KamAvt

France Lombergar

Read more…

Danes mineva že 4 leta odkar med nami ni velikega Človeka – prof. Antona Toneta Bočka. Kot dijakinja njegove zadnje generacije, ki ji je bil razrednik (2000-2004), sem pomislila, da je morda prav, da mu namenim nekaj vrstic. Začela sem obujati spomine, prvič po njegovi smrti lahko pogledala slike razreda, fotografije iz maturantskega izleta, knjigo maturantov, njegov portret in celo prebrala nekrolog, ki ga je v Kamniški občan (19. november 2004) napisala Tina Romšak. Tokrat niso tekle solze, tekle so besede…
Začela bom z zahvalo, ki smo jo razredniku, prof. Bočku, prebrali na maturantskem plesu, ko  si nihče izmed nas dijakov niti v sanjah ni mislil, da se bomo že čez manj kot pol leta od njega poslovili za vedno. Mislim, da zelo na kratko pove kdo in kakšen Človek je bil prof. Bočko.

  
Zahvala razredniku!

Še danes se dobro spominjamo dne, ko smo se prvič srečali, še nezaupljivo pozdravili in tiho posedli vsak v svojo klop. Zavedali smo se, da boste Vi tisti človek, ki nas bo spremljal skozi vsa štiri leta, za katera smo vedeli, da nikakor ne bodo lahka. Toda z Vami, vašo skrbjo, vedno dobrodošlimi nasveti, duhovitimi pripombami in zaščito pred sovražno zbornico, smo uvideli, da je bil začetni strah odveč. Resnično, postali ste naš drugi oče! Ta štiri leta so bila z vašo pomočjo nepozabna in polna smeha. Z žalostnim srcem se poslavljamo od Vas in Vam želimo vse najboljše. Hvala za vse,                

vaši Lopovi

Za katedrom. Slika in komentar iz Knjige maturantov 2004

Read more…

Atelje Aparnik je v Kamniku več kot pol stoletja opravljal fotografsko obrt, od leta 1895 do 1953. Oče in sin, Franc in Stane Aparnik, sta imela pomembno vlogo pri vpeljevanju, razvijanju fotografije v kamniškem okolišu ter pri njeni vse večji popularnosti med ljudmi. Zapustila sta dragoceno dediščino, ki nam omogoča raziskovanje Kamnika in njegovih prebivalcev z različnih vidikov.

Po 58 letih se je družinska fotografska tradicija, tako kot se je zgodilo tudi pri družinah Vengar na Bledu, Pelikan v Celju ter Kunc in Rovšek v Ljubljani, žal končala.

Družina Aparnik; sestra Filipina, žena Justina, sin Stane, fotograf Franc Aparnik; ok. 1935

Read more…

Operna pevka, gledališka igralka in redovnica, avtorica prve slovenske kuharice – Valerija Heybal (1918-1994; Kamnik – Ljubljana), Marija Vera (1881-1954; Kamnik, Ljubljana) in Terezija Kalinšek (s. Felicita) (1865-1937; Podgorje pri Kamniku, Ljubljana). To so tri v občini Kamnik rojene ženske, ki so v 19. in 20. stoletju ustvarjale Slovenijo. Življenje in delo vseh treh je opisano v knjigi Pozabljena polovica, Portreti (129) žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Z dopolnilom drugih virov bomo danes na kratko spoznali Terezijo Kalinšek – s. Felicito. O Mariji Veri lahko na kamniških spletnih straneh že prebirate (zato o njej ne bom pisala), Valerijo Heybal pa bomo spoznali v prihodnjih dneh.

Velikih Kamničank je seveda še več, navedene so, če začnem v stilu s. Felicite, le za aperitiv. Torej sledi še predjed, kosilo, večerja in verjetno nekaj malic vmes.

Read more…

Mali grad včeraj in še nekaj buč na polici, ki čakajo, da iz njih nastane kaj “nebučjega”, me je vzpodbudilo, da sem prvič naslikala graščino Perovo oz. Janežičevo graščino. Iz časa Valvasorja. Upam, da se jo da vsaj prepoznati.

Že dolgo, mislim, da od pomladi, nisem slikala Malega gradu. Zato sem se, namesto, da bi izdelala tradicionalne Halloween buče, danes odločila, da na njej narišem Veronikin dom. Ni mi ravno najbolj uspelo, ampak – bo za silo. 

Mali grad

Nekaj mi je reklo, da moram znova nekaj objaviti. Pobrskala sem po svojem računalniškem arhivu in našla naslednji, še rahlo nedodelani, prispevek. Kljub delovni verziji ga objavljam. Morda bo kdo že sedaj v njem prebral kaj novega, še nepoznanega. Ko dobim potreben delovni navdih, ga bom dopolnila, kar boste, seveda, lahko tudi prebrali.

Kamnik (Natisnil in založil Anton Slatnar - 1925)

Read more…

Pisala sem, da 30. oktobra zagotovo ne bom manjkala na koncertu, posvečenem Viktorju Mihelčiču. In res nisem.

Danes je v Domu starejših občanov v Mekinjah Partizanski pevski zbor Ljubljana pod vodstvom dirigenta Franca Gornika prof. Viktorju Mihelčiču, kamniškemu častnemu občanu, vsestranskemu glasbeniku in glasbenemu pedagogu in ostalim oskrbovancem ter udeležencem koncerta z zapetimi osmimi Mihelčičevimi skladbami glasbeno popestril četrtkovo popoldan.

Prof. Viktor Mihečič je od predsednika Zveze borcev Kamnik prejel tudi priznanje v spomin in zahvalo  za njegovo glasbeno ustvarjalnost na področju vrednot narodnoosvobodilnega boja. 

Partizanski pevski zbor Ljubljana koncert posvetil prof. Viktorju Mihelčiču

Read more…

Vsak torek ob 17. uri se v prostorih DKD Solidarnost Kamnik nad kavarno Veronika dobivajo 3 do 6 let stari pevci in pevke oz. otroški pevski zbor Cicibani. Pod vodstvom zborovodkinje Marine Aparnik ne prepevajo, ne igrajo na najrazličnejše glasbene instrumente in ne poslušajo glasbe le otroci, temveč tudi njihove mamice in očki, babice… oz. drugi spremljevalci. 

Težko je napisati, kako ob tem vsi neizmerno uživajo in kako ob tem uživaš sam. To so občutki, ki jih moraš preprosto doživeti.

Z nekaj utrinki z včerajšnje vaje, vam želim vsaj malce približati njihovo zabavo in vas popeljati stran od vsakodnevnih skrbi ter obveznosti.  Za nekaj trenutkov se zato prepustite temu harmonično lepemu, otroškemu, nedolžnemu, pozitivnemu svetu. 

Read more…

Pišem še povsem pod vtisom doživetja izpred nekaj ur, torej včerajšnjega dne, včerajšnjega večera. Gre za dan, ki ga zagotovo ne bom (kar tako?) pozabila.

Srečala in spoznala sem se namreč s človekom, ki ni Kamničan, a o Kamniku in Kamničanih ve ogromno. Mnogo, mnogo več od mene oz. upam si reči, da tudi veliko več od marsikaterga mojega rojaka. V prijetnem klepetu sva se z gostiteljem dotaknila številnih kamniških tem – predvsem Kamnika, v najširšem pomenu besede, nekoč in danes -, njegove kamniške rodbine in se spomnila več kamniških in komendskih imen – od Staneta Cudermana, Emilijana Cevca, Staneta Gabrovca, Mihe Maleša, Mirka Juterška, družine Perko, župana Smolnikarja, Iva Zormana, Marka Lesarja in še bi lahko naštevala. Slišala sem zanimive zgodbe, izvedela veliko novega, dobila nekaj neverjetnega in doživela nekaj nepozabnega…

Povedati moram še nekaj. Zame velik dosežek! Prvič se mi je zgodilo, da večji del pogovora nisem gledala kot “tele v nova vrata” oz. prvič se mi je zgodilo, da sem pogovoru o Kamniku lahko vsaj sledila. Še sedaj komaj verjamem.

Ob prihoduv ljubljanski dom me je pozdravila domača slika

Read more…