V teh dneh (in nočeh), ko poslušam in sebi ter drugim prebiram verze kamniškega pesnika, z imenom, življenjem in delom katerega se bomo preko bloga pobliže seznanili prihodnji petek, me vseskozi zbadajo z besedami, naj vsaj za uvod k čez nekaj dni v spletni vrtinec vrženemu pisanju o prepovedanem, a zato toliko bolj poznanemu in branemu pesniku, objavim eno svojo nevezano besedo. Vztrajno, dolgotrajno, na trenutke tudi nadležno prigovarjanje, me je prepričalo. Pred njih sem položila del svojega “neprepovedanega pesniškega opusa” (beri: pesmi, ki jih dovolim v branje tudi drugim) in jim prepustila ožji izbor. Zadnji korak – končno izbiro pesmi iz ožjega izbora, ki me seveda ni presenetil (je pač tako, da ljudje radi berejo/ berete jasne, nedvomljive, preproste… pesmi) – sem pridržala zase. Izbrala sem pesem o brezi, ki je privrela (v dveh pomenih te besede) iz mene pred dobrima dvema letoma, ko… Boste prebrali.
In zakaj sem izbrala ravno to pesem? Zato, ker poleg (nepretirane) izpovedi vsebuje tudi sporočilo (v tistem obdobju mojega ustvarjanja so ta še zelo neposredna, direktna, vsem vidna), ki je, vsaj zame, še vedno in povsod aktualno.
Pri tem bi lahko, v tem primeru mojo brezo, z delčkom spremenjenimi in dodanimi verzi (o kapitalu, pa pogledih in razgledih, ki izginjajo ter interesih velikih in odločujočih, ki bi se morali, dejansko ali pa vsaj z upoštevanjem razuma, za dosego vsesplošnega dobra, umakniti pred besedami malih) z lahkoto preimenovali tudi v “hrib, kjer smo se nekoč sankali”, v “travnik, ki ga kmalu ne bo več”, v “zid, ki vzame svetlobo, toploto, vse”…
Breza; vir: http://bosnic.com/Slike/691060.jpg
Read more…
