim in malo večjim otrokom?

Okrog leta 1950 je sv. Miklavža v hiši današnje okrepčevalnice De Cecca organizirala Golobova mama, ki smo ji pravili gospa Loni. Takrat sem se prvič v družbi angelčkov znašel v vlogi svetnika, znanega po svoji darežljivosti. Ker takrat časi za sv. Miklavža niso bili najbolj primerni, je bila gospa Loni seveda prijavljena. Plačati je morala precej visoko globo in zanimivo, na zaslišanju je energično trdila, da me je oblekla sama in da je bila moja vloga le prebrati nekaj besed, ki jih je prav tako napisala sama. Mene zato niso zasliševali.

Kasneje, v samostojni Sloveniji, leta 1995, so organizirali miklavževanje pevci mešanega zbora Lubnik v Škofji Loki. Dobil sem prelepo škofovsko opravo, ki jo je organizator Tomaž Tozon dobil pod pogojem, da je kasneje Miklavža – mene posodil še v Ljubljano. Imel sem spremstvo prekrasnih angelčkov, med katerimi je bil le eden z napako. Ta škofjeloški moški angelček z neobrito brado je bil že kar malo križan s parkljem.

Čez nekaj dni sem res nastopil še v Ljubljani. Tam sem bil še lepši sv. Miklavž, lepo so me oblekli, našminkali, mi podaljšali brado. Ko sem šel lepo urejen po stopnicah frančiškanske cerkve navzdol proti Tromostovju, me je skoraj zadela kap, ko so se iz popolne teme po žici pripeljali parklji, »hudiči grdi«. Je kar zatulilo. Tako sem se ustrašil, da so se mi kolena tresla še nekaj časa. Nikoli ne bom pozabil nagovora takratnega ljubljanskega podžupana. Ko ni vedel, kako bi me naslovil, sem mu dal poduk, da sv. Miklavž ni niti tovariš niti gospod, ampak je samo sv. Miklavž.

Še enkrat sem bil sv. Miklavž v škofovih zavodih v Šentvidu, kjer sem moral obdariti tudi profesorico, pianistko in organistko gospo Tozon. Rekel sem ji: »Draga Mirjam, Sv. Miklavž te ima tako rad, da ne bo nobene kazni.« Ona pa mi je odgovorila: »O, ti grda mrha ti.« Tako se je smejala, da so ji tekle solze. In publika tudi.

Kaj pa kučma in bela brada? Vam je ta oprava tuja?

Večkrat kasneje, v 50, 60… -tih letih, sem bil po službeni dolžnosti dedek Mraz na šolah v Kamniku, Domžalah in tudi v Ljubljani. Obdaroval sem otroke uslužbencev, kot tudi uslužbence same. Na Centru srednjih šol v Domžalah je bilo precej naporno. Celotna ekipa je običajno tudi kaj popila, zato so organizatorji dedka Mraza in spremstvo dostavili na dom. Ne da bi nas zanašalo, ampak bali so se za nas.

V vlogi sv. Miklavža in tudi dedka Mraza sem rad nastopil. Ko vidiš tiste otroške obraze, lesk v njihovih očeh, ko bi te vsak rad malo pobožal in za brado pocukal, ti je povsem vseeno ali imaš na glavi kučmo ali škofovsko kapo. Niso pa mi všeč božički. Ti z našimi, slovenskimi, navadami nimajo nobene zveze, ne logike. Res pa je, da smo nekoč sv. Miklavža in dedka Mraza doživljali v času, ko še ni bilo vse skomercializirano, Miklavž je predstavljal svetnikovo zgodbo, ki je imel močno socialno noto.

Kako pa ste na starem Perovem praznovali božične praznike?

Vsi iz moje generacije starejših mladincev, ki počasi korakamo proti 100, smo vedno nabirali mah za jaslice. Pred 2. sv. vojno se ne spomnim, da bi na Perovem videl kakšno božično oz. novoletno jelko, medtem ko so imeli jaslice v vsaki družini. Že omenjeni stric Franc Mazovec je vedno na sveti večer odnesel smrečico na družinski grob in prižgal svečo. To navado ohranjajo mnogi še danes.

Božični in novoletni drevešček sta prišla na Perovo z nemško okupacijo. Ker jih »po svobodi« za božič še nismo mogli in smeli kupiti, smo jih domov nosili na skrivaj. Za novo leto je bilo že drugače. Lahko si dobil vse, tako dreveščke, kot tudi pomaranče. Prelepi so spomini na prve polnočnice, ko se je končala 2. svetovna vojna. Takrat še ni bilo omejitve zvonjenja in podobno. Perovljani  oz. prava perovska klapa pa smo k polnočnici, tako kot v šolo, cerkev in kino, hodili skupaj. Najbolj mi je v spominu ostala prva polnočnica. Iz celotne okolice, tudi iz Palovč in Kratne so se ljudje zgrinjali na Šutno. Imeli so zanimive bakle. Dele kolesarskih gum so privezali na kole, gorelo je krasno in malo manj prijetno dišalo. V času, ko še ni bilo razsvetljave in je skupaj po visokem snegu hodila gruča ljudi z baklami, je bilo to zelo zanimivo. Še bolj je bilo takšne navade občutiti po okoliških vaseh, na primer v Homcu, Tunjicah, Tuhinjski dolini. Luč in zvonjenje sta pomenila konec vojne in prav zaradi tega so bili tisti božiči, čeprav marsičesa nismo imeli, res lepi. Ko se je začelo »petardiranje« se je duh božiča – praznik družine, luči, svetlobe in predvsem miru, izgubil.

Še vedno na vratih perovskih hiš vidimo napis 20+G+M+B+08. So po starem Perovem kdaj hodili tudi sveti trije kralji?

Na Perovem se od vseh kolednikov, božičnih kot začetnikov slovenske dramatike, novoletnih, po katerih so koledniki dobili ime /calendae/, svečniških, jurjevskih, štefanovskih, svetojernejskih in trikraljevskih, spomnim le slednjih. Šlo je za otroško zadevo. Izdelali smo papirnate krone, trikraljevsko zvezdo, Boltežarja smo namazali s sajami. Ta se je posebno rad naslonil na lica deklet, branil pa se ni pustiti sledov niti na fantih. Najlepši sveti trije kralji, ki so kdaj hodili po naši vasi, so bili spet bratranci Pšeničnyjevi. Dobro so peli. Peli so tudi kolednice, mnogih danes ne poznamo več. Včasih so imeli celo kamelo v spremstvu.

Koledniki niso le tisti, ki nabirajo popevaje darove o božiču, novem letu, sv. treh kraljih in svečnici, ampak tudi ljudje, ki iz istega namena zapojejo pred hišami ali v njih ob različnih praznikih in ob drugih prilikah. Torej tudi vi kot nekdanji član Kamniških kolednikov, o katerih ste leta 2000 že pisali v Kamniškem zborniku.

Ko smo se zbrali Tomaž Plahutnik, Rok Lap in jaz v glasbenem triu (dva pevca in citre), smo se poimenovali Kamniški koledniki. Šli smo po svetu in res prepevali tudi kolednice. Takrat sem moral preučiti preteklost koledovanja in ob tem ugotovil, da so zbiratelji narodnega blaga (dva Franceta Steleta, eden iz Šutne, drugi iz Tunjic, pa Mazovec iz Perovega, Križnik iz Motnika, Trobevšek iz Vrhpolj in še kdo) proti koncu 19. in v začetku 20. stoletju v kamniški okolici nabrali pravo bogastvo le-teh. Veliko sem o kolednikih in kolednicah izvedel iz Štrekljeve zbirke, knjig Zmage Kumer in Nika Kureta. Nas, Kamniške kolednike, je pravzaprav vzgajal že stranjski župnik France Gačnik, pri njem smo prepevali božične, novoletne in trikraljevske kolednice. Kamniški koledniki smo začeli svoje koledovanje leta 1989 na farnem proščenju pri sv. Jerneju na Opčinah nad Trstom, takrat smo bili jernejevski koledniki. Začeli smo nabirati »kilometrino« doma in po svetu, to in onstran meje, po vseh celinah…

Nekoč smo zapeli trikraljevsko kolednico v Ziljski dolini, tam jo je pred davnimi leti zapisal France Marolt. Domačini so nas resno in zbrano poslušali, na koncu pa so nam rekli: »Vi jo kar prepevajte, to našo trikraljevsko kolednico! Prepevajte jo na koncertih po vsem svetu in ob vsakem letnem času! Pri nas pa smemo to pesem peti samo na praznik sv. treh kraljev.«

Zadnja leta je na kamniškem spet zaživelo trikraljevsko koledovanje. Vesel sem, da se vzorno nadaljuje trikraljevska tradicija. Prepričan sem, da tako lepo urejenih svetih treh kraljev, ki so hkrati še odlični pevci s prelepimi glasovi, drugje ne najdeš.

Je že tako, tudi Perovljani (ali Perovčani) čutimo pripadnost Kamniku, mestu z dušo in zgodovino…