Home > stari KamAvt > Razredniku

Razredniku

november 6th, 2008

Danes mineva že 4 leta odkar med nami ni velikega Človeka – prof. Antona Toneta Bočka. Kot dijakinja njegove zadnje generacije, ki ji je bil razrednik (2000-2004), sem pomislila, da je morda prav, da mu namenim nekaj vrstic. Začela sem obujati spomine, prvič po njegovi smrti lahko pogledala slike razreda, fotografije iz maturantskega izleta, knjigo maturantov, njegov portret in celo prebrala nekrolog, ki ga je v Kamniški občan (19. november 2004) napisala Tina Romšak. Tokrat niso tekle solze, tekle so besede…
Začela bom z zahvalo, ki smo jo razredniku, prof. Bočku, prebrali na maturantskem plesu, ko  si nihče izmed nas dijakov niti v sanjah ni mislil, da se bomo že čez manj kot pol leta od njega poslovili za vedno. Mislim, da zelo na kratko pove kdo in kakšen Človek je bil prof. Bočko.

  
Zahvala razredniku!

Še danes se dobro spominjamo dne, ko smo se prvič srečali, še nezaupljivo pozdravili in tiho posedli vsak v svojo klop. Zavedali smo se, da boste Vi tisti človek, ki nas bo spremljal skozi vsa štiri leta, za katera smo vedeli, da nikakor ne bodo lahka. Toda z Vami, vašo skrbjo, vedno dobrodošlimi nasveti, duhovitimi pripombami in zaščito pred sovražno zbornico, smo uvideli, da je bil začetni strah odveč. Resnično, postali ste naš drugi oče! Ta štiri leta so bila z vašo pomočjo nepozabna in polna smeha. Z žalostnim srcem se poslavljamo od Vas in Vam želimo vse najboljše. Hvala za vse,                

vaši Lopovi

Za katedrom. Slika in komentar iz Knjige maturantov 2004

Za katedrom. Slika in komentar iz Knjige maturantov 2004

Ko sem razmišljala, kako bi najbolje predstavila prof. Bočka, mi je v roke prišel nekrolog Tine Romšak, objavljen v Kamniškem občanu 19. novembra 2004. Napisan je tako oz. še mnogo boljše, kot bi ga napisala sama, zato sem se odločila, da ga preprosto »prilepim« in sama dodam le nekaj svojih »dopolnil« in spominov.

Spominu profesorja Toneta Bočka
V torek, 9. novembra smo se na neveljskem pokopališču poslovili od profesorja Toneta Bočka.

Julijskemu neurju ni ušel niti prof. Bočko, zato, žal, poškodovana slika

Julijskemu neurju ni ušel niti prof. Bočko, zato, žal, poškodovana slika

V nekaterih šolah se spletajo posebne vezi: med učiteljskimi tovariši – sintagma je stara, predvojna, pomeni pa strpnost, spoštovanje in pomoč kolegom v stiski – ali med učitelji in dijaki, katerih medsebojna naklonjenost, če je bila grajena na radosti skupnega dela, lahko traja vse življenje. Veliko tako dragocenih povezav je še živih v današnjem, včasih tako presneto izpraznjenem svetu. To tolaži… Tudi ob odhodu dragega kolega Bočka.
V Kamnik se je preselil iz rodnih Trbovelj, mlad zgodovinar, kmečko-knapovski sin. Sedi obeh stanov so se mu odkrivale v značaju: tradicionalne etične vrednote njegove verne matere in očetova proletarska upornost. Na knapovski stan svojega rodu je bil še posebej ponosen.
Rodil se je 23. januarja 1945, maturiral na Trboveljski gimnaziji in na ljubljanski univerzi študiral zgodovino ter sociologijo. Diplomiral je 1969. leta in se kot štipendist zaposlil v domačem mestu, sprva na osnovni, nato na srednji šoli. V jeseni 1978 se začenja njegovo kamniško obdobje. Na gimnaziji je začel poučevati zgodovino, temelje državljanske in družbene ureditve SFRJ, samoupravljanje, kasneje tudi filozofijo in sociologijo – širok spekter družboslovnih predmetov, katerih vsebine je vedno posredoval s kritično, a pošteno distanco ter z zelo pogumno, odkrito interpretacijo. Med dijaki in kolegi je Bočko, kot smo ga imenovali, veljal za izrednega poštenjaka, človeka, ki ni bil brez napak, a ponosen, včasih celo jeznorit razpravljalec o aktualnih temah političnega vsakdanjika.
Bočko je bil strokovnjak na svojem področju. Zaljubljen v antiko. Stara Grčija mu je pomenila idealiteto vseh moralnih, čustvenih in racionalnih vzgibov in ravnanj.
Generacije dijakov je učil, mnogim je bil tudi razrednik. Predvsem s temi dijaki je ustvarjal posrečeno simbiozo. Na ekskurzijah, zlasti maturantskih, so dijaki dozorevali tudi ob njem in ga znali sprejeti. Četudi je sam kdaj klonil, so odraščali in spoznavali, da življenje ne oblikujejo samo vzponi, da je le to tudi splet ljubezni in bolečine, zmag in porazov.
Bočko je bil samosvoj značaj. Včasih upornik brez razloga, a globoko doživljajoč človek. V posebnih trenutkih je moral biti sam, sogovornik ga ni zadovoljil, ker ni mogel vstopiti v svet njegovih stisk in samote.
Bil je izredno nadarjen študent na zgodovini. Ob drugačnih razmerah bi bila morda njegova življenjska pot srečnejša. A prepričana sem, da je v celoti izpolnil svoje poslanstvo. Generacijam dijakov je poleg obsežnega znanja dal polno mero srca, vsem, tudi dekletom, čeprav mnoge zaradi njegove navidezne zajedljivosti in ironije niso razbrala, da je to le poziv k razmišljanju, čutenju, stran od pogrešnosti vsakdanjika.
Žal mi je, da se takole poslavljam od Bočka. Dolga leta šolskega življenja smo bili prijateljski sopotniki. Spoštovali smo drug drugega in si pogosto stali ob strani. Ne samo ob veselju, tudi ob porazih. Mnogi so ga znali sprejeti, ga razumeti in mu tudi pomagati, čeprav, ponosen, kot je bil, tega ni nikoli zahteval ali želel.
Kljub temu, da je v prsih nosil »pekel« al nebo, je bil edinstven profesor, ki mladim ni posredoval zgolj predmetne tematike, ampak dobršno mero spoznanj, da življenje ni le bela pravljica, temveč tudi trpka resničnost.
Prof. Bočko je dijake pripravljal na različna tekmovanja, kjer so celo v zveznem merilu (v takratni Jugoslaviji) dobivali prve nagrade. Bil je mentor mladim raziskovalcem, ki so na državnih tekmovanjih uspevali s svojimi nalogami. Sodeloval je na simpozijih o Frančišku Mihu Paglavcu, ob 500-letnici frančiškanskega samostana v Kamniku, uredil zbornik ob 50-letnici gimnazije Rudolfa Maistra. Bil je mentor mladim profesorjem. Njega samega pa je napredovanje v nazive mentor, svetovalec, svetnik, ki smo ga profesorji prejeli kot priznanje za dolgoletno zvesto delo, po krivici obšlo. Tudi to je bilo njegovo tiho ponižanje. Šele let 2002 je po več kot treh desetletjih pedagoškega dela dosegel srednjo stopnjo – svetovalec.
Nekoč sem v gimnazijskem zborniku pisala o učiteljskih legendah, ki ne bodo izginile iz spomina: profesorjih Ziki, Slugi in Verstovšku. Prepričana pa sem, da postaja taka legenda tudi prof. Bočko, saj brez njega ne more biti zgodovine kamniške gimnazije.

TINA ROMŠAK  

Še nekaj spominov…
Profesor se predstavi

Izrezek iz edine skupinske slike razreda, na kateri smo skupaj z razrednikom

Izrezek iz edine skupinske slike razreda, na kateri smo skupaj z razrednikom

Prvi gimnazijski dan. Na stopnicah šolske avle smo sedeli maloštevilni poznani in mnogo številčnejši nepoznani obrazi. Verjetno je večina izmed nas nestrpno pričakovala, da končno spoznamo svoje nove sošolce in predvsem, da izvemo, kdo bo naš novi razrednik. V avli se je končno zaslišal ravnateljičin glas. »1. b – razrednik prof. Anton Bočko«. B- jevci smo vstali s klopi in pot do učilnice 48 nadaljevali za hitro hodečim profesorjem. Ko smo se posedli v šolske klopi, je sledila zanimiva Bočkova predstavitev. Nekako tako: »Nisem Bučko, Bačko ali Bičko, ampak sem Bočko. In, ko pridete do zbornice, ne recite, ali lahko pokličete Bočkota, ampak Bočka. Mendavendar so vas v osnovni šoli naučili sklanjati. In jaz nimam nič skupnega z Bočkom, madžarskim plemičem (če se pravilno spominjam, sicer me prosim popravite), ki ima postavljen spomenik, moj oče je bil »navaden« knap.«

 

Kasneje, čez približno pol leta, leto, je k svoji predstavitvi v smehu dodal še eno zanimivost: »Niti tega ne vem, kdaj sem bil rojen«. Imel je namreč dva rojstna lista in s tem partizanski (23.1.) in nemški (25.1.) rojstni dan. Praznoval je (kolikor pač je) le enega, in sicer partizanskega.

"Uganeta kje sem?", se je glasilo vprašanje, ko nama je s sošolko pokazal to sliko

"Uganeta kje sem?", se je glasilo vprašanje, ko nama je s sošolko pokazal to sliko

 

Razumeti ga, ženske in nogomet

Na brniškem letališču. Letenja se je bal… Pa tudi nad dolgo vožnjo z avtobusi ni bil pretirano navdušen

Na brniškem letališču. Letenja se je bal… Pa tudi nad dolgo vožnjo z avtobusi ni bil pretirano navdušen

Bolj kot redna predavanja zgodovine, so bila zanimiva in poučna vsa njegova ostala predavanja. A le, če si ga razumel oz. če si si njegove besede vsaj zapomnil. Besede so bile res velike in mlad človek – »otrok«, jih le stežka oz. ne more razumeti. Kasneje v življenju se njegovih besed spomniš in spoznaš, kaj nam je ta veliki mož v bistvu takrat želel povedati. Poleg naukov za življenje, več odsekov iz svoje življenjske poti, na podlagi katerih si se lahko vsaj malo približal njegovemu svetu, nam je ničkolikokrat odpiral poglede na svet s povsem drugega zornega kota in nam stvari, ki so se nam zdele povsem samoumevne in nesmiselne za kakršnokoli razpravo, postavil na glavo.
Svojevrsten odnos do dijakinj?! Žensk res ni maral? Marsikaj nam je rekel. Marsikaj je o ženskah povedal. Res je, da smo bile vse, če je za to obstajala vsaj najmanjša možnost, na koncu ice. Res je, da je pripovedoval o tem, da so vse slabe stvari ženskega spola, da je razlagal, da moški žensk sploh ne potrebujejo, da je večkrat vzdihnil »ah, spet ženska«, da se je smejal ob težavah peteršiljčkove mame, da je bila kriva vedno ženska… A mislim, da je bila to zgolj njegova zabava. Užival je v tem. V odzivih žensk na njegove besede. Mislil ni nič žalega. Sošolka je enkrat zanimivo rekla: »Mislim, da nas ima še rajši kot fante.« Sama lahko rečem, da nas je imel vsaj enako rad, kot nasprotni spol. Nič ni imel proti ženskam. In, kako (lepo) je govoril o svoji mami…
Nogomet je bila njegova velika strast. Privrženec angleškega nogometa, z dijaki se je rad pogovarjal o prihodnjih tekmah, o izidih le-teh, redno stavil in imel posebno mesto za tistega, ki je nogomet treniral. Njegove besede o nogometu so bile vedno posredovane na nevsiljiv način in vedno z velikim razumevanjem (čas pogovora) do žensk. Znal je biti tudi smešno piker, na primer z nasvetom sošolcu domžalskega kluba, da bo za njih veliko boljše, če igrišče raje preorjejo in posadijo krompir. In zagotovo nam je vsaj enkrat v letu povedal, kako je prišlo do nogometa – 10 učencev in profesor; morda se je v tej zgodbi videl tudi sam.

Biti na sliki - ne!, sam pa je rad slikal

Biti na sliki - ne!, sam pa je rad slikal

 

Neizmerna ljubezen do hčerke
Prof. Bočko je bil v mojih očeh dolgo časa »le« profesor, »le« razrednik. Odnos dijak:profesor, odnos dijak:razrednik. Verjetno je res, da ima za dijake prof. Bočka beseda razrednik drugačen, večji, globlji pomen, kot za tiste, ki so imeli oz. imajo druge razrednike. A vendar sem ga do takrat verjetno videla podobno, kot ostali sošolci. Kot velikega profesorja, človeka, ki ogromno ve, ki je izredno dobrega srca, duhovitega, čustvenega, razumevajočega, popustljivega, včasih tudi nepotrebno sitnega… Na maturantskem izletu pa sem ga začutila drugače, verjetno (ne vem) še globlje od ostalih sošolcev.
Po dolgi, vroči in naporni vožnji z landroverji po tunizijskih sipinah in več postankih ter ogledih, smo v večernih urah prispeli do podzemnega hotela v Matmati. Sama sem šla proti sobi, ko sem za majhno mizico zagledala zamišljenega prof. Bočka, ki je s komolci naslonjen na nogah zrl v prazno in kadil. Ker nisem mogla kar tako mimo, sem ga trapasto, a nekaj je bilo potrebno reči, vprašala, kako je kaj. S povsem drugačnim glasom kot sicer, nekako tihim, zamolklim, mi je odgovoril: »Ali ne vidiš! Sem mislil, da ne bom prišel do sem. Nisi nič opazila?« Roko na srce, do takrat, pa je bil že četrti dan, razrednika nisem niti opazila. Njegove besede in način izpovedi mi je segel globoko. Ko mi je potožil o svojem počutju, me je močno stisnilo pri srcu. Izrekla sem mu sicer nekaj vzpodbudnih besed, čeprav je bilo glede na slišano težko.

V hotelu v Matmati

V hotelu v Matmati

Vrnili smo se na sever Tunizije, v Hammamet. Še danes ne vem kako, a očitno je tako moralo biti, sem znova sama (zelo nenavadno) hitela po hotelu. V baru oz. velikem prostoru za zabave, sem za mizo v podobnem položaju kot v Matmati zagledala profesorja samega. Zastala sem, se usedla poleg in ga vprašala, kako se počuti. Preslišal me je in otožno-veselo rekel, da ima danes njegova hčerka rojstni dan. Začel mi je pripovedovati o njej. Tako lepo, tako čustveno, s tako ljubeznijo… Tega se ne da opisati. Ko začutiš njegovo žalost in srečo hkrati. Ko zagledaš in razumeš veliko bolečino na dnu in veselje, ki to prekriva. Ko v njegovih očeh vidiš nekaj več. Ko povežeš med seboj vse življenjske zgodbe in izkušnje, ki jih je pripovedoval celemu razredu. Ko ga v bistvu začneš razumeti.
Hčerko je imel tako zelo rad, zanjo bi storil prav vse, a ji tega, kot je povedal, ni znal pokazati. Na koncu je dodal, da je bil že večkrat ravno na dan njenega rojstnega dne na maturantskem izletu in da ji ni mogel niti voščiti. Ob tem stavku sem se zdramila in mu takoj ponudila svoj mobitel, saj ga sam ni imel. A me je ta skromni človek žalostno zavrnil, da nima njene telefonske številke. Še naprej mi je z vsem srcem pripovedoval o njej, a sama sem bila z mislimi že povsem drugje. Izkoristila sem priložnost (k mizi je prisedlo več sošolcev), se na hitro poslovila in z edino mislijo, da se danes nujno mora slišati s svojo hčerko, drvela k sošolki. Slednja, za katero sem vedela, da je edina, ki bi pri uresničitvi razrednikove želje lahko pomagala, je ob pozni uri (21:20 v Tuniziji, 22:20 v Sloveniji) s telefonskim klicem v Kamnik hčerkino domačo telefonsko številko res dobila. Spomnim se, da sem jo s kemičnim svinčnikom napisala kar na stegno svoje noge, nato pa smo skupaj s še dvema sošolkama tekle proti razredniku. Ta je še vedno sedel za isto mizo, v še številčnejši družbi, in mislim da takoj, ko me je zagledal, vedel, da imam telefonsko številko. Le spogledala sva se, pokimala sem, on pa je vsem ob mizi zaupal, da ima danes njegova hčerka rojstni dan. Naša podrazredničarka, druga  spremljevalka na maturantskem izletu, je predlagala, da bi hčerki še zapeli. Vtipkali smo telefonsko številko, a v prvem poskusu nismo imeli sreče. Nato smo vtipkali številko mobitela in ob tej pozni uri, ko je obstajal upravičen strah, da ne bo nič (manjkalo je le nekaj minut do 23:00 ure po slovenskem času), se je hčerka oglasila. Prijeten klepet,… voščilo… in na koncu še naša pesmica »Happy birthday«.

Vedno velika skrb in pozornost… Preden smo odšli na maturantsko ekskurzijo, je vsakemu izročil zemljevid in osnovne podatke o Tuniziji

Vedno velika skrb in pozornost… Preden smo odšli na maturantsko ekskurzijo, je vsakemu izročil zemljevid in osnovne podatke o Tuniziji

Vedno velika skrb in pozornost… Preden smo odšli na maturantsko ekskurzijo, je vsakemu izročil zemljevid in osnovne podatke o Tuniziji

Vedno velika skrb in pozornost… Preden smo odšli na maturantsko ekskurzijo, je vsakemu izročil zemljevid in osnovne podatke o Tuniziji

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lepo je bilo nam okrog in zagotovo (o tem sem se prepričala, ko se mi je naslednji dan za »presenečenje«, kot je to poimenoval, celo zahvalil) tudi skromnemu profesorju Bočku, od takrat poleg profesorja, razrednika…zame nekaj več.

Kot, da bi čutil…

Naslovnica zbornika ob 50 - letnici kamniške gimnazije, katerega avtor je prof. Bočko

Naslovnica zbornika ob 50 - letnici kamniške gimnazije, katerega avtor je prof. Bočko

Bilo je konec prve ure priprav zgodovine na maturo. Na poti proti zbornici, se je ustavil pri moji mizi, me ogovoril in izmenjala sva nekaj besed glede maturantskega plesa, ki je potekal teden dni prej. Nato je iznenada zamenjal temo pogovora in vprašal, kje je v zdravstvenem domu lekarna. Začudeno sem ga pogledala, to je opazil in zato nadaljeval z opisovanjem zdravstvenih težav, s katerimi se je spopadal v zadnjem času. Odgovorila sem mu na vprašanje in mu svetovala naj obišče zdravnika. Odgovoril mi je, da mu tako ali tako ne morejo pomagati in da je sedaj naredil že vse, kar je želel. Z nasmehom na obrazu je dodal, da bo kmalu postal še dedek. Edino, kar mu je še preostalo in si želi, je rekel, je to da zaključi z nami (svojim razredom). Ker take izjave ne moreš oz. nočeš vzeti resno, sem mu ob ostrem nasprotovanju najprej naštela nekaj stvari, ki jih mora nujno še storiti oz. jih morajo storiti drugi ter zaključila na malo šaljiv način, a dejansko sem mislila povsem resno, da če misli, da bo s tem postal legenda, se moti. Ker je že, je živa legenda. Nasmejal se je, nič ni rekel in pot nadaljeval proti zbornici.

Ena izmed velikih lopovščin, ki smo mu jo ušpičili in pri kateri sem odigrala glavno vlogo

Portret profesorja, ki ga je (po mojem mnenju odlično) naslikala sošolka AZ in smo ga profesorju uokvirjenega izročili ob zaključku 4. letnika (fotokopijo hranim)

Portret profesorja, ki ga je (po mojem mnenju odlično) naslikala sošolka AZ in smo ga profesorju uokvirjenega izročili ob zaključku 4. letnika (fotokopijo hranim)

Profesorji so vsako našo odsotnost od pouka vestno zapisovali v dnevnik. Naši starši pa so morali v določnem času to odsotnost opravičiti. V nasprotnem primeru je razrednik v dnevnik z barvnim markerjem različno število ur označil oz. obarval kot neopravičene ure. Na koncu vsakega redovalnega obdobja je poleg pregleda ocen sledil tudi pregled oz. seštevek odsotnosti za vsakega posameznega dijaka. In ta »častna« naloga preštevanja opravičenih in neopravičenih ur, ki jo je sprva opravljal profesor sam, je po ne vem kakšnem ključu že v zadnjem semestru 1. letnika pripadla meni. Izbrala sem še nekaj pomagačev, ure smo sešteli, vpisala sem jih v razpredelnico in jih oddala. Seznamu je prof. Bočko vedno zaupal, ni ga pregledoval, temveč je podatke le prepisal v za to predvideno mesto v dnevniku.
V 1. in 2. letniku pri preštevanju ni bilo nikakršnih težav. Ure so bile hitro seštete, delo enostavno, rezultati nogometni (2 opr., 0 neopr.). Neupravičenih ur skoraj ni bilo. V 3. letniku pa se je začelo… Z nogometnih smo prešli na rokometne, z rokometnih na košarkaške in s teh na »joj mene« rezultate. In kaj sedaj? Nekaj je bilo potrebno storiti. Sprejeti dobro, pametno odločitev. A kakšno? Opominov bi bilo ob resničnem prikazu podatkov veliko, preveč. Kaj opominov, naš številčen razred z 31 glavami bi se močno razredčil. Čas pisanja vzgojnih ukrepov bi bil ob upoštevanju vedno novih in novih predpisov ter navodil profesorjem, ki jih prof. Bočku niti malo ni oboževal (večkrat je poudaril, da ni tajnica, temveč profesor), zelo dolg. Slabe volje bi bili mi, dijaki, razočarani naši starši in nejevoljen prof. Bočko. Poleg tega bi bil profesor nad nami tudi močno razočaran, prizadet, vsako našo napako je vedno povsem neupravičeno pripisoval svoji krivdi. Spomnila sem se tudi, kako mu je bilo vedno hudo, ko so profesorji, kljub temu da smo jih prosili, naj naše kikse obdržijo zase in Bočka ne obremenjujejo, »izdajali«. In sedaj naj ga obremenjujem še jaz? In ni res, da bi lahko vsi mislili nanj, ko smo se odločali za »špricanje«; to so povsem druge razmere in potrebe.
Ampak, biti je potrebno pošten. Goljufija je grda stvar. Če ti nekdo izkaže zaupanje, ga ne smeš razočarati… In Bočku veliko pomenijo tradicionalne, prave vrednote.

Po posvetu s sošolci in rešitvi svoje notranje razcepljenosti je po dolgem, tehtnem razmisleku kocka padla. Ja, za dobro vseh bo potrebno uporabiti računski operaciji: minus in deljenje. Res zahvala in čestitke tistemu, ki ju je izumil. Najprej smo odštevali, sredi 3. letnika prišli na deljenje, ob koncu le tega celo na deljenje s številom 3. Številke so tako postale sprejemljive, prva oddaja lažnega spiska težka, nato vedno lažje, na koncu kot, da ne bi bilo nič. Le do štiri opomini, vedno drugi nosilci teh »priznanj« in nasmejani obrazi ob pogledu poročil o semestrskem uspehu. Dokler…

Prav poseben je bil njegov nasmeh, ko je koga slikal v ne ravno najbolj običajnem položaju, a zgodilo se je tudi, da se je še prej tudi sam ujel v fotografski objektiv

Prav poseben je bil njegov nasmeh, ko je koga slikal v ne ravno najbolj običajnem položaju, a zgodilo se je tudi, da se je še prej tudi sam ujel v fotografski objektiv

Na šolo pride inšpekcija. In seveda, nič presenetljivega, našega barvitega in tekstovno bogatega dnevnika niso mogli spregledati. Še več, vzeli so ga s seboj. V podroben pregled. Ko sem slišalo to novico… Vedela sem, vedeli smo… Kriza. Dolge noči, upor vetra na poti v šolo in nejasen pogled profesorju v oči. Dnevnik se po nekaj dneh vrne, razrednik stopi z njim v razred in eden izmed sošolcev ga vpraša, če je bilo vse v redu. Razred je preplavil smeh, profesor pa je resno, glasno, zelo glasno, zelo, zelo glasno rekel: »Nič ne štima!«. Jezen, slabe volje, mrkega obraza. A meni ni rekel ničesar. Počutila sem se kot največja prevarantka, baraba oz. lopov, kakor nas je sam poimenoval in redno naslavljal. Najraje bi se pogreznila v tla. Razrednik se je, tako kot tudi ob vsaki naši drugi lopovščini, po velikem hipnem razburjenju in burnem odzivu kmalu umiril, dal vtis, da vse razume in že svetlo gledal naprej. 
Kmalu je sledil zaključek naslednjega redovalnega obdobja. Od misli, da bi še kdaj opravljala nalogo preštevanja ur (in še marsičesa drugega), sem se že zdavnaj poslovila. Prof. Bočko pride v razred, usede se za kateder in me resno pokliče k sebi. Z zadnje vrste sem prav počasi korakala proti tabli, v glavi pa so mi bliskale strele vprašanj, kaj tokrat želi od mene. Smejal se je. Zaprl je dnevnik, v katerega je pravkar vpisal uro razredne ure, ga dvignil in ga pomolil proti meni. Nič mi ni bilo jasno. »Boš pripravila seznam,« je rekel v velelno-vprašalnem stavku. Nasmejala sem se še sama, vzela dnevnik in… Misel in namen, da bi tokrat sestavila pošten in pravilen spisek, sta bila močna. Zelo močna. Tudi zaradi neke vrste  »oddolžitve«. A na drugi strani… ali ni bil morda tudi njemu všeč tako sestavljen spisek? Ali se mu že pred tem ni nič zdelo čudno, bilo je vendar očitno? Ali ni njegov namen prav ta, da ponovno sestavim podoben spisek? No, ob seštevku na koncu, ki je bil ponovno ogrooomen, odločitev ni bila težka. Z mojim načinom seštevanja oz. pravilneje odštevanja in deljenja neopravičenih ur sem nadaljevala. Zvestoba do groba in, ko se Janezek nekaj nauči, Janezek zna. In pridobljeno znanje, rad uporablja!
Še to. Inšpekcije ni bilo več.
Končno pa, v bistvu sem se pri seštevanju ur oz. zapisu le-teh le nehote zmotila.
p.s. Morda me je za moja dejanja vendarle na nek način kaznoval. Na način, na kakršnega je znal le on, na način, na kakršnega nas je vedno kaznoval, na način, s katerim smo se kaznovani vedno strinjali, na način, ki sploh ni bilo kaznovanje.
Običajno mi je izostanke opravičeval ne da bi mu sploh predložila opravičilo. Včasih tudi neupravičeno. Enkrat pa se je, ko je v dnevniku zagledal moje ime in ob njem številko 1, zmagovalno nasmejal in rekel: »Neopravičena!«. Pogledal me je in s širokim nasmehom na obrazu že barval mojo prvo (in zadnjo) enko. Med tem kratkim dejanjem, se je še dvakrat ozrl proti meni, sama pa sem ga le gledala, se smejala in si z roko na zdravniškem opravičilu mislila: »Dajte si duška!«

Ko se je, zanimivo, hotel slikati in pred fotoaparat dobesedno zvlekel nekoga drugega

Ko se je, zanimivo, hotel slikati in pred fotoaparat dobesedno zvlekel nekoga drugega

Zaključila bom z njegovim stavkom, ki ga je namenil zadnji (najbolj naporni) generaciji svojih dijakov v knjigi maturantov. Skromno kot vedno, a velikega pomena. Mislim, da nazorno pokaže, kako smo se imeli skupaj. Zapisal je…
»Bili ste dobri in zli, vendar vas imam rad in za življenje SREČNO!«

Categories: stari KamAvt Tags:
Comments are closed.