Ob petju Cicibanov se orosijo oči
Vsak torek ob 17. uri se v prostorih DKD Solidarnost Kamnik nad kavarno Veronika dobivajo 3 do 6 let stari pevci in pevke oz. otroški pevski zbor Cicibani. Pod vodstvom zborovodkinje Marine Aparnik ne prepevajo, ne igrajo na najrazličnejše glasbene instrumente in ne poslušajo glasbe le otroci, temveč tudi njihove mamice in očki, babice… oz. drugi spremljevalci.
Težko je napisati, kako ob tem vsi neizmerno uživajo in kako ob tem uživaš sam. To so občutki, ki jih moraš preprosto doživeti.
Z nekaj utrinki z včerajšnje vaje, vam želim vsaj malce približati njihovo zabavo in vas popeljati stran od vsakodnevnih skrbi ter obveznosti. Za nekaj trenutkov se zato prepustite temu harmonično lepemu, otroškemu, nedolžnemu, pozitivnemu svetu.
Skupaj z otroki prepevajo tudi starši, babice...
Otroci so se hitro spoprijateljili s fotoaparatom in kamero ter sproščeno zapeli več pesmi, brez treme nastopili solo, zaigrali na glasbene instrumente, tako v sedečem kot v pokončnem položaju na izviren način poslušali glasbo, se ob zanimivem razlaganju in vprašanjih Marine Aparnik o gozdnih in drugih živalih ter plodovih naučili marsikaj novega in za nagrado ob koncu ure domov odšli vsak s svojo majhno sivo miško.
Fotoaparata in kamere so se otroci hitro privadili
Kako se vsakega nastopa "svojih" otrok razveseli zborovodkinja Marina Aparnik
Z instrumenti
Ob zaključku je vsak dobil miško
Otroci so se Marini Aparnik lepo zahvalili za podarjeno miško
Povsem za konec še malo bolj oseben dodatek, ki ga res moram zapisati.
Ob pogledu na eno izmed pojočih babic z vnučko se nisem spomnila le lepih trenutkov, ki sem jih sama kot majhna deklica preživljala s svojo babico in pokojnim dedkom, spomnila sem se tudi včerajšnjega prijetnega jutranjega klepeta ob kavi z nekim starejšim Kamničanom. Z oznako “nekim” ne mislim “kar enim” Kamničanom (nasprotno!), tako sem zaradi nadaljnje vsebine prispevka zapisala z namenom, da zavarujem njegovo ime in hkrati postavim mejo zasebnosti, ki sem jo še pripravljena deliti z vami.
Ob odhodu iz lokala mimo skupine mojih sovrstnikov me je ta “neki Kamničan” vprašal, če mi ni nič nerodno. “Zakaj?”, je bil moj odgovor, on pa je z rahlim nasmeškom na obrazu rekel:”Kot bi prišel s svojo vnukinjo.” Poudarjati, da mi ni bilo niti najmanj nerodno in da sem bila, nasprotno, tega srečanja nadvse vesela, nimam namena. Ampak te njegove besede o vnukinji… Tako so mi segle v srce, da sem ob glasnem razmišljanju ob skupni poti proti domu odpotovala v svet, v katerem bi bil on moj dedek. V bistvu sem se z besedami “Adijo dedek!” ob najinem slovesu kar enostransko odločila, da ga vzamem za dedka. Čuden je ta posel – enostranska razglasitev nekega človeka za svojega dedka. Ampak, meni je všeč. Tako posel, kot novi dedek!