Fotografa Franc in Stane Aparnik
Atelje Aparnik je v Kamniku več kot pol stoletja opravljal fotografsko obrt, od leta 1895 do 1953. Oče in sin, Franc in Stane Aparnik, sta imela pomembno vlogo pri vpeljevanju, razvijanju fotografije v kamniškem okolišu ter pri njeni vse večji popularnosti med ljudmi. Zapustila sta dragoceno dediščino, ki nam omogoča raziskovanje Kamnika in njegovih prebivalcev z različnih vidikov.
Po 58 letih se je družinska fotografska tradicija, tako kot se je zgodilo tudi pri družinah Vengar na Bledu, Pelikan v Celju ter Kunc in Rovšek v Ljubljani, žal končala.
Družina Aparnik; sestra Filipina, žena Justina, sin Stane, fotograf Franc Aparnik; ok. 1935
Franc Aparnik – vpeljevanje, razvijanje in populariziranje fotografije v kamniškem okolišu in bogata dediščina Kamniku
Franc Aparnik se je rodil 14. februarja 1872 v Kamniku kot prvi izmed treh otrok očetu Karlu Otu in mami Ivani Grkman. Umrl je leta 1954.
Od trgovca do poklicnega fotografa
Portret Franca Aparnika, 1950
Pomembno in odločilno vlogo pri usmeritvi Franca Aparnika je imel Josip Nikolaj Sadnikar. Leta 1889 je spoznal nadarjenega mladega Aparnika, takrat trgovskega pomočnika pri Šarabonu v Ljubljani (še leta 1891 se je vozil s kamniškim vlakom v službo v Ljubljano), in ga navdušil za izredno novost – fotoaparat. Nekako med leti 1892 in 1895 se je na Sadnikarjevo pobudo odpravil na Dunaj v uk k nekemu fotografu, pri katerem je Sadnikar kupoval fotografski material. Tu je ostal dve leti, naredil izpit in dobil mojstrsko diplomo. Obenem je postal tudi član Društva fotografov na Dunaju. Vseskozi je vzdrževal stike z Dunajem (nakupovanje materiala) in s sočlani, posebej s fotografom Kinschlom, ki mu je še leta 1938 pošiljal filme in ostali material za prodajo. 8. maja 1895 je Aparnik že dobil dovoljenje za opravljanje fotografske obrti (»vršitev svobodne obrti fotografske«) v Kamniku (s sedežem na Grabnu) in kasneje v t.i. Frankovi hiši v današnji Maistrovi ulici odprl svoj prvi »fotografični atlije«. Ob koncu leta 1909 sta Franc in Justina Aparnik roj. Bertečič, s katero sta se poročila 24. oktobra 1904, odkupila Prašnikarjevo hišo z gospodarskimi poslopji in vrtom na Šutni. Na dvorišču sta zgradila »fotografski paviljon«.
Na dvorišču pred ateljejem
Najraje je slikal z dnevno svetlobo in bil pri dnevnem osvetljevanju pravi mojster. Vsak fotograf, in tako tud Franc Aparnik, je ustvarjal najboljše motive v domačem kraju, saj so posebnosti kraja, panorame in detajli vezani na dobro stojišče, na časovne in vremenske prilike in te postavke je poznal vsak fotograf v najboljši meri za svoj domači kraj.
Izdeloval je fotografije malega formata nalepljene na karton (na hrbtni strani je bila natisnjena firma ime, naslov in kraj ateljeja), fotografije večjih formatov (nalepljene na karton, na hrbtni strani pa je bil žig ali lično izdelana ovalna nalepka z imenom fotografa oz. ateljeja), delal je s secesijskim formatom in formatom razglednice. Določeni okraski na kartonih, natisnjeni napisi nam lajšajo datacijo fotografije.
Ves material, predvsem plošče (najprej jih je izdeloval sam, vse do konca 1. sv. vojne), pa tudi papir, filme in kemikalije je naročal po trgovskih potnikih in po katalogih, največkrat pri nemških podjetjih. Zlasti novejše plošče iz 30. let je leta 1985 odkupil Muzej Kamnik.
Obrt je opravljal vse do leta 1953, torej celih 58 let, nato pa jo je zaradi starosti in bolezni opustil.
Donosna fotografska obrt in zaposlitve poleg le-te
Poleg fotografske obrti je imel Aparnik še vrsto drugih zaposlitev oz. prijavljenih obrti: »laterna magica« (predhodnica diaprojektorja; s čimer se je Aparnik začel ukvarjati že v letih 1899/1900, s kočijo je do leta 1904 potoval po sejmih, večjih mestih in naseljih na Kranjskem, Dolenjskem, Beli in Suhi Krajini in predvajal diapozitive, šlo je za nekakšno kombinacijo gledališke igre in enkratne filmske projekcije; kasneje, vse do srede 20. stol. je imel projektor, s katerim je predvajal filme v parku za starim kamniškim gasilskim domom), trgovina s fotografskimi potrebščinami (1932) in drogerija (prva v Kamniku, 1939), žaganje drv (1929) ipd. Poleg tega je sam zalagal in izdajal tudi razglednice in zloženke ter razvijal amaterske filme. Fotografska obrt je bila donosna, Aparnik pa je sodil v višjo plast obrtniškega razreda.
Ker je bil Aparnik med Kamničani in okoličani poznan kot kvaliteten in zelo natančen fotograf, posebne reklame ni potreboval; v časopisih je objavil le dve reklami, sicer pa se je »reklamiral« z natisi brošur in prospektov, razstavljanjem fotografskih izdelkov v izložbenih oknih kamniških trafik in svojega ateljeja.
Cena Aparnikove (in tudi sicer) fotografije ni bila visoka (l. 1931; npr. fotografija je 5 dinarjev, beli kruh je 4 dinarje, kg govejega mesa je 14 dinarjev) in je bila dostopna mnogim.
“Laterna magica”
Prosti čas
Aparnika so ljudje poznali kot zelo mirnega človeka, prav asketskega, delavnega in varčnega. V politiki in društvih ni aktivno sodeloval, v kolikor seveda ni takih dogodkov fotografiral. V prostem času ga je zanimalo še »tisoč« stvari. Popravljal je ure, motorje, napeljeval prvo električno napeljavo v Kamniku, izdeloval razne obrtne predmete, sodeloval je pri izdelavi in osvetljavi evharističnega križa… Vseskozi, od leta 1910, je bil povezan z Zadrugo fotografov v Ljubljani, v letih 1936 in 1937 je bil izvoljen med odbornike združenja, udeleževal pa se je tudi nekaterih kongresov fotografov v tujini.
Jugoslovanski fotografi pred odhodom na dunajski kongres, ok. 1935; v sredini Franc Aparnik
Tesna povezanost z Josipom Nikolajem Sadnikarjem
Vseskozi je bil močno povezan z J.N. Sadnikarjem, s katerim sta se navduševala nad vsemi novostmi znanosti in umetnosti – fotografijo, filmi, elektriko… Bila sta med prvimi navdušenci, ki so te novosti skušali vnesti v kamniško območje.
J.N. Sadnikar je bil l. 1904 Aparnikova poročna priča, nekoliko kasneje (1907) pa še krstni in birmanski boter sinu Stanetu.
Aparnik se je spoznaval tudi z drugimi Sadnikarjevimi prijatelji, na primer s slikarji Veselom, Gasparijem, Malešem, Cudermanom, arhitektom Plečnikom, vendar kakšnih globljih vezi z njimi ni navezal. Z njimi je občasno, na pobudo Sadnikarja, sodeloval.
Aparnik je poslikaval posamezne predmete v Sadnikarjevi zbirki in sam inventar, te motive pa je nato Sadnikar zalagal v obliki razglednic.
Predmeti iz Sadnikarjeve zbirke, ok. 1930/1932
Aparnikove fotografije nam predstavljajo znane in neznane osebnosti iz kamniške preteklosti.
Aparnik je večkrat fotografiral interiere, predvsem meščanskih hiš, včasih tudi grajske prostore… Pri tem so ga zaposlovale razne podrobnosti, na primer slike, pohištvo, okrasni predmeti, rože, svetlobni kontrasti ipd.
Slikal je člane društev in njihovo delovanje, javne in politične dogodke
Zanimali so ga prizori sproščenega vzdušja med ljudmi
Narava, posebno Kamniške planine, ga je navduševala. Posnel je številne posnetke doline Kamniške Bistrice, Predaslja, Kamniških planin s kamniške in savinjske strani ter seveda tudi samega Kamnika. Povečini je uporabljal te motive za razglednice.
Izredno pomembna zvrst Aparnikovega dela so bile razglednice. Prvo večje število njegovih razglednic zasledimo po letu 1905/06, čeprav jih je v manjši zalagal tudi prej (»Kopališče Kamnik popolni razgled«, »iz Trsta«….). Razglednice so bile sprva črnobele, nato pa barvne z ročno izdelanimi klišeji. Motivi so bili različni. Razglednice je imel razvrščene v dva albuma: v zelenem so bile oštevilčene razglednice s kamniškimi motivi, v sivem pa posnetki kamniških planin in planinskega cvetja (zadnjega hrani Muzej Kamnik). Aparnik je v začetku tridesetih let s svojimi fotografijami sodeloval tudi s Tujskoprometnim društvom v Kamniku, ki je izdalo več prospektov o Kamniku in bližnji okolici. Izdal je tudi zloženko različnih razglednic z naslovom »Letovišče Kamnik«.
no images were found
Glavni kupci Aparnikovih fotografij so bili lastniki trafik Balantič, Janežič, Bremšak, pa tudi planinsko in turistično društvo ter razne gostilne in trgovine.
Opremljanje knjig, revij…
Aparnik je sodeloval tudi pri opremljanju knjig in revij, ki so izhajale v 30. letih in še kasneje (Ilustrirani Slovenec v rubriki Lepote slovenske zemlje, Kronika slovenskih mest, Umetnost, zbornik Dijaškega počitniškega društva »Na bregovih Bistrice«, Kamničan…).
Stane Aparnik
Rodil se je 7. aprila 1907 očetu Francu Aparniku in mami Justini Bertečič. Leta 1939 se je poročil z Marto Erjavec, v zakonu s katero sta se rodila sin Borut in hči Marina. Zaradi bolezni je umrl leta 1951. Z mnogo prezgodnjo smrtjo se je končala fotografska družinska tradicija.
Fotograf
Avtoportret Staneta Aparnika, ok. 1935
Delo Franca Aparnika je v vseh ozirih nadaljeval sin Stane (zato v nadaljevanju le posebni poudarki njegovega dela). Fotografski vajenec je bil od 1.1.1926-1.1.1929, fotografski pomočnik pa od 2.1.1929. Okoli leta 1930 je odprl svoj fotografski atelje v Gornjem Gradu, a ga je, ker ni bil preveč donosen, po krajšem času zaprl. 8.2.1932 je skupaj z očetom odprl trgovino s fotografskimi potrebščinami na Šutni (prodajali so razne vrste fotoaparatov, filmov, fotografskega papirja, sprejemali in razvijali so amaterske filme), v začetku leta 1939 je odprl prvo drogerijo v Kamniku in v vsem okraju, v kateri je bil sprva zaposlen le sam, kasneje pa se mu je pridružila še žena Marta. Trgovina je s težavami delovala tudi med vojno, leta 1948 pa je bila nacionalizirana. S svojimi fotografijami je sodeloval pri opremljanju knjige Zgodovina trga Motnika, ki je bila izdana leta 1940, dokumentiral je prihod kralja Aleksandra v Kamnik, izdeloval je zlasti razglednice s planskimi motivi…
Sodeloval je v številnih kamniških društvih, bil je član planinskega društva, strelske družine, Narodne čitalnice, kolesarskega društva, po vojni je bil predsednik Avto – moto društva. Bil je izredno glasben nadarjen, zlasti dobro je igral klavir. Bil je član Jazz orkestra (deloval naj bi do leta 1930), pred vojno je bil njihov kapelnik.
Stane Aparnik je ovekovečil sprejem kralja Aleksandra na spodnji železniški postaji v Kamniku, 1921
Spomini Marine Aparnik na starše in stare starše
Opapa (Franc Aparnik), tako smo ga klicali, je bil prava dobričina, ni veliko govoril, tudi zaradi dela, ki ga je imel,« pravi Aparnikova. »Oma (Jusina) je bila prijetna in skrbna ženska. Kot otrok sem najprej obiskala staro mamo, ki me je bila vedno zelo vesela. Oba sta bila zelo zaposlena; oma je v glavnem skrbela le za kuhanje, za ostala dela pa so imeli gospodinsjko pomočnico.
Marina Aparnik pravi, da je imela čudovite starše. »Mama Marta, rojena Erjavec, ki je prišla iz Ljubljane, je bila dobra življenjska sopotnica očetu Stanetu. Najprej je delala v Titanu, po poroki v domači drogeriji. To je vodila tudi med drugo svetovno vojno, ko je bil oče zaprt,« se spominja Aparnikova.
Naslovnica “njune” knjige
no images were found
Kamniška fotografa Franc in Stane Aparnik; Zora Torkar, Mirko Kambič, 1989
Kamniška fotografa Franc in Stane Aparnik; Dušan Lipovec, Naši razgledi, št. 17 (14.9.1990)