KamAvt

Vremšakovo dvorano Glasbene šole Kamnik je z večernim nastopom oz. svojim diplomskim koncertom ob klavirski spremljavi Dijane Čižmok navdušil klarinetist Uroš Gorenc. Sklepno dejanje učitelja klarineta na kamniški glasbeni šoli in člana Mestne godbe Kamnik na Akademiji za glasbo je z velikimi aplavzi in množico čestitk nagradila večglava publika glasbenih pedagogov, Uroševih učencev, staršev, prijateljev, kolegov.

Uroš, čestitam!

Diplomski koncert Uroša Gorenca

Read more…

“Tvoja roka moj otec zemlje mi lepote odpirala” (Oton Župančič).

Danes sem si v Domu upokojencev v Mekinjah ogledala likovno razstavo, ki jo je na ogled postavil kamniški slikar Bogdan Potnik.

Ob ogledovanju njegovih slik sem se spomnila “mojega” prvega “srečanja” z njim. Kot drugošolci (2. razred osnovne šole) smo si ogledali njegovo razstavo, ki jo je takrat odprl v Galeriji Veronika (nad kavarno Veronika). Nikoli ne bom pozabila vprašanje, ki nam ga je takrat postavil. Nič posebnega, ampak to je ena izmed stvari, ki sem si jo s tistega dne zapomnila do danes. Vprašal nas je nekako tako: “Ali veste, na kateri sliki sem goljufal, katera slika ni čisti akvarel”. Takrat je namreč razstavljal same akvarele. Odgovora na vprašanje z naše strani, med njimi tudi svojega vnuka, ni dobil. Odgovoril je sam… “To je tista slika, jo vidite (obešena je bila na severni strani dvorane), hiša dobro znanega “Temnega valčka”. Če se ne motim je goljufal pri beli barvi perila, obešenega pred hišo. Vem, da sem se takrat nasmejala sama pri sebi. To je bila namreč slika, pred katero sem tisti dan stala najdlje, to je bila edina slika, za katero sem vedela, kaj predstavlja, kaj je (takrat še nisem tako dobro poznala Kamnika, okolice, krajev…).

Nekaj slik z zdajšnje razstave v Domu upokojencev (razstava bo odprta do 14. novembra), pa si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji…

V sobotah dopoldan pogosto zaidem na Šutno, na bolšjaka. In večinoma stojim, kje drugje, kot pri knjigah. Iščem knjige, kamniške knjige, časopise, zbirke, slike… Kamnika. Včasih se mi nasmehne sreča, včasih ne. Zanimivo pa ni le iskanje in listanje knjig, prav prijetni so lahko tudi pogovori s prodajalci, prodajalkami, naključnimi mimoidočimi, včasih srečaš tudi znance, prijatelje in se z njimi zapleteš v prav prijetne klepete.
Danes sem se mimo »stojnic« bolšjaka sprehodila s prijateljico Aido. Sprva sva si ogledovali vsaka svojo stvar, jaz sem stala pri eni, ona pri drugi stojnici (ja, zanimajo naju pač precej različna področja), nato pa sva zaradi navdušenja ene izmed naju nad najdenim stopili skupaj.  Kaj kmalu se nama pri stojnici pridruži oz. zasmeji nek znan kamniški obraz. Obraz kamniškega podžupana Rudolfa Pfajfarja. Lepo, odprto naju je pozdravil, skupaj smo si ogledovali ponujeno blago, razvili prav prijeten, sproščen pogovor in, res super,  vsak od nas je našel, kar je želel oz. kar mu je všeč. Kar naenkrat, ko je g. Pfajfar plačeval hmmm »ne izdam kaj«, se je v meni zbudila misel, da ta dogodek, da kamniški podžupan kupuje na bolšjaku v moji neposredni bližini, preprosto moram ovekovečiti. Ko sem to spregovorila na glas, pa sem izvedela… Kaj? Vas zanima?
Aida in g. Rudolf Pfajfar sta bila pred leti soseda. In, prav rada, navdušena sta se zato skupaj postavila pred fotografski objektiv. In zaželela sta si še nekaj. Zaželela sta si, da njuno fotografijo objavim, ja, le kje drugje kot na mojem blogu.

Prisluhnite včerajšnjemu jazz koncertu Gregor Ftičar kvarteta v Malograjskem dvoru…

Tirolec Benny Hrdina (bobni), Brazilec Felippe Oliveira (kontrabas), Ljubljančan Filip Šijanec (kitara), Kamničan Gregor Ftičar (klavir)

Read more…

Zbudiš se v prekrasno jutro. Sonce, toplo je, lepo, vse te kar kliče ven. Kam?  Kratek klepet z MR in edina želja –  tokrat južno od Kamnika. Komaj se dobro zaveš, že se pelješ proti … Notranjski.

S krasnim vodičem, domačinom z Grahovega (kjer je župnikoval tudi Janez Jalen) sem se torej odpeljala iz Kamnika. Do Cerkniškega jezera, k vodi, požiralnikom, pravljici, v Rakov Škocjan… 

In še preden sem uspela napisati in objaviti tekst v nadaljevanju (dodatek k prej objavljenim slikam), že sem doživela prijetno presenečenje… Komentar g. Milana Medena in znova… lepo, zelo lepo o našem Lojzetu Perku. Hvala.

In kako je izgledal moj včerajšnji izlet…

Notranjska, Cerkniško jezero, Slivnica, Cerknica...

Read more…

Spoznajmo očeta kamniškega častnega občana Jožeta Berleca, ki bo letos septembra praznoval častitljivih 90. let. O svojem očetu Jerneju Berlecu, ki se je boril tako na ruski kot italijanski fronti med 1. svetovno vojno in se nato pridružil še Maistrovemu boju za slovensko severno mejo, Jože Berlec pripoveduje zelo ponosno, polno, lepo ga je poslušati…

Jernej Berlec, leta 1904 (Foto:Aparnik)

Read more…

Slabo prespana noč, vse kljuva, kaj vse ruva?! … Stop! Gremo gor!

Kmalu toplo, kmalu lepo, “objem, poljub in božanje”… Drži cel dan!

Prijetno rekreacijo, sprostitev, oddih, “drugačni svet” zame predstavlja vzpon na kamniški Stari grad oz. Špico (!).  Priljubljena pešpot veliko Kamničanov in drugih pohodnikov je … blizu, hodiš po lepo urejeni poti, obdaja te zeleno, zeleno, zeleno, ni pretirano naporno, pol ure in že stojiš na 625 metrov visokem kamniškem griču, kjer se odpira prekrasen pogled na Kamnik, kamniške planine, okoliške kraje… Če imaš srečo lahko na delu pešpoti – Mlinčkovem gaju – srečaš nadvse prijazna, zgovorna, dobrovoljna človeka – Milana Grkmana ali Jožeta Gajška, letošnja dobitnika posebnega občinskega priznanja, ki sta ga prejela za njuno urejanje pešpoti in pobočje Starega gradu. Sreča se je danes nasmehnila meni in … z Jožetom Gajškom sva se zapletla v zanimiv klepet…

V Mlinčkovem gaju se leta vrtijo nazaj, v Mlinčkovem gaju je studenček, ki napaja jesen in ta naprej pohodnike z zdravilno energijo, v Mlinčkovem gaju slišiš najlepšo melodijo – melodijo mlinčkov, ptičkov, v Mlinčkovem gaju živijo palčki, Sneguljčica, dinozaver, prazgodovinski jež, nosorog, konj, divji prašič, jelenov jezik, ciklame, rumene, bele, modre rožice, v Mlinčkovem gaju sta “onadva” … Kaj še berete, kaj še čakate, obiščite Mlinčkov gaj!;)

Jože Gajšek in Mlinčkov gaj

Read more…

Sobota – deževen dan. Tik pred 13h pa izza oblakov pokuka … sonce. Veselje ljudi, veselje vasi, veselje Dolenjcev, veselje Gradiščanov. Zakaj?

S skupnimi močmi so Gradiščani oblikovali zastavo in prapor njihove čudovite vasi Gradišče in jo v soboto, 18.7.2009 ob 13h, ob prisotnosti več visokih (trebanjskega župana, predsednikov Vinogradniškega in Turističnega društva…) in drugih gostov ponosno razvili. Župnik je poskrbel za blagoslovitev, nato pa je sledil slavnostni dvig zastave. Vaščani so v kapelici sv. Jožefa, kapelici, ki jim pomeni in predstavlja neizmerno veliko, pripravili tudi zanimivo razstavo in … Ja, kakšna zavest, kakšna srčnost vaščanov. Na vseh hišah, vikendih, zidanicah so ta, prejšnji in naslednji dan plapolale zastave, zastave Gradišča. Zanimivo in lepo! Je to možno le (še) na vasi?

Po slavnostnem delu prireditve so vaščani in gostje v prijetnem sproščenem vzdušju pokramljali ob okusnem golažu in dobrotah, ki so jih napekle vaščanke. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da na Dolenjskem oz. v vinorodni vasici Gradišče pri Trebnjem, nikoli ne manjka dobre kapljice! V soboto je … veselo kapljalo;)

Poglejmo si še delček slikovnega in video gradiva…

Prapor in zastava Gradišča pri Trebnjem

Read more…

Kar malo težko pišem novo novico, saj bi si želela prejšnjo še kar nekaj časa gledati na prvem mestu. Kako težko mi bo šele napisati novico, ki bo to lepo rožico pomaknila na drugo stran?! No, jaz si bom ne glede na to še večkrat z veseljem pogledala ta vsaj meni prekrasni prispevek, vaše komentarje, slike B.N… in tudi vi ne pozabite, ne spreglejte in preberite pogovor z najlepšo Kamničanko…

Danes mi je le uspelo obiskati grad Zaprice in Galerijo Veronika, kjer svoja dela razstavlja slikar, restavrator, grafični oblikovalec in hkrati moj nekdanji sošolec Matevž Sterle. “Sobo” v njegova razstavljena dela naj odpre slika, ki mi jo je “Mato” poklonil za moj, hmmm, 13 rojstni dan. Katerega leta je to bilo, pa ne izdam;)

Sedaj (oz. še vedno) ta opica ponosno krasi eno izmed sten moje sobe. Hvala Matevž!

Read more…

Verjetno je le malokdo vedel oz. malokdo ve, da Kamnik ni le mesto, priimek…

V zadnji številki Kamniškega občana, 9. julija, je objavljen zanimiv pogovor B.N.-ja s “Kamničanko, ki je ponosna, da je prva in doslej edina okrasna rastlina, ki se imenuje po tem lepem mestu”.

Maslenica Kamnik ob 780-letnici prve omembe mesta Kamnik z letos še posebej bogatim, lepim cvetenjem navdušuje svojega vzgojitelja in obiskovalce okrasnega vrta. Naj pogovor “Vrtoljubca” B.N., avtorja najobsežnejše slovenske spletne strani o trajnicah, z njegovo prelepo v Kamniku rojeno oranžno trajnico navduši tudi vas.

Maslenica Kamnik

Read more…