Pesnik, ki slika in slikar, ki pesni.
Preprost, skromen, duhovit, tenkočuten, šarmanten, nevsiljiv, iskriv.
Z navdušenjem je sprejel ponudbo za službeno premestitev iz Ljubljane v Kamnik, ki je s svojo prečudovito okolico še posebej ustrezal njegovim umetniškim težnjam.
Človek, ki se ga sama spomnim, kako se je ob mojem in maminem »Dober dan« ustavil, snel klobuk z glave, se priklonil… Tudi meni, takrat majhni deklici.
In žal mi je, da ga danes ne morem vprašati, kako mu je uspelo nevidno zliti vino iz kozarca na tla, da z zavrnitvijo ponujene žlahtne kapljice ne bi koga užalil.
V prepletu različnih zvrsti umetniške izpovedi se je znašel človek, ki je rekel, da so vzorniki »potrebni tistim, ki nimajo kaj svojega povedati, oziroma slikati…« Aladin Lanc, subtilni in svojevrstni ustvarjalec, je imel povedati, napisati, naslikati in izpovedati veliko. Samo svojega.
Namen sem se imela le na kratko ustaviti pri največjem kamniškem gasilcu in častnem občanu Kamnika Jožetu Berlecu, z njim na dvorišču na hitro pokramjati, mu voščiti, nato pa pot nadaljevati proti zastavljenem cilju – Mekinjam. Do Mekinj sem seveda prišla, le malo kasneje, kot sem načrtovala. G. Berlec me je namreč povabil v hišo in povabila res nisem mogla zavrniti.
Ko sem slišala pesem Kamnik (I. Sivec, F. Lipičnik), ki jo prepevajo Kamniški koledniki, sem jo preprosto morala prenesti v “spletni” svet. A kako?
Krasna pesem, ki opeva zame najlepše mesto, si za svojo predstavitev zasluži najlepše slike, slike najboljših fotografov. To so slike kamniških fotografov “stare” dobe – Franca in Staneta Aparnika in fotografa nove dobe – Primoža Hienga. “Staro – mlada” kombinacija slik prikaže mesto z že skoraj 780 let dolgo in bogato zgodovino kot mesto, ki bo po svoji lepoti letos praznovalo šele cvetočih 25 let.
Prisluhnite in si oglejte…
Kamnniški koledniki – Janez Majcenovič (bariton), Rok Lap (bas) in Tomaž Plahutnik (citre) – Kamnik (I. Sivec/F. Lipičnik)
Stare fotografije: Franc in Stane Aparnik, posnetki Kamnika iz zraka: Primož Hieng.
HVALA Marinki Aparnik, Primožu Hiengu, Janezu Majcenoviču in Branku Novaku, da ste mi omogočili, dovolili oz. pomagali pri nastajanju “filmčka”.
Ko preberete zgornji naslov, se vam verjetno sliši malo čudno. Tudi meni. A zapisala sem ga namenoma. Le malokdo namreč najprej pomisli na priimek Stele oz. marsikdo sploh ne ve, da se pri hiši pišejo Stele. To (verjetno drugo najstarejšo) hišo na Perovem (takoj za Janežičevo graščino), če že, večina pozna pod imenom “Mlinarjeva” hiša. Zakaj? Še pred dobrimi 40 leti je v tej hiši ropotal mlin. Mlin, ki je mlel žito in dajal moko.
Nekaj dni nazaj sem obiskala “Mlinarjevo” gospo oz. gospo Stele (gre verjetno za družino z najdaljšimi perovskimi koreninami, ki še danes živi na Perovem) in s tem hišo v oz. ob kateri od mlina ni ostalo ničesar. Ob vstopu v hišo sicer lahko zapoje zvonček, ki je nekdaj opomnil mlinarja na prihod gosta in ga za nekaj trenutkov odpeljal stran od glasnega mlina, a drugih zunanjih znakov (“ostankov” mlina), ki bi sporočali, kaj je tu nekoč bilo, ni.
Ob tako lepih besedah, ki sem jih slišala oz. prebrala danes, le težko še kaj napišem.
Ko zjutraj vstaneš, prižgeš mobitel, melodija sms-ja in … »Zadnjega dne v letu ob 4.30 je Miha postal stric mali Tiari.:-D«.
Po nekaj minut kasnejšem prijetnem klepetu s presrečnim – prvič stricem – in obljubi, da ta prekrasen dogodek čim prej, takoj po praznikih, proslavimo skupaj s kolegi s faksa, je že sledil mail.
Mail nekoga, ki ga imam za največ, za kar ga imam lahko. Mail, ki me je za kar nekaj časa popeljal (ne vem, če sem se že vrnila) v »drug svet«. S še vedno solzami v očeh, s tistimi prekrasnimi, ki jih verjetno doživiš le nekajkrat v življenju, sem že tretjič letos (od rojstnega dne, preko božica in danes za novo leto), še od tretje prijateljice (med seboj se komaj dobro poznajo, niso bile dogovorjene), prek sms-ja prejela ta verz… »Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova…« Očitno mi je usojen!
Vseeno sem na zadnji dan leta 2008 le našla nekaj besed za vas. Bolj slabih, ampak danes več ne gre… Še te moram hitro zapisati, da me slučajno kaj nepričakovanega spet ne odnese daleč stran. Ne vem kam.
Vsem vsak dan želim le najboljše. Vse tisto, kar vas dela srečne. Danes je razlika le ta, da vam to posebej povem. Naj se pod besedo »srečno« skriva najboljše. Torej SREČNO v letu 2009!
Vesela sem, da sem ga imala priložnost spoznati, vesela sem, da sem ga danes obiskala in vesela sem, ker je pri svojih 95. letih še vedno tako zelo krepak, nasmejan, ustvarjalen, delovno zagnan…
Odhod iz Kamnika. Cilj: Kamniški vrh. Sliši se verjetno povsem navadno, nič posebnega, v bistvu tudi je. Ampak! Pri meni in z mano se vedno zgodi kaj nenačrtovanega, kaj posebnega, kaj zaradi česar na vrh prideš malo oz. precej kasneje in v dolino malo oz. precej pozno.
Da prideš do vznožja Kamniškega vrha moraš mimo naselja Bistričica. In ko se pelješ mimo tega lepega naselja, ki se je danes lesketal v krasnem soncu, že od daleč zagledaš nekaj velikega. Nekaj kar ti takoj pade v oči, nekaj zaradi česar marsikdo od voznikov malo ustavi svoj avto, pogleda in gleda desno… Kar nekaj časa. Le kaj bi to bilo? To je seveda mamut, o katerem sem na blogu že pisala (naprej).
Vendar ta naš mamut je s tiste strani precej zakrit. “Zakaj si ga vendar ne bi pogledala od bliže?” In sem skupaj s svojo družbo šla…
Danes je tako lep dan… Res poseben dan… Tako lep, da sem skoraj pozabila na blog in s tem, žal, tudi na vse vas, moje drage bralce…
Ko se zbere vsa družina … božična smrekca … jaslice … tople besede … stiski rok … objemi … poljubi … vonj domačih, maminih dobrot… večerja za polno mizo … polnočnica … sveta noč, blažena noč … To je tako lepo… Saj veste…
Utrgala sem si nekaj trenutkov časa, da vam – pozno, a iz srca – vendarle zaželim topel sveti večer in prijeten, lep božični dan.
Sedaj se mi že mudi oz. si želim iti nazaj… K mojim najdražjim. Upam, da se tudi vam oz. da boste te besede prebrali šele na Štefana… Ali še kasneje…
Celine Dion: So this is Christmas (georgegrama2007)
Po nastopu najmlajših kamniških pevcev (3-6 let) pod vodstvom zborovodkinje Marine Aparnik prejšnji torek – Cicibanih, danes ob drsališču na Glavnem trgu nastopili še malo starejši (7-13 let) – Vrabčki.
In kaj so nam pripravili mali kamniški “božički”?
S slikami, videi in besedami si v spomin prikličimo nekaj utrinkov s prekrasnega nastopa. Z nastopa, ki nas je popeljal v prihajajoči praznični čas, z nastopa, na katerem ti je lepo, z nastopa, ki ti ogreje dušo in srce, z nastopa, ki je prehitro minil…
OPZ Vrabčki DKD Solidarnost z zborovodkinjo Marino Aparnik
»Ko vidiš otroške obraze in lesk v njihovih očeh, ko bi te vsak rad malo pobožal in za brado pocukal, je povsem vseeno ali imaš na glavi kučmo ali škofovsko kapo«
Na Perovem oz. današnji Kovinarski cesti živi odprta knjiga zgodovine te nekdaj prelepe vasice z graščino Perovo oz. Janežičevo graščino v središču. Tokrat smo iz nje »prebrali« nekaj zaprašenih, še neobjavljenih vrstic, ki govorijo o običajih, navadah in življenju Perovljanov v decembrskih in januarskih prazničnih dneh; o miklavževanju, božiču in svetih treh kraljih.
V vsekakor zanimivi, na trenutke smešni knjigi, ki te kaj hitro s Perovega popelje v Kamnik, druga slovenska mesta in v svet, najdeš tudi zgodbe o povsem običajnih ljudeh, ki se znajdejo v vlogi dobrih mož z darili in o nadaljevanju starosvetne koledniške tradicije s Kamniškimi koledniki.
To knjigo, ki jo je vredno včasih odpreti še na drugih straneh smo malo prelistali z Janezom Majcenovičem.
