KamAvt

Ob torkovem sprehodu po Kamniku sem na Žebljarski poti (pot med Policijsko postajo Kamnik in “Mekinjskim” parkom) videla ježka. Mimoidoči Kamničani so ga navdušeno opazovali in nisem bila edina, ki bi ježka najraje odnesla kar domov. In danes, ob tem deževnem jesenskem dnevu, je v moj dom, verjeli ali ne, nepričakovano prikorakala kar cela družina ježev.

Jesenski sprehod po Kamniku; pod Malim gradom

Ježek, ki je v torek nasmeh na obrazu narisal marsikateremu mimoidočemu.

Ježek na Žebljarski poti

Nekateri so ga pobožali

To pa je družina, ki je danes prikorakala k meni. Črnooki oče Polde mi je predstavil svojo ženo, modrooko Lo, črnooko hčerko Pepco in modrookega sinčka Frančka. Družina je mešana, oče je rojeni Kamničan, mama pa prihaja iz Kenije. Strpna družina, ki ne pozna besede (rasna, jezikovna, narodnostna, verska…) diskriminacija.

Njihovo telo je zgrajeno iz polovice stiropornega jajca, nosek je iz stiroporne kroglice, oblečeni so v krep papir, bodice pripadajo vrbi, ki je do julijskega neurja rastla ob Kamniški Bistrici pri spomeniku prvima padlima (kamniškima) borcema na Kamniškem v 2. sv. vojni, Miklavčiču in Mlakarju, bucike s črninma oz. modrima glavicama pa služijo za oči.    

Družina ježev