Home > stari KamAvt > Pesniška uvertura

Pesniška uvertura

november 22nd, 2008 Leave a comment Go to comments

V teh dneh (in nočeh), ko poslušam in sebi ter drugim prebiram verze kamniškega pesnika, z imenom, življenjem in delom katerega se bomo preko bloga pobliže seznanili prihodnji petek, me vseskozi zbadajo z besedami, naj vsaj za uvod k čez nekaj dni v spletni vrtinec vrženemu pisanju o prepovedanem, a zato toliko bolj poznanemu in branemu pesniku, objavim eno svojo nevezano besedo. Vztrajno, dolgotrajno, na trenutke tudi nadležno prigovarjanje, me je prepričalo. Pred njih sem položila del svojega “neprepovedanega pesniškega opusa” (beri: pesmi, ki jih dovolim v branje tudi drugim) in jim prepustila ožji izbor. Zadnji korak – končno izbiro pesmi iz ožjega izbora, ki me seveda ni presenetil (je pač tako, da ljudje radi berejo/ berete jasne, nedvomljive, preproste… pesmi) – sem pridržala zase. Izbrala sem pesem o brezi, ki je privrela (v dveh pomenih te besede) iz mene pred dobrima dvema letoma, ko… Boste prebrali.

In zakaj sem izbrala ravno to pesem? Zato, ker poleg (nepretirane) izpovedi vsebuje tudi sporočilo (v tistem obdobju mojega ustvarjanja so ta še zelo neposredna, direktna, vsem vidna), ki je, vsaj zame, še vedno in povsod aktualno. 

Pri tem bi lahko, v tem primeru mojo brezo, z delčkom spremenjenimi in dodanimi verzi (o kapitalu, pa pogledih in razgledih, ki izginjajo ter interesih velikih in odločujočih, ki bi se morali, dejansko ali pa vsaj z upoštevanjem razuma, za dosego vsesplošnega dobra, umakniti pred besedami malih) z lahkoto preimenovali tudi v “hrib, kjer smo se nekoč sankali”, v “travnik, ki ga kmalu ne bo več”, v “zid, ki vzame svetlobo, toploto, vse”…

Breza; vir: http://bosnic.com/Slike/691060.jpg

Breza; vir: http://bosnic.com/Slike/691060.jpg

Brezino slovo (10. april 2006)

Mladost, radost, življenje…

Oh, kje je zdaj to?

Kako bilo je lepo!

Teh prekrasnih dvajset let! Veselje!

 

Nič več pomladi, poletja, jeseni, zime!

Nič več zelenja, cvetenja, barvanja, razgaljanja.

Nič več družbe ptic,

nič več gostovanja čebelic,

nič več skrivanja mačjih krasotic,

nič več snežnih polic.

Teh prekrasnih dvajset let! Veselje!

 

Doba gradenj, kamen povsod!

Kaj je zdaj to?

Kako včasih bilo je lepo?

Uničiti vse, kar zelenega nudi nam svod!

 

Ponujala senco sem v vročih vam dneh,

vam vsak dan namenila nasmeh,

vas hladila,

vas z listjem zasipavala,

vas s kisikom bogatila,

vas pred pločevino varovala.

Teh prekrasnih dvajset let! Veselje!

 

In zdaj ste vzeli mi življenje, moj ponos!

Zakaj? Zakaj zdaj?

Strokovnjak mi pravi:

“Tvoja moč, niti orkan ti bil ne bi kos”.

 

Bolečina me razjeda,

moje okončine so, oh, kje… Beda!

Kako malo sem bila vam vredna,

kako zaničevana,

kako malo nekaterim vidna,

kako nečastno posekana.

Teh prekrasnih dvajset let! Veselje!

 

Kako dolgo že pokojen je moj sadni sosed!

Koga je motil? Zakaj?

Ni ga več, ne bo ga več, nikoli več!

Sprašujem se: “Kdo naslednji pušča zadnjo sled?!”

 

In drugod še vedno šopirijo se moje sovrstnice,

zeleno si tančico nadele bodo slavnostno. Krasotice!

Še kar veselo živijo,

še kar, le krajših rok, zelenijo,

še kar v družbi ljudi pomlad slavijo,

še kar naravomrznežem življenje grenijo.

Teh prekrasnih dvajset let! Veselje!

 

Ljudje! Naredite nekaj zase. To je moj nasvet!

Zakaj? Se sprašujete zakaj?

Pripeljite moje vrste bitje in

preprečite betonski svet!

Categories: stari KamAvt Tags:
  1. No comments yet.
  1. No trackbacks yet.