KamAvt

Spoznajmo očeta kamniškega častnega občana Jožeta Berleca, ki bo letos septembra praznoval častitljivih 90. let. O svojem očetu Jerneju Berlecu, ki se je boril tako na ruski kot italijanski fronti med 1. svetovno vojno in se nato pridružil še Maistrovemu boju za slovensko severno mejo, Jože Berlec pripoveduje zelo ponosno, polno, lepo ga je poslušati…

Jernej Berlec, leta 1904 (Foto:Aparnik)

Jernej Berlec, oče kamniškega častnega občana Jožeta Berleca, se je rodil 5. septembra 1890 na Šutni 68 v Kamniku. Tu je živel do svojega 15 leta, se izučil za čevljarja, nato pa šel v Trst, kjer  je do leta 1910 delal kot pomočnik čevljarja. Z 20 leti je moral tako kot tudi vsi ostali moški na služenje vojaškega roka. Ker je sodil pod ljubljanski okoliš, je junija 1910 vstopil v Ljubljanski pešpolk 17. Služenje vojske je v takratni državi Avstro-Ogrski, kamor je sodilo ozemlje naše Slovenije, za pehoto trajalo 4 leta. V tem času se je njihov polk izredno moderniziral, kupili so jim kolesa in s tem so postali prvi ljubljansko – avstrijski kolesarski polk.

Ljubljanski pešpolk 17, 1912

Začetek 1. Svetovne vojne in odhod na rusko fronto

Leta 1914, ko bi se služenje vojske moralo končati in so vojaki že komaj čakali, da se vrnejo domov, se je začela 1. sv. vojna. Kot izredno usposobljene in dobro izurjene so jih takoj poslali na rusko fronto, v Karpate (nekatere slovenske polke so poslali tudi v Galicijo; vse na rusko fronto). Jernej Berlec je bil v Karpatih več kot eno leto in po besedah njegovega sina Jožeta o tem obdobju nikoli ni govoril prav rad. Ne glede na to, pa mu je zaupal vsaj tri zanimive prigode…

Jernej Berlec je rad povedal, kako lepa, globoka, rahla, črna zemlja je bila pod Karpati. Uporabiti ni bilo potrebno nobenega orodja, da si »kaj« zakopal. Enkrat so njegov polk in drugi slovanski vojaki oz. vojaki Avstro-Ogrske doživeli topovski napad Rusov. Padli so v jamo, zasula jih je prst in nikakor se niso mogli izkopati iz nje. Življenja pod zemljo so jih rešili šele avstroogrski vojaki, ki so do njih prišli po dolgih štirih dneh. Ob vnovičnem ugledu luči sveta, so jih preplavili nepopisljivi občutki.

V Karpatih je bilo veliko divjih čebel. Ko so slovanski vojaki »podili« Ruse in Kozake, 14 dni zasedali njihova ozemlja, prišli že zelo daleč, so se čebele iznenada obrnile proti njim. Vse kar so si priborili oz. zasedli v dolgih, napornih 14 dnevih, so izgubili v pičlih treh dneh. Ne samo da so izgubili že osvojeno, udarila jih je še lakota. Eden izmed lačnih slovanskih vojakov je prišel do ideje, da bi iz panjev teh divjih čebel, ki so jih imele na drevesih, »ukradli« med in se z njim borili (še) proti lakoti. Vsi so mu sledili in… Čebele so opikale vse, bili so tako zabuhli, da niso spoznali niti drug drugega. Ampak, vsaj lačni niso bili!

Najbolj fino so se slovenski, kot tudi ruski in drugi slovanski vojaki na ruski fronti imeli za božič, leta 1914. Za dva dni so namreč takrat Avstrijci in Rusi sklenili premirje. Avstrogrski (med njimi Slovenci) in ruski vojaki so se dobili skupaj, se rokovali, pogovarjali, zabavali, Rusi so Slovencem in drugim slovanskim vojakom dali vodko in kruh, Slovenci pa njim cigarete. Menjava, solidarnost, pomoč! Ta dva dni so tako zelo lepo živeli… Ko je bilo premirja konec, so vojaki ene in druge strani govorili: »A zdaj bomo pa te, s katerimi smo tako prijatelji, streljali?! Saj nam niso nič naredili….«

Zadnjih 300 dni?!, 1913

Odhod na Soško fronto

Ko so avstrijski oficirji to ugotovili oz. ko so spoznali, da se Slovani težko borijo drug proti drugem, so vse slovanske polke, ko je Italija napovedala vojno Avstriji (1915), prestavili na italijansko fronto. Da Slovani »ne maramo« Italijanov, so se avstrijski oficirji dobro zavedali. Polk, v katerem se je boril Jernej Berlec je bil prestavljen na Soško fronto ter se tu boril med letoma 1915 in 1916. Veljali so za enoto, ki je bila najbolje oborožena (to dokazuje fotografija, ki jo je Jože Berlec na prošnjo kobariškega muzeja tja poslal ter ima za muzej in slovensko zgodovino kot edina taka fotografija, izredno veliko vrednost). Septembra 1916 so nato polk z Jernejem Berlecem poslali v Južne Tirole, kjer so se pripravljali na preboj, do katerega pa na koncu ni prišlo.

Zanimivo –»smešen« je še en spomin Jožeta Berleca na besede njegovega očeta in italijansko fronto. Vsi avstroogrski vojaki so morali nositi brke. Jernej Berlec (in še kar nekaj drugih) nad njimi ni bil prav nič navdušen. Enkrat si jih je namerno polovico požgal v upanju, da mu bodo dovolili obriti še preostalo polovico, a ni imel te sreče. Skoraj mesec dni je hodil le s polovico t.i. mustač, s katerimi naj bi slovenski vojaki po mnenju Avstrijcev izgledali bolj junaški, bolj podobni Bosancem, ki so se jih Italijani izredno bali.

Soška fronta, 1915 (dragocena fotografija, ki jo pa zaslugi Jožeta Berleca lahko vidite tudi v kobariškem muzeju)

Kar 8 let Jernej in ostali vojaki njegovega polka niso dobili vojaškega dopusta, svoj mesec so dočakali šele septembra 1918 in konec vojne tako dočakali doma. Da je konec vojne, kar niso mogli verjeti.

Potem je bil Jernej Berlec še 3 mesece pri vaških stražah, ki so vojakom pobirale orožje, skrbeli, da se ni kradlo in …

Še v boj za severno mejo

Večkrat je Jože Berlec spraševal svojega očeta: »Po vsem tem kar si doživel, si se januarja 1918 javil še k Maistrovim borcem! Kaj nisi imel dovolj 8 let?!« Ta pa mu je odgovoril: »Mogel sem malo povrniti Avstrijcem. Za vse kar so hudega naredili nam, Slovanom, ko so nas postavljali v prve vrste. Nič nam niso pomagali, drugače bi bilo padlih veliko manj. Slovani, moji prijatelji, so padali, Avstrijci pa dobivali kolajne, visoke kolajne….« Ni jih bilo malo, ki so razmišljali podobno…

Jernej Berlec se je javil še k Maistrovim borcem

15. pešpolk in Jernej Berlec so v Maribor prišli novembra 1918 in šli potem skupaj s srbsko vojsko zasedat Koroško. Ko je bilo konec te njihove ofenzive, so polk Jerneja Berleca poslali nazaj v Ljubljano. Čez nekaj mesecev so jih demobilizirali, Jernej Berlec je začel delati v vojaškem Arzenalu, v čevljarski delavnici in varčeval… Dokler iz svoje hiše v Kamniku ni izselil štirih družin, ki so jih tam naselili drugi, ni mogel živeti doma. Leta 1920 se je končno lahko vselil v svojo hišo, v  Arzenalu z »denarjem«, ki ga je tam zaslužil, kupil orodje, usnje in ostale čevljarske potrebščine ter uredil delavnico in odprl čevljarsko obrt. V njej je vedno delalo 4 do 5 ljudi, Jernej Berlec, dva vajenca in dva pomočnika. Prodajali so na kamniškem in drugih semnjih, delali so tudi za Srbijo…

Čevljarska delavnica vojaškega Arzenala v Ljubljani,1919, kjer je Jernej Berlec delal kot mojster

Še nekaj fotografij…

Zapisano po pripovedovanju Jožeta Berleca

Fotografije: arhiv Jožeta Berleca