KamAvt

Zbudiš se v prekrasno jutro. Sonce, toplo je, lepo, vse te kar kliče ven. Kam?  Kratek klepet z MR in edina želja –  tokrat južno od Kamnika. Komaj se dobro zaveš, že se pelješ proti … Notranjski.

S krasnim vodičem, domačinom z Grahovega (kjer je župnikoval tudi Janez Jalen) sem se torej odpeljala iz Kamnika. Do Cerkniškega jezera, k vodi, požiralnikom, pravljici, v Rakov Škocjan… 

In še preden sem uspela napisati in objaviti tekst v nadaljevanju (dodatek k prej objavljenim slikam), že sem doživela prijetno presenečenje… Komentar g. Milana Medena in znova… lepo, zelo lepo o našem Lojzetu Perku. Hvala.

In kako je izgledal moj včerajšnji izlet…

Notranjska, Cerkniško jezero, Slivnica, Cerknica...

Najprej v Grahovo, od tam pa k jezeru – Cerkniškemu jezeru.  Vožnja mimo Žerovnice, nekoč imenovane Prašičje vasi, ki je veljala za eno najbolj sprtih notranjskih vasi. Danes je povsem nasprotno, ta stara vas, s podolgovatimi hišami, ki stojijo  druga poleg druge, je ena najbolj složnih vasi. Ves čas se oziraš okrog, iščeš jezero, a ker je v tem času presahnilo, se moraš zadovoljiti z opisovanjem vodiča. Ta čim bolj nazorno skuša prikazati meje, »zelene« (drevesa, grmovja…) meje jezera, tega prečudovitega jezera, na katerega so Notranjci tako zelo ponosni. No, upam, da smo nanj ponosni vsi Slovenci. Kratek postanek pri Strženu, voda, prvi stik z notranjsko zemljo, prepustiš se pokrajini… Po dolgem času poprimeš za fotoaparat, nekaj posnetkov, lepih posnetkov (čeprav tam je še lepše) in že se pelješ naprej.

Stržen

Mimo vasi Otok. Kako zanimivo. Nisem si mislila, da kaj takega obstaja tudi pri nas. To je kraj, kateremu se zelo redko, a vendarle pripeti, da je (ko se jezero »zbudi«, »vstane« in »raste«…) povsem odrezan od sveta, postane otok. In kaj me je tako zelo presenetilo? To, da so nekoč Cerkničani na ta “otok” pošiljali tatove in druge, ki si jih niso ravno najbolj želeli v svoji družbi. Na to poleg imena Otok , ki sicer ni goli otok, nazorno opozarja še nekaj. Kar nekaj ljudi, ki danes živi tu, ima namreč pomenljiv priimek – Mulec. 

Po Cerkniškem polju, po in ob požiralnikih...

Le nekaj metrov naprej in že si v Zadnjem kraju, v kraju, kjer voda (če) presahne nazadnje. Moramo priznati, Notranjci res znajo izbirati imena svojim krajem, svojim posebnostim, svojim značilnostim… Sledi sprehod, sprehod po »jezeru«, ki je trenutno travnik in po katerem skače žab… Različno cvetje, trsje, trava, ki so jo v sušnih obdobjih, letih  kupovali celo Gorenjci (takrat je bilo kraško Cerkniško polje povsem pokošeno, danes je bolj zaraščeno), nekaj vode – jezero, čolnički, drevaki, deblaki (vse gre samo na vesla), pogled na Slivnico, veliko turistov (tudi tujih) in že smo pri požiralnikih. Pri Rešetu. Opazuješ, gledaš, se čudiš, zdaj vse suho, sicer pa tu »nevarna« voda, ki je že marsikoga potegnila vase. In seveda – to boste zagotovo slišali, če boste prišli v te kraje, se srečali s tamkajšnjimi prebivalci. Če ne ob ogledu makete Cerkniškega jezera, zagotovo ne boste ušli tej pravljici ob pogledu na okoliške hribe. Karlovški in Štebrški grad, sovraštvo med rodbinama, mladi Šteberčanov sin se zaljubi v hčerko Karlovčana, ljubezen, snubitev, Štebrčanova zahteva, skrivni nočni obiski, pomoč Karlovčanke z lučjo, a njen zlobni oče, premakne luč, požiralna jama, Karlovica in… (preberite celotno pravljico o nesrečni ljubezni s klikom na naprej). Sprehodiš se še naprej, po »hribih in dolinah«, naletiš tudi na okostje kakšne ribe, ki je zamudila odhod v »spodnje jezero« in … voda. Kaj voda, po kapljicah do samega notranjskega »morja«. Živahno. Zelo živahno. Sledil je še ogled čebelarskega muzeja na prostem, nato…

Čebelarski muzej na prostem

Kratek predah… Kosilo. Potem pa še “spust” v Rakov Škocjan. Vabilu (naprej…) se vedno odzovem, le da včasih potrebujem malo več časa. Najprej k Malemu naravnemu mostu – res enkratno, nato še k Velikemu. Saj kar ne vem, kako bi ju opisala. Resnično, poglejte si slike, ampak to ni to. Pridite, obiščite in oglejte si ju sami, ko je in ko ni vode, večkrat…

V Rakovem Škocjanu

Prijeten izlet se je kar prehitro zaključil, za videti je, vsaj tako pravi moj vodič, še ogromno, ampak morala sem nazaj v Kamnik. In… 🙂 povsod je lepo, a doma je najlepše!

Hvala MR, odlično je bilo. Prihodnjič pa torej skok na Snežnik, tista žaga, tista cerkev, tisto… Morda celo obisk Martinjaka?

Še preden sem napisala utrip včerajšnjega dne, že me je pričakal komentar g. Milana Medena. In, enega izmed njegovih »svežih« You tube-ov – 2. del (govori tudi o našem/njihovem Lojzetu Perku), bom kar sem prilepila.

 Lojze Perko, ki je nosil prelepo Notranjsko v svojem srcu…

Še slikovno gradivo…

Op.: Če je kod kakšna napaka, prosim, brez zamere. Popravito jo pa le…