Home > stari KamAvt > S Kamnika v “Kamnik”

S Kamnika v “Kamnik”

oktober 23rd, 2008

Pišem še povsem pod vtisom doživetja izpred nekaj ur, torej včerajšnjega dne, včerajšnjega večera. Gre za dan, ki ga zagotovo ne bom (kar tako?) pozabila.

Srečala in spoznala sem se namreč s človekom, ki ni Kamničan, a o Kamniku in Kamničanih ve ogromno. Mnogo, mnogo več od mene oz. upam si reči, da tudi veliko več od marsikaterga mojega rojaka. V prijetnem klepetu sva se z gostiteljem dotaknila številnih kamniških tem – predvsem Kamnika, v najširšem pomenu besede, nekoč in danes -, njegove kamniške rodbine in se spomnila več kamniških in komendskih imen – od Staneta Cudermana, Emilijana Cevca, Staneta Gabrovca, Mihe Maleša, Mirka Juterška, družine Perko, župana Smolnikarja, Iva Zormana, Marka Lesarja in še bi lahko naštevala. Slišala sem zanimive zgodbe, izvedela veliko novega, dobila nekaj neverjetnega in doživela nekaj nepozabnega…

Povedati moram še nekaj. Zame velik dosežek! Prvič se mi je zgodilo, da večji del pogovora nisem gledala kot “tele v nova vrata” oz. prvič se mi je zgodilo, da sem pogovoru o Kamniku lahko vsaj sledila. Še sedaj komaj verjamem.

Ko iz Kamnika oz. Perovega prideš na "Perovo"

Ob prihoduv ljubljanski dom me je pozdravila domača slika

Po več predhodnih telefonskih klicih sva se s sogovornikom, g. Janezem Lombergarjem,  le uspela dogovoriti za srečanje. Seveda s točno določenim namenom (o tem boste več lahko prebrali v prvi polovici prihodnjega meseca), a večer oz. dobri dve uri klepeta sta prinesli veliko več, kot le opravljene telefonsko dogovorjene formalnosti. Nekaj izsekov prenašam na blog.

Najprej zelo kratka predstavitev g. Lombergarja. Je umetnostni zgodovinar, zapriseženi televizijec, sedaj vodja izobraževanja za področje televizije na RTV Sloveniji. Njegov oče, France Lombergar, je bil rojen v Kamniku oz. natančneje na Perovem, kamor je Janez v svojih otroških letih kot mariborski fant prihajal na počitnice. Kamnik je nato še večkrat obiskal, predvsem ob snemanju različnih televizijskih oddaj.

Janez Lombergar - kraljevsko

Janez Lombergar - kraljevsko

Ob prihodu sva si z g. Lombergarjem najprej segla v roke, nato pa sem ga za nekaj časa postavila na “stranski tir”. Ja, prišla me je pozdravit njegova psička. Ta ima za seboj pestro življensko zgodbo, preživela je že marsikaj in po dvakratnem bivanju v zavetišču je le našla topel in prijazen dom – dom Janeza Lombergarja. Vsakomur se enkrat nasmehne sreča! Najprej sem jo pobožala, ko sem se želela usesti k sogovorniku na veličasten star stol ob še bolj veličastni mizi v še bolj veličastni sobi – knjižnici, me je od te misli odvrnila s ponujeno desno taco in, ko sem to z resnim namenom poskušala storiti še enkrat, mi je stopila na nogo, se nato ulegla na hrbet in… Ja, trajalo je še kar nekaj časa, da sem se končno usedla. Le kaj si je mislil g. Lombergar?! Ko sem se končno “posvetila” (joj, joj) svojemu gostitelju, sem mu izročila manjšo – gorenjsko in študentsko – pozornost, ki se je, vsaj mislim, izkazala za kar dobro izbiro. Če verjamete ali ne – razveselil se je “svojih” jabolk. Jabolk iz hiše, iz katere izvirajo njegove korenine po očetovi strani.

Nato sva začela s pogovorom oz. on z govorom, jaz s poslušanjem. Zgodba na zgodbo, spomin na spomin, slika na sliko, beseda na besedo, ideja na idejo, presenečenje na presenečenje…  O marsičem bom v prihodnje na blogu (in tudi drugje) še pisala. Seveda ni šlo brez nadaljnih dogovorov in nekaj obljub. V glavnem – nisva se videla zadnjič!

Stein

Stein - Kamnik

Občutek za čas sem ob tako zanimivem pripovedovanju oz. celotnem srečanju povsem izgubila in lahko se le zahvalim telefonskemu klicu, ki me je spomnil, da je že zdavnaj napočil čas, da se poslovim. Ni šlo zlahka, a po še nekaj minutah oz. ja, dobri uri, nama je le uspelo.

Ober Stein

Ober Stein - Zgornji Kamnik

Sedaj sledi bistvo. To, zaradi česar pišem. Presenetilo me je, da človek, ki ni Kamničan, to v bistvu je. Ne le da ogromno o Kamniku ve in da to rad pove ter da pozna oz. je poznal veliko Kamničanov, njegov dom je poln Kamnika. Bogata knjižnica, ki se je ne da enostavno opisati (to moraš videti) je polna kamniških knjig, na stenah vidiš kamniške slike, kamniške ljudi… Predstavljal mi je kamniške knjige, me spraševal, če jih poznam in mi bil pripravljen dati vse. Kar bi želela. Težko je verjeti, sama še sedaj ne morem, vendar g. Lombergar mi je zaupal od svojega (unikatnega) družinskega albuma do Valavasorjevih slik, ki jih sedaj objavljam. Kdor me pozna, ve, koliko in zakaj mi te slike nekaj pomenijo. Valvasorjeve slike Kamnika in predvsem Perovega sem že nekaj časa iskala; v obliki, da bi jih lahko odnesla domov. Včeraj sem jih povsem nepričakovano dobila, jih skenirala in danes objavila. Sedaj jih na enostaven način, z domačega naslonjača, lahko vidi vsak. Verjetno, vsaj upam, s temi slikami odgovarjam tudi nekaj ljudem, ki Perovo vidijo oz. želijo videti na levem bregu Kamniške Bistrice.

Ko sem g. Lombergarja vprašala, kako mi lahko zaupa, da mi izroča pravo bogastvo, mi je odgovoril nekako tako: “Ko vidim človeka, vem.” Ja, ne vem kaj naj rečem. Prvič sva se srečala in dobila sem… neverjetno! Na drugi strani se čudim tudi sama sebi. Kako sem se upala vse to vzeti? Mislim, da sem bila v neke vrste šoku in da sem se tega, kaj nesem domov, zavedala šele na sami poti domov. No, saj, če me vprašate kako sem prišla domov, vam iskreno povem, da ne vem.

Perau

Perau - Perovo (Janežičeva graščina)

Ober Perau

Ober Perau - Zgornje Perovo (Šmolčeva graščina)

Categories: stari KamAvt Tags:
Comments are closed.