Zelo na kratko iz Sarajeva
Ker sem v teh dneh zelo na tesnem s časom, ko “skačem” sem in tja in pozabim skoraj in celo sama nase, le nekaj besed o tridnevnem izletu v prestolnico Bosne in Hercegovine.
Odhod iz Kamnika v zgodnjih sobotnih urah in prihod nazaj v Slovenijo v ponedeljek.
Ob vožnji od hrvaško – bosanske meje do Sarajeva se ti ob pogledu iz avta hočeš ali nočeš zastavi vprašanje, pred koliko leti je bilo tako pri nas, v Sloveniji, v Kamniku. Mislim, da je potrebno pogledati kar precej v zgodovino, ponekod tudi v čas, ko mene še ni bilo. Vidiš hišo, kar nekaj sto metrov nič, spet nekaj hiš… Več cest, zgradb je v gradnji. Vse je nekako prazno, zeleno – pusto (a vendar zeleno!), nepozidano – predvsem slednje je v Sloveniji, pa tudi v Kamniku vedno večja in vedno bolj pomembna vrednota, dobrina. A nič prijetno ni, ko pomisliš, da ti kraji niso in marsikateri nikoli ali pa vsaj še kar nekaj časa ne bodo pozidani iz razlogov, ki si jih ne želimo slišati. Eden izmed teh je, da so številni kraji na prostranih poljih in travnikih še vedno »ograjeni« s trakom in opremljeni s tablo »Pazi! Mine!« Sprva si začuden tudi, ko po desetih neometanih, nepokritih, pomanjkljivo zgrajenih in zapuščenih hišah končno le zagledaš eno, ki nekako izgleda podobna hiši in v kateri bivajo ljudje. Ja, žal, bilo je pač tako, da se ljudje, saj vemo zakaj, po jugoslovanski vojni v
devetdesetih letih niso več vrnili v svoje domove in so kasneje graditelji novih hiš opeko ter strešnike z zapuščenih hiš preprosto prenesli na svoje, nove in na drugi lokaciji. Seveda v marsikateri pomanjkljivo zgrajeni hiši, kljub vsemu živijo ljudje – pa ne tisti, ki so v teh hišah živeli pred vojno, v njih so se naselili drugi. Bolj ko se bližaš Sarajevu in s cirilice prehajaš na latinico, več je hiš, lepše so, bolj je pozidano… A znova! Ko zagledaš stanovanjske bloke in velike luknje v njih, ponekod zakrpane, ponekod ne; ko slišiš, da si nekaj let po vojni v eni izmed močno preluknjanih stavb s ceste lahko videl, kako mama kuha in kako se otrok igra – ne moreš verjeti! Marsikaj sem slišala, marsikaj videla, tako na televiziji kot preko neposrednih pogovorov z ljudmi, a vendar – to moraš videti!
Preidimo k lepšemu. Preidimo k lepemu Sarajevu, Sarajevu, ki me je tako očaral, da ga bom zagotovo še kdaj obiskala. Baščaršija, minareti, džamije, trgovinice s prijaznimi prodajalci, ko govoriš slovensko in ti oni odgovarjajo bosansko, vse razumeš, ko kupuješ stare in malo manj stare spominke (z maskotami, skodelicami in razglednicami se radi vračajo v preteklost, vse do sarajevskih zimskih olimpijskih iger leta 1984, pa seveda tudi Tita), prijaznost v hostlu, na tržnici, povsod, ko ob pogledu na za nas smešne, tj. vsaj
polovične cene nekaterih oblačil na tržnicah, preprosto nimaš srca, da bi poskušal še »barantati«, ko se po dolgem času prekršiš in poješ (pač moraš – »čevape i burek« naroči vsak »Slovenac« in imaš kasneje zaradi tega kar nekaj težav) okusne bosanske čevapčiče s kajmakom in sirnico (po slovensko sirov burek), ko se sprehodiš po muzeju nekdanjega tipičnega bivališča muslimanov, ko smo v Sloveniji priča obsežnim razpravam džamija v Ljubljani da ali ne, tu pa v enem mestu vidiš džamije, mošeje, sinagogo, pravoslavne in
katoliško cerkev, ko bos s šamijo na glavi po vstopu skozi vrata za ženske na toplih preprogah vidiš klanjajoče se muslimane v s korani bogati džamiji, ogled mostu in kraja, kjer je bil ustreljen avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand in naj bi bil, vsaj uradno, povod za začetek 1. sv. vojne, prijeten občutek in toplota ob večnem ognju v spomin žrtvam v 2. sv. vojni na Ulici maršala Tita, večerna vožnja s tramvajem, ki te, ne da bi imel tak namen, pripelje v Ilidžo, kraj zabave za mlade in kjer ob poslušanju
prave bosanske glasbe, vidiš veliko urejenih fantov in precej manj deklet, obisk Vrela Bosne in svež zrak ob sprehodu po prijetno urejenih poteh in za konec še pogled na lepo belo pokopališče Kovači, kjer še danes stoji straža v čast velikega predsednika Alije Izetbegovića ter kjer se ob pogledu na spomenike mladih, zelo mladih ljudi padlih za domovino zaveš nesmiselnosti vojne… To je le kratek izsek iz prijetnega izleta izlit na blog.
Lepo, lepo, lepo! Pila in pili smo vodo s »studenčka« na Baščaršiji – torej Sarajevo, vrnem/o se!
no images were found
no images were found